Jedro

Tožnica je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri drugo toženi stranki, ki je s tretje toženo stranko na podlagi 73. člena ZDR dne 30. 12. 2009 sklenila sporazum o prenosu izvajanja dejavnosti. Spornega dne se je poškodovala pri delu, ko je po opravljeni inventuri pri drugo toženi stranki odhajala iz garderobe po poti mimo proizvodnega obrata in so nanjo padli zvitki (bale) papirja ter jo poškodovali. Viličarist je v trenutku škodnega dogodka prestavljal palete, na katerih so bile bale papirja zložene nepravilno, pri čemer je imel zelo malo manevrskega prostora za obračanje, nekaj palet pa je bilo tako deformiranih, da bi do porušitve bal lahko prišlo tudi ob maksimalni pazljivosti viličarja. Zaradi teh okoliščin je podana večja nevarnost nastanka škode (nevarna dejavnost), zato je drugo tožena stranka za obravnavani škodni dogodek objektivno odškodninsko odgovorna. Drugo tožena stranka bi morala uporabo poti, po kateri je tožnica obravnavanega dne odhajala z dela, prepovedati, saj ta za hojo ni bila predvidena in primerna, pa tega ni storila, zato je podana tudi njena krivdna odškodninska odgovornost. Tožnica pri uporabi sporne poti ni bila dovolj skrbna, saj se je nevarno približala v delovno območje viličarja, čeprav ji je bilo naročeno, da se mora viličarja izogibati in da mora biti pri gibanju po skladišču, glede na to da hodi po transportnih poteh, še posebej pazljiva. Zato je tožnica sama soprispevala k nastanku škode v deležu 20 %.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Toženi stranki A. d. d., B., C. in D. d. o. o., E., F. sta tožeči stranki G.G., B., C. dolžni solidarno plačati 56.656,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.421,59 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več (plačilo zneska 24.717,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila) ali drugače (glede teka zamudnih obresti od priznanih stroškov postopka) se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba drugo tožene in tretje tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Drugo tožena in tretje tožena stranka sta tožeči stranki dolžni solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 149,10 EUR, svoje stroške pritožbe pa krijeta sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da sta drugo tožena in tretje tožena stranka tožeči stranki dolžni solidarno plačati 52.256,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.038,74 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več (plačilo zneska 29.117,04 EUR) ali drugače (glede teka zamudnih obresti od priznanih stroškov postopka) je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujejo tožnica ter drugo tožena in tretje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo oz. podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožnica zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, drugo tožena in tretje tožena stranka pa za zavrnitev tožbenega zahtevka oz. za znižanje prisojene odškodnine.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka v I. točki izreka izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine njenega soprispevka k nastali škodi napačna, saj sta drugo tožena in tretje tožena stranka po temelju v celoti odgovorni za nastalo škodo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pri uporabi poti premalo skrbna, je v nasprotju z ugotovljeno krivdno odgovornostjo drugo tožene stranke. Sporno pot so za prihod in odhod z dela uporabljali vsi delavci drugo tožene stranke, vključno z direktorjem, drugo tožena stranka pa je to dopuščala. Pot je vodila preko skladišča, v katerem so bile bale papirja zložene nepravilno in nevarno. Drugo tožena stranka bi morala predvideti možnost, da delavci delo zapuščajo po tej poti in delo organizirati tako, da se viličar v tem območju ne bi nahajal. Do škode je prišlo izključno zaradi neustrezno organiziranega delovnega procesa. Poleg tega je škodo povzročila nevarna stvar, v takšnem primeru pa je soprispevek oškodovanca k nastali škodi izključen. Več prič je izpovedalo enako kot tožnica, da viličarja niso videli ali slišali. Če bi tožnica viličarja videla, bi se mu zagotovo izognila, poleg tega pa so tožnico poškodovale bale papirja (in ne viličar), česar tožnica ni mogla pričakovati. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno priznalo le 2.200,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi sekundarnega strahu. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, tožnico pa je več mesecev skrbelo, ali bo kdaj popolnoma ozdravela. