Up-24/03 - 5

5. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 23. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 206/2001 z dne 7. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke. Ta je namreč zavrnila pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Velenje, s katero je bil pritožniku odmerjen davek od dohodkov od dejavnosti od višjih prihodkov, kot jih je prikazal pritožnik.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija navedeno odločitev Vrhovnega sodišča in predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo odpravi ter samo odloči o stvari oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Vrhovnemu sodišču. V ustavni pritožbi zatrjuje, da naj bi mu davčni organ v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti dosežene prihodke nepravilno povišal iz naslova dveh računov, ki jih je izdal pritožnik, vendar jih je še v istem letu razknjižil. Po njegovih navedbah je to ugotovila tudi Služba družbenega knjigovodstva, ki je menila, da za izdajo računov ni pravne podlage v zakonu. Kljub temu je davčni organ upoštevaje Zakon o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89 in nasl. - ZR) računa prištel med prihodke in tako pritožniku povečal osnovo za odmero dohodnine. Po pritožnikovem mnenju je v nasprotju z določbami 14. in 15. člena Ustave, da se isti dokument pri dveh državnih institucijah različno obravnava. Zatrjuje, da naj bi mu bila s tem kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Poleg tega upravnim organom in sodiščem očita, da ga v času od prvo izdane odločbe nihče s strani tožene stranke ni ničesar vprašal ali ga vabil na razgovor.

B.

3.Iz navedb pritožnika izhaja predvsem oporekanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravilnosti uporabljenega materialnega prava. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je za ustavnosodno presojo pomembno, ali je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Tak poseg pa mora pritožnik ne le zatrjevati, temveč tudi izkazati.

Vendar zatrjevanega posega pritožnik v obravnavani zadevi ne izkaže, saj le ponavlja navedbe, s katerimi že v upravnem sporu ni uspel in iz katerih je razbrati nestrinjanje z odločitvijo pristojnih organov. Zgolj nestrinjanje oziroma okoliščina, da pritožnik pravo razume drugače kot upravni organi in sodišča, pa sama po sebi še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice in ustavne pritožbe ne utemeljuje.

4.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, bi šlo le, če bi bil očitek pritožnika, da odločitev upravnih organov in sodišč temelji na neenaki uporabi prava, utemeljen. Njegovo zatrjevanje pa je zgolj pavšalno, to je brez izkaza, da naj bi davčni organ ob odmeri dohodnine iste listine drugače obravnaval kot Služba družbenega knjigovodstva. Poleg tega je nedvomno, da je posamezen poslovni dogodek, zaradi različnih vidikov, na katerih temelji obravnava v postopkih pred različnimi upravnimi organi, lahko različno obravnavan. Zato rezultat posamezne obravnave, ki je lahko odraz neupoštevanja nekega poslovnega dogodka, ne predstavlja izhodišča za enako upoštevanje istega dogodka v drugih zadevah. Glede na to je pritožnikovo zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave neutemeljeno.

5.Glede očitka, da ga v času od prvo izdane odločbe tožena stranka ni ničesar vprašala ali vabila na razgovor, je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Niti iz ustavne pritožbe, niti iz njenih prilog ni razvidno, da bi pritožnik navedeno kršitev v postopkih uveljavljal. Zato pritožnik ni izkazal, da je glede te kršitve izčrpal pravna sredstva.

6.Ker je iz navedenega očitno, da ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan