Jedro

Zgolj trditev tožnika, da bi ga zapustnik kot svojega edinega otroka moral omeniti v oporoki (čeprav nista imela kot oče in sin skoraj nobenih stikov), za dokazovanje zvijačnega ravnanja toženke ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 209,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke pred pričami, ki jo je 27. 2. 2003 v Ljubljani napravil zapustnik A. A. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 771,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo, da oporoka predstavlja pravo in resnično voljo zapustnika ter da ni bila posledica toženkinega zvijačnega ravnanja.

2. Proti sodbi se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zato, ker je dokazna ocena napačna in s tem zmotno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje zadeve. Priča odvetnik B. B. ima interes za izid postopka, ker je sam sestavil oporoko, ki je predmet izpodbijanja, saj bi bila v primeru uspeha v postopku in razveljavitve oporoke podana njegova odškodninska odgovornost. Za opravljeno odvetniško opravilo je po vsej verjetnosti prejel ustrezno plačilo, kar je že po logiki potrebno razumeti kot razlog, da ima izmed vseh zaslišanih prič verjetno najmočnejši interes za izid te pravde. Iz izpovedi odvetnika je tudi zaključiti, da se natančno več ne spomni konkretne situacije ob napravi oporoke. Tožeča stranka ocenjuje, da so tudi ostale priče tožene stranke v bistvenem protislovju in so zato njihova pričanja neverodostojna. Priča C. C. ima interes za izid pravde zato, ker želi še naprej ohraniti brezplačno parkirno mesto na dvorišču stanovanjske hiše tožene stranke in uporabljati shrambo. Tožeča stranka je šele po zaključku zadnjega naroka izvedela, da naj bi priča D. D. imela v uporabi ali morda celo v najemu kmetijska zemljišča, s katerimi razpolaga tožena stranka, torej ima interes o izidu te pravde. Zmotna je dokazna ocena v sodbi, da zapustnik v času naprave oporoke ni bil bolan in nesamostojen ter zato bolj podvržen vplivu toženke. Da je zapustnik bolehal za več boleznimi in da je bil večkrat hospitaliziran, tudi neposredno pred napravo oporoke, je izpovedala tudi toženka. Sicer pa je toženka v svoji izpovedi zahajala v takšna bistvena protislovja, da jo je v tem smislu lahko oceniti samo kot absolutno neverodostojno pričo. Tožnik ve, da je pokojni oče do njega gojil spoštovanje in ga ni zatajil, zato je nepredstavljivo, da v oporoki ne bi navedel niti z besedo svojega edinega otroka. To lahko pomeni samo, da oporoka ne predstavlja prave volje zapustnika. Da je tožena stranka zapustniku sorodnike prikazovala kot zarotnike, izhaja iz izpovedi priče E. E. (brata zapustnika), ki je navedel izrecne in konkretne očitke na rovaš tožene stranke v smeri tožbenih navedb. Iz ravnanja zapustnika izhaja, da je bil v hudem psihološkem strahu pred toženko in da ga je s svojim ravnanjem izolirala od njemu najbližjih ljudi, kar je počela načrtno. O tem, kako je toženka vplivala na zapustnika, je izpovedala mati tožnika, o njenem delovanju, ko se je priselila na domačijo zapustnika, pa priča E. E., a njunih izpovedi sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Toženka je delovala na zapustnika zvijačno in je pri tem ravnanju očitno imela nagib, saj je z izpodbijano oporoko postala izključna lastnica celotnega premoženja zapustnika.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Nasprotuje vsem pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je sin ... umrlega A. A., ki je 27. 2. 2003 napravil oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustil toženki, svoji zunajzakonski partnerki. Tožnik ugovarja, da oporoka ni veljavna, ker jo je naredil zaradi zvijačnega ravnanja toženke. Po prekinitvi zapuščinskega postopka je bil tožnik napoten na pravdo, da dokaže neveljavnost oporoke.

6. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prav tako ne kršitve določbe 22. člena Ustave RS. Obrazložitev sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti si med seboj ne nasprotujejo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva, sodišče je dokaze ocenilo tako, kot je predpisano v določbi 8. člena ZPP. Tožnik v postopku v razmerju do tožene stranke ni bil zapostavljen in mu v ničemer ni bila kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva.

7. Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (prvi odstavek 60. člena Zakona o dedovanju – ZD). Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen ZD).

8. Prvostopenjsko sodišče je vsa dejstva, na katerih je utemeljilo odločitev, zanesljivo ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku, ki omogoča le zaključek, da sporna oporoka predstavlja pravo in resnično voljo zapustnika. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da je zapustnik to oporoko napravil zaradi toženkinega zvijačnega ravnanja in vsakodnevnega psihičnega pritiska nanj ali zaradi tega, ker bi bil v zmoti. Prvostopenjsko sodišče je res večjo težo dalo izpovedbi odvetnika B. B., ki je sestavil in bil hkrati priča pisne oporoke pred pričama. Po oceni pritožbenega sodišča ni razumnega dvoma v verodostojnost izpovedi navedene priče. Dogodka se je spominjal, zapustnika je namreč že od prej poznal, ker ga je zastopal v drugih sporih s sorodniki. Oporoko je sestavil tako, kot je želel zapustnik in ni opazil, da bi toženka nanj vplivala. Pritožba neupravičeno zavrača verodostojnost priče s pavšalnimi trditvami o interesu odvetnika, da se oporoka, ki jo je sestavil, zaradi napak ne razveljavlja. Tudi izpovedi priče C. C., zapustnikovega prijatelja, ki se je z njim družil večkrat tedensko, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo in ji ni mogoče odreči verodostojnosti zato, ker da je na zapustnikovem dvorišču parkiral svoj avto in to še sedaj počne. Da ima tudi priča D. D. interes za izid pravde v korist toženke, po navedbi v pritožbi izhaja iz dejstva, da ima sama oziroma njeni sorodniki v uporabi kmetijska zemljišča, ki so še nerazdeljena v zapuščini zapustnikovega očeta. V tem delu gre za pritožbeno novoto, ki se ne upošteva, saj tožeča stranka ni izkazala, da tega dejstva ni mogla navesti pravočasno, skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP.

9. Prvostopenjsko sodišče se je v obravnavani sodbi opredelilo do vseh izvedenih dokazov, tudi tistih, ki jih je predlagal tožnik. Zakaj sodišča ni prepričala izpoved niti tožnikove matere niti njegovega strica E. E., je sodišče v obrazložitvi sodbe prepričljivo utemeljilo. Izpoved toženke je sicer res nerazumljiva v delu, ko govori o njenem podpisovanju listine pri odvetniku in o znesku denarja, ki naj bi ga za izplačilo tožnika posodila zapustniku, vendar glede odločilnih dejstev ni protislovna. Na koncu ni razlogov za dvom v zaključke sodbe o tem, da zapustnik v času sestave oporoke ni bil tako bolan in zato potreben pomoči, da bi zaradi tega nanj toženka vplivala glede vsebine oporoke. Ne le na podlagi izpovedi odvetnika, ki je sestavil oporoko, pač pa je prvostopenjsko sodišče tudi na podlagi ostalih prepričljivih in tehtnih dokazov zanesljivo ugotovilo, da ni bilo tako. Zgolj trditev tožnika, da bi ga zapustnik kot svojega edinega otroka moral omeniti v oporoki (čeprav nista imela kot oče in sin skoraj nobenih stikov), za dokazovanje zvijačnega ravnanja toženke ne zadostuje, kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. 10. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnik mora sam kriti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, povrniti pa mora toženi stranki njene potrebne stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v spisu ter Odvetniške tarife (375 točk za sestavo vloge, skupaj z DDV 209,99 EUR). Tako odmerjene stroške mora tožnik plačati toženi stranki v 15-ih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če pa zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).