Jedro

Osebni pogovori z obdolžencem so tudi po presoji sodišča pomembni za to, da lahko odvetnik pripravi ustrezen zagovor oziroma ukrepe za obrambo obdolženca. Če lahko odvetnik dela le na tak način, stranka pa vztraja, da bo komunicirala z njim izključno po telefonu in s pomočjo elektronskih medijev, ni mogoče zgraditi odnosa, ki bi temeljil na zaupanju, ki pa je bistveno za mandatno razmerje med odvetnikom in stranko.

Toženka bi morala pojasniti, zakaj šteje, da tožnica, katere odvetnik je bil razrešen na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ne more (več) izbrati odvetnika, ampak ji ga postavi organ za BPP iz seznama Odvetniške zbornice Slovenije, kot tudi zaradi katerih razlogov je v obravnavani zadevi dopustno odstopiti od citirane določbe 6. člena EKČP. Ker tega ni storila, sodišče odločitve, vsebovane v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, tako da se II. točka odločbe Bpp 1752/2017 z dne 9. 1. 2019 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 84,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe razrešil odvetnika A.A., ki je bil z odločbo toženke Bpp 1752/2017 z dne 19. 7. 2017 določen za izvajanje dodeljene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v 2. točki izreka pa je tožnici za izvajanje odobrene BPP določil odvetnika B.B..

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnici dodelil redno BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VI K 52811/2013 in za njeno izvajanje določil odvetnika A.A.. Dne 1. 10. 2018 je prejel njegov predlog za razrešitev, v katerem odvetnik navaja, da je pred vsako obravnavo zaman poskušal stopiti v stik s tožnico. Pri njem se je zglasila le enkrat, ko je podpisala pooblastilo, sicer pa je zavračala osebno komunikacijo. Neutemeljeno mu je očitala, da na obravnavah ni dovolj zastopal njenih interesov, čeprav je bilo ravno njeno izostajanje z obravnav ter izogibanje sestankom razlog, ki je oviral odvetnikovo aktivnejše delo na obravnavah. Toženka ugotavlja, da je glavni razlog, zaradi katerega je odvetnik predlagal razrešitev, neustrezna komunikacija in posledično izguba zaupanja med stranko in odvetnikom. Način vodenja obrambe upravičenca pred sodiščem je stvar odvetnika kot pravnega strokovnjaka. Zato je upravičenec, razen če to objektivno ni mogoče, dolžan upoštevati njegova navodila pri pripravi obrambe in zastopanju na sodišču. Če je za odvetnika pomemben osebni razgovor s stranko, ki jo zagovarja, bi se morala tožnica temu v določenem časovnem obdobju prilagoditi, česar pa ni storila. Sklicevala se je sicer na zdravstvene težave, vendar so bile te trditve zgolj pavšalne, saj ni navedla, za kakšne težave gre, niti ni predložila dokazil, da bi bila mogoča presoja, ali so njene zdravstvene težave res take narave, da ji onemogočajo osebni sestanek pri odvetniku. Zato njenih navedb o zdravstvenih težavah ni mogoče šteti za opravičljive. Glede na navedeno je toženka presodila, da odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov na strani upravičenke in da je njegov predlog za razrešitev utemeljen. Ker je utemeljen že glavni razlog za razrešitev, pa se ni spuščala v presojo ostalih navedb odvetnika in tožnice. Na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZBPP je za izvajanje BPP postavila drugega odvetnika.

3. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da njeno zaupanje do razrešenega odvetnika dejansko ni bilo vzpostavljeno, vendar pa so razlogi na strani odvetnika. Ponavljanje, da tožnica ni prišla na noben razgovor, je laž, saj odvetnik že v predlogu navaja, da je tožnico enkrat srečal. Dejstvo, da takrat ni bil seznanjen z zadevo, mu ni v prid. Eno leto je odklanjal vsako komunikacijo po telefonu in elektronski pošti, obenem pa jo je večkrat povabil na ustni razgovor, čeprav je bil seznanjen z njenim slabim zdravstvenim stanjem, zaradi katerega je bil osebni stik onemogočen. Ugotovitve toženke, da je razlog za razrešitev neustrezna komunikacija, so tako zmotne in diskriminatorne. Tožnica ni zavračala stika z odvetnikom, saj je bila z njim v telefonskem kontaktu, ker ji zdravstveno stanje ni omogočalo ponovnega osebnega obiska. S tem je bil odvetnik seznanjen, saj je opravičila, ki jih je pošiljala na sodišče, poslala tudi njemu. Tožnica je bila ves čas aktivna, odvetniku in kandidatki je posredovala dokazila, ju klicala, želela vsebinske razgovore o zadevi, vendar v sklopu svoje invalidnosti in zdravstvenega stanja. V 21. stoletju so razgovori možni na več načinov, zato so bili pritiski po osebnem obisku v odvetniški pisarni povsem nerazumljivi, trditve toženke, da bi se morala tožnica temu prilagoditi, pa sodijo v srednji vek. Toženka nima ustreznega znanja, da bi tolmačila in komentirala izvide o zdravstvenem stanju tožnice, lahko pa bi vpogledala v dva kriva mnenja izvedencev v kazenskem postopku, ki sta brez zakonske podlage kopirala celoten zdravstveni karton. Tožnica je že od 12. 1. 2017 neprekinjeno v bolniškem staležu in ji je s kogentnimi zakonskimi določbami prepovedano zapustiti kraj bivanja, razen v primeru zdravstvenega pregleda, kar pa obisk odvetnika ni. Na zdravstvene preglede se vozi z medicinskim prevozom, kar po zakonu ni možno za obisk odvetnika. Če tega ne bi upoštevala, bi lahko izgubila službo. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem toženke, da je način obrambe v izključni pristojnosti odvetnika. Gre za mandatno razmerje; zato je odvetnik dolžan upoštevati navodila stranke. Toženka je tudi kršila postopek, saj ji dodatnega komentarja odvetnika, ki ga je podal o njeni izjavi, ni vročila. Zato je bila odvetniku dana večja možnost dajanja izjav in je bila tožnici kršena pravica do kontradiktornosti. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odvzela pravico do izbire svojega odvetnika. Za novega odvetnika je namreč imenovala B.B., čeprav je tožnica v svojem pravočasnem odgovoru za svojo odvetnico navedla C.C.. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri čemer pa to ne sme biti organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani. Uveljavlja tudi povračilo stroškov predmetnega postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, ampak je sodišče zgolj obvestila, da pri svoji odločitvi vztraja.

5. Tožba je delno utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da stranki dejansko soglašata s tem, da se postavljeni odvetnik A.A. razreši. Sporno med njima pa je, ali so razlogi za razrešitev na strani tožnice ali postavljenega odvetnika. Slednji je začel upravni postopek s predlogom za svojo razrešitev, pri tem pa je tudi tožnica v odgovoru na njegov predlog predlagala njegovo razrešitev. Poleg tega je sporno, ali ima upravičenec do BPP tudi v primeru, kadar je postavljeni odvetnik razrešen, pravico izbrati drugega odvetnika, ali pa mu gre po prvem odstavku 30. člena ZBPP ta pravica zgolj v primeru postavitve prvega odvetnika.

7. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Po devetem odstavku tega člena pa sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije.

