Jedro

Če je tožnica vedela, da je njen mož dovolil služnost preko njenega zemljišča in je dovolila izgradnjo vodovodne napeljave do toženčeve hiše ter to več let dopuščala, je šteti, da je tudi sama privolila v nastanek služnostne pravice. Napako v obličnosti je konvalidiralo izvajanje služnostne pravice. Pri eventualnem združevanju tožbenih zahtevkov je vodenje postopka prepuščeno sodišču prve stopnje. Zato ne gre za bistveno kršitev, če je sodišče odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku, čeprav zavrnitev primarnega zahtevka še ni postala pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala odstranitev dela vodovodne napeljave, ki teče od hiše tožeče stranke, do meje med parcelama št. 3779/34 in 3779/36 k.o. R.; ter dovoljenje, da tožnica zapre ventil vodovodne napeljave. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti uporabe vodovodne napeljave, ki jo ima toženec na trasi, ki teče od javnega vodovoda SV do tožničine hiše, ki stoji na parc. št. 3779/34 k.o. R., in nato SZ do hiše toženca, ki stoji na parc. št. 3779/36 k.o. R.; odstranitev te vodovodne napeljave; in dovoljenje tožnici, da zapre vodovodni ventil. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku, in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da je sodišče odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku pred pravnomočno zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka.

Poleg tega navaja, da sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi naj bi toženec pridobil služnostno pravico, saj je bil pravni posel sklenjen s tožničinim možem in ni mogel konvalidirati po določilu 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Služnost bi lahko nastala le, če bi bila pogodbena stranka tožnica in ne njen mož. Pritožnica, ki meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vidi v tem bistveno kršitev določb pravdnega postopa. Tudi z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka se ne strinja, ker služnost o njenem ni potrebna in ker vodovodna napeljava predstavlja nevarnost za zdravje ljudi, kar želi tožnica preprečiti. Dodaja, da ne drži trditev sodišča, da tožnica lahko zapre vodovod v svoji hiši, ne da bi odvzela vodo tožencu. Izvedenec ustrezne stroke bi lahko povedal, da drži tožničina trditev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Sodišče prve stopnje je v pravilno izvedlo postopek, ko je po določilu drugega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku pri začetni, eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov odločalo o naslednjem tožbenem zahtevku potem, ko je ugotovilo, da tisti zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pred tem čakati na pravnomočnost, nima podlage v zakonu in je v nasprotju z ekonomočnostjo postopka. Res so v pravni teoriji izraženi določeni pomisleki v zvezi s pravnimi sredstvi in zlasti Siniša Triva v delu Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1983, str. 322 priporoča analogijo z določilom 197. člena Zakona o pravdnem postopku, toda tu gre za eventualno sosporništvo, kjer je izrecno navedena potreba po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka proti tistemu, ki je v tožbi naveden kot prvi zato, da se ne povzroča stroškov drugemu tožencu.

Pri eventualnem združevanju tožbenih zahtevkov pa je toženec isti in je vodenje postopka in odločanja prepuščeno presoji sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tudi dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, zaradi katerih je zavrnilo tožbena zahtevka. Pravilno je uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v zvezi z vznemirjanjem, ker ne gre za neutemeljeno vznemirjanje po določilu 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Na drugi strani spodaj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da gre za pridobitev služnosti na podlagi pogodbe. Toženec sicer ne zatrjuje, da bi bil pravni posel sklenjen tako, da bi se zaključil s tožničinim dovoljenjem za vpis v zemljiško knjigo (52. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), toda prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je upoštevalo določilo 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zato, ker je tožnica sama izpovedala, da je vedela za gradnjo vodovoda (ki jo je dogovoril njen mož) in je nanjo pristala.

Očitno je torej tudi sama privolila v nastanek služnosti na podlagi pravnega posla.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ukinitvijo služnosti je pravilna in ustrezno obrazložena. Po drugem odstavku 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lahko lastnik služne stvari zahteva, da služnost preneha samo takrat, kadar ta postane za izkoriščanje gospodujoče stvari nepotrebna, oziroma, kadar preneha drugi razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Temu ni tako, saj toženec potrebuje vodovod do svoje hiše, vprašanje zapiranja vodovodnega ventila samo za tožničino hišo pa je stvar ustrezne izvedbe hišnega vodovodnega priključka. Razpravljanje o sanitarni neoporečnosti vode ne spada v to pravdo.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo. Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in 4/91) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94 do 45/I/94).