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je dosojena v prenizkem znesku. Zaradi škodnega dogodka trpi hude posledice, ki pomembno vplivajo na njeno delovno sposobnost in aktivnosti, povezane s preživljanjem prostega časa, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Sodišča prve stopnje ji je neutemeljeno dosodilo le 800,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj že na pogled deluje kot invalidna oseba, noga se ji zatika, mentalno je upočasnjena, osebnostno pa se je povsem spremenila. Motijo jo brazgotine, ki so vidne. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da njeno iskanje besed in upočasnjen govor ne predstavljajo skaženosti. Tožnica pred škodnim dogodkom ni jecljala, sedaj pa povprečnemu sogovorniku daje vtis, da ni zdrava. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povračila škode iz naslova potnih stroškov je napačna, ker bi ji potne stroške moralo priznati v obe, ne le v eno smer. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni prisodilo vtoževanega zneska za pomoč in postrežbo v celoti, saj je škoda v tej višini izkazana z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki je bila izkazana z računi Zdravilišča H.. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugo tožena in tretje tožena stranka se pritožujeta zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka v I. točki izreka, ker za pritožbo zoper zavrnilni del I. točke izreka in II. točko izreka izpodbijane sodbe nimata pravnega interesa. V pritožbi navajata, da objektivna odgovornost drugo tožene stranke ni podana. Če stvar (ali dejavnost) postane nevarna zaradi določenih okoliščin, odgovarja tisti, ki mu je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je te okoliščine povzročilo. Za obstoj objektivne odgovornosti morajo biti torej okoliščine takšne, da jih ni mogoče pripisati ravnanju tretje osebe (tako tudi sodbi opr. št. II Cp 3592/2011 in opr. št. II Cp 367/2011). V obravnavani zadevi tudi ni podana krivdna odgovornost drugo tožene stranke. Uporabo sporne poti je namreč prepovedala, vse delavce (tudi tožnico) je o varnem delu in pravilnem gibanju po skladišču poučila v okviru izobraževanja in jih pri tem še posebej opozorila, da se v območju delujočega viličarja ne smejo zadrževati. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da prisotnost tožnice v delovnem območju viličarja za viličarista ni mogla biti presenečenje. Tožnica je kljub vedenju, da je uporaba sporne poti prepovedana, da viličarist še ni zaključil z delom, da se je v bližini delovnega območja viličarja prepovedano gibati ter da ji je bila omogočena druga (varna) pot domov, odločila, da bo šla po sporni poti, s čimer je k nastali škodi prispevala vsaj 50 % (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 213/2002). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katere okoliščine je sodišče prve stopnje štelo kot razlog za krivdno in katere kot razlog za objektivno odgovornost drugo tožene stranke. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je določena v previsokem znesku, saj medicinska dokumentacija v spisu vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožničino organsko okvaro možganov ne potrjuje. Drugo tožena in tretje tožena stranka sta v postopku na prvi stopnji opozorili na razhajanje izvedenskih mnenj v tem in v kazenskem postopku, sodišče prve stopnje pa se do tega ni zadostno opredelilo. Priglašata pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba drugo tožene in tretje tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi izrecno uveljavljata drugo tožena in tretje tožena stranka, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Drugo tožena in tretje tožena stranka v pritožbi uveljavljata tudi protispisnost (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini v resnici nasprotujeta dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje. Protispisnost je namreč napaka tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev napačno prenese tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, njuna pritožba pa takšne napake obrazloženo ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tistih določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankami niso sporne, izhaja, da je tožnica 24. 11. 2007 po opravljeni inventuri pri drugo toženi stranki odhajala iz garderobe po poti mimo proizvodnega obrata, ko so nanjo padli zvitki (bale) papirja in jo poškodovali. Tožnica je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri drugo toženi stranki, ki je s tretje toženo stranko na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) dne 30. 12. 2009 sklenila sporazum o prenosu izvajanja dejavnosti (A8). Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

8. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahtevala plačilo odškodnine v skupnem znesku 81.373,08 EUR, od tega 70.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo (25.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu, 38.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti) ter 11.373,08 EUR za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper prvo toženo stranko v celoti zavrnilo (II. točka izreka sodbe), zoper drugo toženo in tretje toženo stranko pa je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 52.256,04 EUR (I. točka izreka sodbe). Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožujejo tožnica ter drugo tožena in tretje tožena stranka (v nadaljevanju: toženi stranki), pritožbi pa se vsebinsko prekrivata, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

9. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odškodninska odgovornost drugo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so poškodbe tožnice v vzročni zvezi z delovanjem viličarja. Temu tudi toženi stranki v pritožbi ne nasprotujeta, temveč smiselno navajata le, da je stvar (viličar) v obravnavanem primeru postala nevarna le zaradi krivdnega ravnanja viličarista, v takšnem primeru pa v skladu s sodno prakso ne gre za nevarno stvar. Ker je pritožbeno sodišče že v več odločbah zavzelo stališče, da ima viličar v premikajočem se stanju naravo nevarne stvari(1) , ki na podlagi 150. člena OZ predvideva objektivno odgovornost imetnika stvari (drugo tožene stranke), so te pritožbene navedbe neutemeljene. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnice in viličarista I.I. ter izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost J.J. ugotovilo, da je viličarist v trenutku škodnega dogodka prestavljal palete, na katerih so bile bale papirja zložene nepravilno, pri čemer je imel zelo malo manevrskega prostora za obračanje, nekaj palet pa je bilo tako deformiranih, da bi do porušitve bal lahko prišlo tudi ob maksimalni pazljivosti viličarja, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je bila zaradi teh okoliščin podana večja nevarnost nastanka škode (nevarna dejavnost), kar utrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka za obravnavani škodni dogodek objektivno odškodninsko odgovorna.

10. Poleg objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi krivdno odgovornost drugo tožene stranke. Pri presoji, ali je drugo tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, se je oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na 6. člen in 8. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) ter 54. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.). Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da bi morala drugo tožena stranka uporabo poti, po kateri je tožnica obravnavanega dne odhajala z dela, prepovedati, saj ta za hojo ni bila predvidena in primerna, pa tega ni storila. Toženi stranki v pritožbi vztrajata pri navedbah, da je bila tožnica v okviru izobraževanja poučena, po kateri poti mora odhajati z dela in da transportne poti za ta namen ne sme uporabljati, pa je to, brez vednosti drugo tožene stranke, kljub temu počela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedeni dokazi teh navedb ne potrjujejo, pravilno pa je tudi njegovo stališče, da bi morala drugo tožena stranka, tudi v primeru, če bi varnostna inženirka K.K. delavcem v okviru izobraževanja dala izrecno navodilo, katero pot morajo za prihod in odhod z dela uporabljati (sodišče prve stopnje je sicer štelo, da toženi stranki tega nista dokazali), v okviru dolžne skrbnosti delavce nadzirati, ali dano navodilo upoštevajo. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi tožničinih sodelavcev in zakonitega zastopnika drugo tožene stranke ugotovilo, da uporaba poti preko skladišča, na kateri se delavci sploh ne bi smeli gibati, ni bila prepovedana in so jo redno uporabljali vsi delavci drugo tožene stranke (vključno z njenim direktorjem). Nasprotno je izpovedala le priča K.K., vendar je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ji ne verjame. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja krivdne odgovornosti drugo tožene stranke sprejema kot prepričljivo in popolno ter se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, zato so vse nasprotne pritožbene navedbe toženih strank neutemeljene.