8. Iz upravnega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi postavljeni odvetnik predlagal razrešitev med drugim iz razloga, ker med njim in tožnico ni bila možna osebna komunikacija, zaradi česar ni mogel ustrezno zasnovati načina njene obrambe v kazenskem postopku. V odgovoru na ta predlog je tožnica potrdila, da je bila z odvetnikom osebno v stiku le enkrat, ko je podpisala pooblastilo. Navaja, da ji ponovnega osebnega stika z odvetnikom ni omogočalo zdravstveno stanje, kar je izhajalo tudi iz medicinske dokumentacije, ki jo je posredovala odvetniku. Trdi, da je od 12. 1. 2017 neprekinjeno na bolniški in ne sme zapustiti doma, razen v primeru zdravstvenega pregleda. Navedla je številne pripombe na delo odvetnika in odvetniške kandidatke ter predlagala, da ji toženka dodeli novega odvetnika, in sicer C.C.. Vendar v upravnem postopku ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je bila v času od dne 19. 7. 2017, ko je bil za izvajanje BPP določen odvetnik A.A., do dneva, ko je predlagal svojo razrešitev, tj. 1. 10. 2018, v bolniškem staležu s takimi navodili zdravnika, ki so ji ves ta čas onemogočala odhod z doma in s tem k odvetniku, ker naj bi ji v tem primeru grozila izguba službe. Šele k tožbi je predložila eno listino, tj. nalog za prevoz, ki je mestoma nečitljiv, tudi v delu, ki se nanaša na čas prevoza, saj je rubrika na tem mestu prečrtana in podpisana. Četudi bi bilo iz naloga razvidno, na katero obdobje se nanaša, pa stranke po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker tožnica ni opravičila, zakaj tega dokaza ni mogla predložiti v upravnem postopku, ga sodišče glede na citirano določbo ne sme obravnavati. Trditev, da toženka itak ni ustrezno usposobljena, da bi komentirala njene zdravstvene izvide, pri čemer pa bi lahko sama vpogledala v izvedeniško mnenje (ki je sicer po tožničini navedbi krivo), ne drži. Za razumevanje potrdil o bolniški odsotnosti ni potrebno posebno strokovno znanje, saj so namenjena delodajalcu, tako da bi jih razumela tudi toženka. Pri tem je tožnica v odgovoru na odvetnikov predlog sama postavila zahtevek za razrešitev odvetnika (iz razlogov na njegovi strani). Po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa mora stranka dejansko stanje, na katerega je opirala svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Tožnica bi morala torej vsaj postaviti ustrezno trditveno podlago, tj. navajati, da iz izvedeniških mnenj izhaja, da ne sme od doma, in predlagati, da naj toženka po uradni dolžnosti vpogleda v ta mnenja. Tega ni storila.

9. Glede na navedeno je toženka po presoji sodišča pravilno zaključila, da postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani tožnice. Osebni pogovori z obdolžencem so tudi po presoji sodišča pomembni za to, da lahko odvetnik pripravi ustrezen zagovor oziroma ukrepe za obrambo obdolženca. Če lahko odvetnik dela le na tak način, stranka pa vztraja, da bo komunicirala z njim izključno po telefonu in s pomočjo elektronskih medijev, ni mogoče zgraditi odnosa, ki bi temeljil na zaupanju, ki pa je bistveno za mandatno razmerje med odvetnikom in stranko. Ker je toženka svojo odločitev prepričljivo utemeljila z razlogi, ki jim sodišče v celoti sledi, se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na te razloge in jih v tem postopku ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Res je, da pred izdajo odločbe tožnici ni bil vročen odgovor odvetnika z dne 23. 11. 2018, kar pa v obravnavanem primeru ni vplivalo na zakonitost odločbe. V tej vlogi namreč odvetnik ne navaja ničesar, kar ne bi bilo nesporno, tj. navaja, da se je tožnica osebno zglasila na razgovoru le, ko je prišla podpisat pooblastilo, potem pa v letu in pol nikoli več. Odvetnik nato ponovi v predlogu za razrešitev že navedeno okoliščino, da v primeru, če se o zadevi vsebinsko ne pogovori s stranko, obrambe ne zna in ne zmore voditi ter da enako velja tudi za odvetniško kandidatko mag. Č.Č.. Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po presoji sodišča je tožnica to možnost imela, saj se je o predlogu za razrešitev, ki je že vseboval te navedbe, izrekla. Ker v odgovoru odvetnika ni navedeno nobeno novo dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločbo, dejstvo, ki je relevantno (da se tožnica po prvem obisku ni nikoli več osebno oglasila pri odvetniku), pa tudi ni sporno, tožnici pravica do izjave ni bila kršena. Nadalje prvi odstavek 146. člena ZUP določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tudi ta možnost je bila tožnici dana. Dokaze za svoje trditve, da ji je bil osebni stik onemogočen zaradi bolniške odsotnosti, zaradi katere ne sme zapustiti doma, bi lahko predložila vse od trenutka, ko je bila seznanjena z uvedbo postopka.

