Jedro

V kolektivni pogodbi opredeljen postopek pomirjanja, ki pomeni procesno predpostavko za sprožitev sodnega spora v smislu 15. člena ZDSS, ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedopusten zavrglo predlog predlagatelja na ugotovitev nezakonitosti stavke, ki je potekala pri njem v času od 20. do 24.11.2000. Ugotovilo je, da predhodni postopek za mirno rešitev spora o zakonitosti stavke, kot ga predvideva za udeležence veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96, v nadaljevanju KP dejavnosti), ni bil sprožen in zato procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem iz 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) ni bila podana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga predlagatelj revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je pritožbene navedbe o postopku pomirjenja, ki je bil zaključen z dogovorom o zaključku stavke z dne 20.11.2000, štelo za nedopustno pritožbeno novoto, čeprav je bila listina o tem dogovoru vložena v spis takoj po vložitvi predloga. Da je predstavljal navedeni dogovor obliko pomirjenja v smislu določb veljavne KP dejavnosti, med udeleženci ni bilo sporno. Zato drugačno razlogovanje o teh odločilnih dejstvih ne vzdrži. Sodišče pa je tudi zmotno razlagalo določbe KP dejavnosti glede obveznega arbitražnega postopka v sporu med udeleženci kolektivne pogodbe o zakonitosti stavke. Te določbe je potrebo razlagati le kot možnost reševanja tovrstnega spora pred arbitražo, saj bi drugačna razlaga pomenila kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, v zvezi z določbo 6. člena ZDSS, ki izrecno predvideva sodno varstvo glede vprašanja zakonitosti stavke v kolektivnem delovnem sporu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ni utemeljen. Ob tem, ko je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevanje na dogovor o zaključku stavke z dne 20.11.2000 (dejansko je bil dogovor sklenjen 24.11.2000), kot rezultat postopka pomirjenja, označilo za nedopustno pritožbeno novoto v smislu določb 286. člena ZPP, je v nadaljevanju ta dogovor tudi samo vsebinsko presojalo prav s tega vidika.

Ugotovilo je, da ni izkazano, da bi bilo vprašanje zakonitosti stavke predmet tega dogovora, niti da bi bilo pomirjenje glede zakonitosti stavke brezuspešno. Takšen zaključek ni v nasprotju z vsebino predmetnega dogovora, ki vprašanja zakonitosti stavke izrecno sploh ne omenja. Poleg tega KP dejavnosti, ki je veljala za udeležence, v 82. členu izrecno določa, da se postopek pomirjenja začne na zahtevo katerekoli (zainteresirane) stranke in teče pred komisijo za pomirjenje iz 81. člena. Predlagatelj ni izkazal, da bi izrecno zahteval začetek postopka pomirjenja glede vprašanja zakonitosti stavke, niti da bi pogajanja, katerih rezultat je bil dogovor z dne 24.11.2000, potekala pred posebno komisijo za pomirjenje.

Tudi zato je bil zaključek sodišča, da predlagatelj sprožitve predhodnega postopka pomirjenja glede vprašanja zakonitosti stavke ni izkazal, pravilen.

KP dejavnosti, ki je veljala za udeležence tega spora, predvideva tako za spore med podpisniki KP, kot za kolektivne spore med udeleženci te KP (v skladu z opredelitvijo v uvodnem delu so udeleženci KP vsi delodajalci ter vsi zaposleni in njihove oblike sindikalnega delovanja, za katere velja ta KP), postopek pomirjenja in arbitražni postopek, s tem, da je pristojnost arbitraže za spore med udeleženci KP v 87. členu izrecno predvidena le za primer, da pomirjenje ni bilo uspešno. Med spori, za katere je predviden tak postopek, so tudi spori o zakonitosti stavke. ZDSS v 15. členu izrecno določa, da je za primer, kadar je z zakonom oziroma kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Ni dvoma, da je postopek pomirjenja, kot je opredeljen v KP dejavnosti, v skladu s 15. členom ZDSS obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem. Tako opredeljen postopek pomirjenja ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva. Zainteresirani udeleženec (predlagatelj) mora v skladu s 83. členom KP dejavnosti vložiti ustrezno zahtevo pri komisiji za pomirjenje iz 82. člena KP in le če med udeleženci v sporu v 30 dneh ni bil dosežen sporazum, so v skladu s 15. členom ZDSS podani pogoji za sprožitev sodnega spora. Ob ugotovitvi, da takšnega postopka pomirjenja predlagatelj ni sprožil in vložil ustrezne zahteve pri komisiji za pomirjenje, je sodišče utemeljeno štelo, da procesne predpostavke za vložite predloga v kolektivnem delovnem sporu, glede na določila 15. člena ZDSS, niso bile izpolnjene.

Ker je bil v KP dejavnosti kot postopek za mirno rešitev spora v prvi vrsti predviden postopek pomirjenja, arbitražni postopek pa le za primer, če postopek pomirjenja ne bi bil uspešen, pri tem pa niti sprožitev postopka pomirjenja ni bila izkazana, se revizijsko sodišče do obligatornosti arbitražnega postopka ni opredelilo, ker to vprašanje za odločitev o dopustnosti predloga v tem sporu ni bilo pravno pomembno.

Glede na povedano revizijsko sodišče zaključuje, da razlogi za revizijo niso bili podani. Zato je bilo potrebo v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.