11. Toženi stranki v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjujeta, da sodišče prve stopnje objektivne in krivdne odgovornosti drugo tožene stranke v obrazložitvi sodbe ni ustrezno razmejilo oz. da ni jasno, na kateri podlagi je ugotovilo krivdno in na kateri objektivno odgovornost drugo tožene stranke. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je obrazložitev sodbe v zvezi s tem jasna in nedvoumna (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z navedbo sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je bala papirja padla s palete na vilicah viličarja ali pa je do škodnega dogodka prišlo zato, ker se je viličar pri manevriranju zaletel v drugo paleto na tleh in na njej naloženo balo, ki je nato padla na tožnico. V obeh primerih je namreč, zaradi podane vzročne zveze med škodnim dogodkom in nevarno stvarjo (oz. dejavnostjo), na podlagi 149. člena OZ podana objektivna odgovornost drugo tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotavljalo, ali je tožnica k nastali škodi soprispevala in odločilo, da sta toženi stranki po temelju odgovorni za 80 % tožničine škode, do višine 20 % pa je k nastali škodi soprispevala tožnica sama. Tožnica v pritožbi zmotno navaja, da oškodovanec k nastali škodi ne more soprispevati, če škoda nastane v vzročni zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, saj je na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec k nastanku škode prispeval. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica pri uporabi sporne poti ni bila dovolj skrbna, saj se je nevarno približala v delovno območje viličarja, čeprav ji je bilo naročeno, da se mora viličarja izogibati in da mora biti pri gibanju po skladišču, glede na to da hodi po transportnih poteh, še posebej pazljiva (izpoved priče L.L.). Pritožbeno sodišče se s tem strinja, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno navedlo, da je tožnica s tem kršila svojo obveznost iz 9. člena ZVZD, da skrbi za lastno varnost in delo opravlja na način, da njeno življenje ni ogroženo. Tožničini sodelavci M.M., N.N. in L.L., ki so se v trenutku škodnega dogodka nahajali v neposredni bližini, so skladno izpovedali, da so viličarja videli in slišali, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je tudi tožnica gotovo videla oz. bi vsaj lahko videla, da viličar z delom še ni zaključil. Tožnica sicer v pritožbi pavšalno zatrjuje, da je več prič izpovedalo, da viličarja niso videli, vendar njihovih imen ne navede, zato pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe ne more preizkusiti. Tožnica v pritožbi tudi zatrjuje, da so jo poškodovale bale papirja (in ne viličar, kateremu se je po njenih navedbah pravilno umaknila), vendar pa to nima nobenega vpliva na dejstvo, da je tožnica opustila dolžno skrbnost iz 9. člena ZVZD, ko se je v nasprotju z navodili delodajalca preveč približala delovnemu območju viličarja.

13. Toženi stranki v pritožbi vztrajata pri navedbi, da je viličarist upravičeno pričakoval, da se v njegovem delovnem območju delavci ne bodo zadrževali, zato za tožnici nastalo škodo ne moreta biti odgovorni. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo, da se drugo tožena stranka na ta način ne more razbremeniti svoje (objektivne) odgovornosti za škodni dogodek, saj bi se te lahko v celoti razbremenila le v primeru, če bi bilo tožničino ravnanje takšno, da ga ne bi mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ), pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženi stranki takšnega ravnanja nista dokazali. Pritožbeno sodišče glede vprašanja višine tožničinega soprispevka k nastali škodi pojasnjuje, da je delež oškodovančevega soprispevka načeloma enak teži njegovega krivdnega ravnanja, vendar pa je treba v primerih, ko je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode(2). Toženi stranki se zato v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na višino ugotovljenega soprispevka oškodovanca (50 %) v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 213/2002 z dne 29. 5. 2003(3) , saj v tej zadevi objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni bila podana, zato ne gre za primerljivo zadevo. Tožnica je v obravnavani zadevi res ravnala krivdno, ker pri hoji po transportni poti ni bila dovolj skrbna oz. se je nevarno približala delovnemu območju viličarja, vendar pa tej kršitvi znaten del teže odvzame okoliščina, da je drugo tožena stranka uporabo transportne poti za prihod in odhod z dela dopuščala, s čimer je kršila 6. in 8. člen ZVZD ter 54. člen Pravilnika. Ob upoštevanju navedenega tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 %, zato v zvezi s tem ni utemeljena niti pritožba tožnice, ki se zavzema za znižanje njenega soprispevka, niti pritožba toženih strank, da je tožničin soprispevek večji.

Glede višine nepremoženjske škode:

14. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje stalnega sodnega izvedenca za kirurgijo in travmatologijo prim. O.O., dr. med., njegovo dopolnitev ter izpoved tožnice.

15. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji ni prisodilo zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu v celoti. Tožnica je iz tega naslova vtoževala 3.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 2.500,00 EUR (300,00 EUR za duševne bolečine zaradi pretrpljenega primarnega in 2.200,00 EUR zaradi pretrpljenega sekundarnega strahu). Tožnica v pritožbi odmeri odškodnine za primarni strah ne nasprotuje, glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi pretrpljenega sekundarnega strahu pa utemeljeno opozarja, da ji je sodišče prve stopnje dosodilo prenizko odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je tožnica od škodnega dogodka (24. 11. 2007) do odstranitve halo trakcije 3. 1. 2008 trpela hud sekundarni strah. Halo trakcija je že sama po sebi zastrašujoča, ker je pritrjena na lobanjo, poleg tega pa je bila tožnica ves ta čas popolnoma negibna in ni vedela, ali bo še kdaj hodila. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da so operacija hrbtenice, zapleti z gnojnim komolcem in vnetim žolčnikom pri tožnici povzročili močan strah za izid zdravljenja. Srednje močan strah je trpela vse do odpusta iz bolnišnice (11. 1. 2008), ker je bila njena mobilizacija iz postelje težavna (tožnica je izpovedala, da je ob premikih glave izgubljala zavest). Sledilo je obdobje rehabilitacije, ki je bilo dolgotrajno in vse prej kot enostavno. Srednje lažji do srednje močan strah je vztrajal vse do končne prognoze zdravstvenega stanja (tj. več kot 2 leti). Namen pravične denarne odškodnine je, da za oškodovanca primarno pomeni zadoščenje za prestano duševno trpljenje, ob tem pa je treba, zaradi enotnega obravnavanja, upoštevati tudi odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju sodne prakse s tega področja ocenjuje, da bi bila tožnica zaradi pretrpljenega (sekundarnega in primarnega) strahu upravičena celo do višje odškodnine od vtoževane, vendar pa sodišče v skladu z 2. členom ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato je tožnica iz tega naslova upravičena do zahtevane odškodnine v znesku 3.000,00 EUR, kar ob upoštevanju 20 % soprispevka k nastali škodi znaša 2.400,00 EUR.

16. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodilo 30.000,00 EUR odškodnine, to odločitev pa napadata obe pritožbi (tožnica v smeri zvišanja odškodnine do vtoževanega zneska 38.000,00 EUR, toženi stranki pa v smeri znižanja prisojenega zneska). Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 46 let, izvedensko mnenje sodnega izvedenca za kirurgijo in travmatologijo in izpoved tožnice pa potrjujeta, da so njene življenjske aktivnosti po škodnem dogodku močno zmanjšane. Sodišče prve stopnje je, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ima tožnica za 74 % zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, odročitev zgornjih udov lahko izvede le do 90 % obojestransko, brez fizične obremenitve ne more izvajati del nad nivojem rame, oslabela pa je tudi njena groba fizična moč desne roke. Ker prsti desne roke niso normalno gibljivi za oblikovanje pesti, z desno roko ne more izvajati drobnih del. V posledici škodnega dogodka se ji občasno zatika stopalo, kar ovira njeno hojo po neravnem terenu. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela organsko okvaro možganovine, toženi stranki pa v pritožbi neutemeljeno vztrajata pri navedbah, da izvedeni dokazi vzročne zveze med poškodbo možganov in škodnim dogodkom ne potrjujejo. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca za kirurgijo in travmatologijo, ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema kot strokovnega in prepričljivega, namreč izhaja, da se patološke spremembe v možganovini pogosto pokažejo šele dva dni po poškodbi, kar je tudi vzrok za to, da na CT glave, ki je bil pri tožnici opravljen takoj po škodnem dogodku, takšne poškodbe niso vidne. Te bi bile lahko vidne na kontrolnem CT, ki pa pri tožnici ni bil nikoli opravljen. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju tožničine izpovedi (da se je po poškodbi spremenila, da ne mara več družbe in potrebuje več miru, zaradi česar tudi več ne gleda televizije) in ugotovitev sodnega izvedenca, da so pri tožnici zaradi poškodbe možganov prisotni znaki centralne okvarjenosti in hude psihoorganske oškodovanosti, utemeljeno štelo za dokazano, da je tudi organska okvara možganov posledica škodnega dogodka. Iz omenjenega izvedenskega mnenja izhaja, da se pri tožnici psihoorganski sindrom odraža v osebnostni spremenjenosti in želji po izolaciji ter v spremembi zaznavanja, pozornosti, pomnjenja, operativne učinkovitosti, motnjah govora in pri izbiri skromnega besednjaka s časovnim zamikom, ob menjavi položaja telesa in glave pa še vedno trpi vrtoglavice, zaradi česar ne more več plesati, kolesariti in plavati. S temi izvedenčevimi ugotovitvami je skladna tudi izpoved tožnice, zato pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zmanjšanja življenjske aktivnosti sprejema kot prepričljivo in popolno. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno ponovno opozarjata na dejstvo, da sodni izvedenec, postavljen v kazenskem postopku opr. št. I K 4637/2010, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Kranju zoper viličarista I.I., v izvedenskem mnenju obtolčenine možganov med tožničinimi poškodbami ni navedel. Na to navedbo je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da je naloga izvedenca v kazenskem postopku drugačna od naloge izvedenca v civilnem postopku. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve iz obeh izvedenskih mnenj, v delu, v katerem se te ugotovitve razlikujejo (glede možganskih poškodb), pa je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca prim. O.O., ki je bil v tem postopku postavljen z izključnim namenom ugotavljanja vseh pravno relevantnih posledic, ki so osnova za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju vseh prej navedenih posledic, ki jih tožnica zaradi škodnega dogodka trpi in jih bo trpela tudi v bodoče ter ob upoštevanju sodne prakse na področju dosojenih odškodnin iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo prenizko odškodnino. Po presoji pritožbenega sodišča je pravična in primerna denarna odškodnina iz tega naslova 35.000,00 EUR, zato je tožnica, ob upoštevanju 20 % soprispevka k nastali škodi, upravičena do plačila odškodnine v znesku 28.000,00 EUR. Pritožba tožnice je zato v tem delu delno utemeljena, pritožba toženih strank pa ni utemeljena.

17. Neutemeljeno pa je tožničino pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 800,00 EUR. Tožnica je iz tega naslova zahtevala 4.000,00 EUR odškodnine, vendar ugotovljeni obseg skaženosti (brazgotina na stegnu po opravljeni odstranitvi presnovnih zatrdlin maščobnega tkiva, tanka bleda črta na vratu, brazgotina na desnem kolenu in brazgotina na desnem komolcu), ne daje podlage za prisojo višje denarne odškodnine, kot jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca za kirurgijo in travmatologijo namreč potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožničine brazgotine niso posebej vpadljive, razen tista na stegnu, ki pa je pretežno pokrita z oblačili. Estetsko moteča je še brazgotina na desnem kolenu, vendar se nahaja na takšnem mestu, kjer so brazgotine tudi sicer pogoste, brazgotini na vratu in desnem komolcu pa sta komaj vidni. Tožnica v pritožbi ponovno zatrjuje, da v posledici škodnega dogodka jeclja, vendar pa izvedenec njenega iskanja besed ni opredelil kot skaženost, zato je sodišče prve stopnje spremenjen govor pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da na prvi pogled deluje kot invalidna oseba, saj pritožbeno sodišče verjame sodišču prve stopnje (ki se je o tem neposredno prepričalo na glavni obravnavi), da to ne drži. Glede višine premoženjske škode:

18. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da ji je sodišče prve stopnje potne stroške, povezane z zdravljenjem, priznalo le v eno smer. V utemeljitev te pritožbene navedbe primeroma navaja, da bi moralo potne stroške na relaciji C. - F. izračunati od razdalje 190.6 km, vendar pa pritožbeno sodišče glede na razdaljo med tema dvema krajema (45.3 km) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici stroške za to pot pravilno obračunalo od razdalje 90.6 km (relacija C. - F. - C.). Iz obrazloženega je razvidno, da sodišče prve stopnje tožnici potnih stroškov ni obračunalo le v eno smer, kot to zatrjuje tožnica, zato je njena pritožba v tem delu neutemeljena.