11. Glede na navedeno je 1. točka izreka izpodbijane odločba zakonita in pravilna in je zato sodišče tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožnica je v svojem odgovoru na predlog odvetnika predlagala, da sodišče za novo odvetnico določi odvetnico C.C.. V tožbi toženki očita, da je imenovala drugega odvetnika, čeprav je tožnica pravočasno navedla, katerega odvetnika želi.

13. Toženka svojo odločitev o postavitvi odvetnika B.B. utemeljuje v 10. točki obrazložitve odločbe, in sicer s tem, da je upravičenki za izvajanje BPP postavila odvetnika v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZBPP, ki določa :" Če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije." Pri sklicevanju na to zakonsko določbo toženka zaide v nasprotje sama s seboj, saj prvi stavek citiranega določila prosilcu omogoča izbor odvetnika. Določba prvega odstavka 30. člena ZBPP, po kateri lahko prosilec oziroma prosilka sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, pomeni spoštovanje načela enakopravnosti socialno šibkih, s tistimi, ki imajo dovolj sredstev za zagotovitev pravne pomoči brez pomoči države (14 člen Ustave)1. Zato bi morala toženka, ki je štela, da se to pravilo v obravnavani zadevi oziroma v primeru iz devetega odstavka 30. člena ZBPP ne uporabi (več), razloge za takšno stališče oziroma odločitev obrazložiti. To še posebej velja v primeru, ker gre v obravnavani zadevi za BPP, dodeljeno za zastopanje v kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) med drugim pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice dopušča, da sodišča tega pravila ne upoštevajo dosledno, kadar so za to podane relevantne in zadostne podlage2, kar pomeni, da je potrebno izjeme obrazložiti z utemeljenimi razlogi. Toženka bi morala torej pojasniti, zakaj šteje, da tožnica, katere odvetnik je bil razrešen na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ne more (več) izbrati odvetnika, ampak ji ga postavi organ za BPP iz seznama Odvetniške zbornice Slovenije, kot tudi zaradi katerih razlogov je v obravnavani zadevi dopustno odstopiti od citirane določbe 6. člena EKČP. Ker tega ni storila, sodišče odločitve, vsebovane v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe, ugodilo in izpodbijani upravni akt v tem delu odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi v tem delu ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

15. Ker je sodišče tožbi delno ugodilo, je o stroških upravnega spora in stroških pritožbenega postopka na Vrhovnem sodišču odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, tj. glede na doseženi uspeh. Tožnica je v tožbi priglasila stroške skladno s pravilnikom, v pritožbi pa 625 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za obvestilo stranki in 2% materialnih izdatkov za stranko. Če bi v postopku v celoti uspela, bi bila v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v upravnem sporu upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa pri sestavi in vložitvi tožbe ni zastopal odvetnik, zato bi se ji priznali stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). V postopku s pritožbo je tožnico zastopala odvetnica, zato bi bila v primeru popolnega uspeha v tem upravnem sporu po 5. točki tarifne št. 28 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) upravičena do 25 % zvišane postavke iz točke 1. tarifne številke 28. Ker gre za neocenljivo zadevo, znaša osnovna postavka iz 1. točke tarifne številke 28, 200 točk, kar povišano za 25 % znaša 250 točk. Sodišče je nadalje tožnici priznalo tudi 2 % od tega zneska za kritje materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 5 točk, skupaj torej 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,6 EUR) bi bila torej tožnica, če bi v upravnem sporu v celoti uspela, upravičena do 168,00 EUR (DDV ja ne zahteva). Ker pa je sodišče tožbi ugodilo le delno, je štelo, da je tožnica upravičena do povračila sorazmernega dela stroškov, tj. do polovice oziroma do 84,00 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1 Glej sodbo X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017, točka 11 2 Glej Croissant v. Germany No. 30454/96 z dne 27. 2. 1997; Lagerblom v. Sweden No. 26891/95 z dne 14. 1. 2003