Jedro

Sodišče novih dokazov, ki jih je zagovornik navedel v zahtevi za sodno varstvo, utemeljeno ni presojalo (drugi odstavek 55. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 62. člena ZP-1), ker bi jih morala in mogla navesti že storilca v izjavi prekrškovnemu organu, ko so jima bili prekrški predstavljeni in sta bila poučena, da morata v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bosta več mogla uveljavljati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje je z odločbo o prekršku 710-1250/2013 z dne 10. 12. 2013 pravno osebo – R. M., in odgovorno osebo pravne osebe – B. J., spoznal za odgovorna storitve prekrškov po 5. točki prvega odstavka 67. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib). Pravni osebi je izrekel globo 1.669,00 EUR, odgovorni osebi pa 843,00 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12. 2. 2015 zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne osebe in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in vsakemu naložilo v plačilo 150,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcema in njunemu zagovorniku. Na pisanje se niso odzvali.

B.

4. Iz opisa prekrškov v odločbi prekrškovnega organa izhaja, da je R. M. s sporazumom z R. R., sklenjenim 15. 4. 2013, dala R. R. v upravljanje ribolovno vodo – ribnik R. S tem je prenesla koncesijo za to ribolovno vodo na drugo pravno osebo, s čimer je kršila 33. člen ZSRib. Odgovorna oseba B. J. je kot zakoniti zastopnik R. M. podpisal navedeni sporazum, s čimer je kršil 33. člen ZSRib. Pravna in odgovorna oseba sta s tem izpolnili zakonske znake prekrška po 5. točki prvega odstavka 67. člena ZSRib.

5. Vložnik navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, predlaganih v zahtevi za sodno varstvo, ne da bi v sodbi pojasnilo, zakaj dokaznega predloga ni sprejelo.

6. V sodbah IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da morajo biti storilcu tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18. 3. 1999), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. To sicer ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora (razen če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Na drugi strani sme torej sodišče dokazni predlog zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano. Zavzeto stališče je Vrhovno sodišče večkrat ponovilo, med drugim v sodbah IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010 in IV Ips 45/2011 z dne 17. 5. 2011. 7. Zagovornik je v zahtevi za sodno varstvo predlagal, naj se zaslišita priči M. N. in R. K. Sodišče se do predloga ni opredelilo. Vendar vložnik spregleda, da je prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku storilca na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1 pozval, naj se pisno izjavita o prekršku (dopisi z dni 11. 7. 2013 in 20. 8. 2013). Posebej ju je opozoril, da v izjavi lahko navedeta dejstva in okoliščine prekrška in dokaze v svoje korist, saj jih kasneje v postopku ne bosta mogla več uveljavljati. Storilca sta izjavi podala, vendar nista predlagala izvedbe dokazov. Sodišče novih dokazov, ki jih je zagovornik navedel v zahtevi za sodno varstvo, utemeljeno ni presojalo (drugi odstavek 55. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 62. člena ZP-1), ker bi jih morala in mogla navesti že storilca v izjavi prekrškovnemu organu, ko so jima bili prekrški predstavljeni in sta bila poučena, da morata v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bosta več mogla uveljavljati.(1) Ker izpodbijani sodbi ni moč očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Podana ni niti kršitev ustavnih pravic, saj sta storilca v postopku o prekršku imela možnost predlaganja dokazov v svojo korist. C.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 20/2015 z dne 19. 5. 2015.