19. Tožnica v pritožbi tudi uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizek znesek za premoženjsko škodo zaradi tuje nege in pomoči. Ker tožnica v zvezi s tem le pavšalno navaja, da je vtoževana pomoč izkazana z izvedenimi dokazi, pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe ne more preizkusiti, v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa ugotavlja, da je odškodnina iz tega naslova dosojena v pravilnem znesku.

20. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo stroškov, ki so ji nastali med zdravljenjem v Zdravilišču H.. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje, da zgolj predložitev računov za opravljene storitve (65,00 EUR za specialistični pregled pri ortopedu v samoplačniški posvetovalnici po zaključku zdravljenja in 105,00 EUR za nadstandardno oskrbo - A15) za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadostuje, saj bi tožnica v postopku na prvi stopnji morala tudi dokazati, da so bili te stroški potrebni, česar pa ni storila.

21. Glede na navedeno tožnici zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 63.800,00 EUR (25.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu, 35.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 800,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. Glede na ugotovljeni soprispevek k nastali škodi (20 %) je tožnica za nastalo nepremoženjsko škodo upravičena do odškodnine v znesku 51.040,00 EUR (in ne 46.640,00 EUR, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje), ob upoštevanju pravilno prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (5.616,04 EUR), pa je zaradi škodnega dogodka z dne 24. 11. 2007 upravičena do odškodnine v skupnem znesku 56.656,04 EUR. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo, tako da sta drugo tožena in tretje tožena stranka tožnici dolžni solidarno plačati 56.656,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 81.373,08 EUR (za znesek 24.717,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila) pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

22. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v preostalem delu in pritožbo toženih strank v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka:

23. Zaradi delnega uspeha tožnice v pritožbenem postopku se je spremenil njen uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje (s 64,22 %(4) se je zvišal na 69,63 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožnici skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) priznalo 5.075,33 EUR stroškov postopka, zato ji morata toženi stranki glede na uspeh v pravdi (69,63 %) povrniti 3.533,95 EUR. Toženima strankama je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 3.662,68 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (30,37 %) pa jima mora tožnica povrniti 1.112,36 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnice v znesku 3.533,95 EUR s stroški postopka toženih strank v znesku 1.112,36 EUR, sta drugo tožena in tretje tožena stranka tožnici solidarno dolžni povrniti 2.421,59 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnica je v pritožbenem postopku delno uspela (uspela je z zneskom 4.400,00 EUR od izpodbijanega zneska 29.117,04 EUR), zato sta ji toženi stranki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnica je v pritožbi utemeljeno priglasila 1.756,13 EUR pritožbenih stroškov (788,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 986,74 EUR), zato sta ji drugo tožena in tretje tožena stranka, ob upoštevanju pritožbenega uspeha (15,11 %), solidarno dolžni povrniti 149,10 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 ZOdvT, ker nastanka in višine teh stroškov ni izkazala. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato v skladu s 154. členom ZPP sami krijeta svoje pritožbene stroške.

(1) Glej npr. sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 102/2012 z dne 7. 6. 2012 ter sodbi VDSS opr. št. Pdp 1210/2012 z dne 4. 4. 2013 in opr. št. Pdp 44/2014 z dne 3. 4. 2014. (2) Tako tudi sodba VRSR, opr. št. II Ips 115/2006 z dne 15. 5. 2008. (3) V tej zadevi se je tožnik, namesto za uporabo urejenega prehoda po cesti, odločil za uporabo neurejene bližnjice, na kateri je padel in se poškodoval. (4) Sodišče prve stopnje je uspeh tožnice v postopku na prvi stopnji napačno izračunalo posebej po temelju in posebej po višini ter posledično zmotno ugotovilo, da je tožnica uspela z 72,11 % . Za takšen način izračunavanja uspeha namreč v določbah ZPP ni pravne podlage, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela.