Jedro

Podlaga za odločanje o prošnji za BPP, ki predstavlja zahtevek stranke je dejanska podlaga, ki jo prosilec v prošnji navede. Tako tudi vprašanje upoštevanja družinskih članov. Vsaka prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo vloži prosilec, pomeni samostojno zahtevo za BPP ter se zato tožnik v tožbi ne more sklicevati na napačno neupoštevanje števila družinskih članov, ki jih v prošnji ni navedel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem v postopku revizije zoper sodno odločbo II Cp 3465/2012, ter kot oprostitev stroškov postopka. V obrazložitvi je navedla, da glede na določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) prosilec ni upravičena oseba do brezplačne pravne pomoči, ker njegovo nepremično premoženje presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR (peti odstavek 152. člena ZUJF).

Tožnik v tožbi navaja, da je 5. 7. 2013 prišel na BPP in zanjo zaprosil. Oseba, ki ga je sprejela, je bil mlajši moški, predvideva da študent, in v času, ko je bil tam, je imel veliko privatnih razgovorov. Meni, da mu je tudi napačno svetoval glede BPP. Hotel je čimprej končati in oditi, ker je bilo 10 minut pred zaprtjem, zato mu je svetoval, da mu ni treba napisati, kdo vse živi z njim, ker je to že vse navedeno (ker je tam že bil, bi lahko to napisal, vendar se mu je to zdelo nepotrebno, ker bi mu to vzelo preveč časa). Rekel je, da gre za isto BPP in ker mu je bila že dodeljena BPP in se samo nadaljuje na višji instanci, da to nima veze. Povedal mu je tudi, da se je nazaj v hišo preselil tudi drugi sin, zaradi izgube službe in da je tudi on brez prihodkov ter premoženja in je zaprosil za socialno pomoč. Rekel je, da to ni pomembno. Poleg sta se osebi – svetovalec in njegova stranka močno skregali, kar je tudi pripomoglo k slabi pozornosti in napačnem svetovanju. V odločbi je navedena vrednost hiše, v kateri živi z dvema sinovoma. S seboj je imel tudi cenilno poročilo od sodnega izvedenca glede vrednosti hiše, saj je tudi v postopku glede razdružitve premoženja, kjer pa je izvedenec ocenil vrednost hiše na 208.000,00 EUR in ne 303.000,00 EUR, kot je po podatkih GURS. Meni, da bi se morala upoštevati odločitev sodnega izvedenca. Svetovalec mu tudi glede tega ni znal pravilno svetovati, saj je samo povedal glede cenilnega poročila. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih iz odločbe. Glede tožbenih navedb pojasnjuje, da sinova ni upoštevala kot družinska člana, ker ju tožnik v prošnji ni navedel. Iz podatkov v gospodinjstvu tožeče stranke v registru e-Risk izhaja, da sin A.A. ni več član gospodinjstva od dne 23. 6. 2010, med tem ko sin B.B. je član gospodinjstva. Organ je vpogledal v register ZZZS in ugotovil, da se sin B.B. še vedno šola in bi ga zato tožena stranka lahko štela kot družinskega člana, če bi ga v prošnji tožnik navedel. Glede predloga, da bi se moralo upoštevati cenilno poročilo sodnega izvedenca, ki je ocenil vrednost hiše na 208.000,00 EUR, pa tožena stranka navaja, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno v obravnavani zadevi je, tako izhaja iz upravnega spisa in prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da tožnik v rubriki II. Podatki o družinskih članih prosilca, ni označil, da z njim živi še kateri od sinov, ki jih je dolžan preživljati. V ZBPP je določeno, da se prošnjo za dodelitev BPP vloži pisno na predpisanem obrazcu. Tretji odstavek 32. člena ZBPP določa obvezne podatke, ki jih mora prošnja vsebovati. Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov se v postopku dodelitve BPP ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo na obrazcu, ki je del prošnje za BPP (prvi odstavek 20. člena ZBPP). Obrazec s prošnjo za dodelitev BPP je na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZBPP predpisan s Pravilnikom o obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (Uradni list RS, št. 105/08, Pravilnik). Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) (drugi odstavek 34. člena ZBPP).

Kot izhaja iz citiranih zakonskih določb, je podlaga za odločanje o prošnji za BPP, ki predstavlja zahtevek stranke, dejanska podlaga, ki jo prosilec v prošnji navede. Tako tudi vprašanje upoštevanja družinskih članov. Vsaka prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo vloži prosilec, pomeni samostojno zahtevo za BPP ter se zato tožnik v tožbi ne more sklicevati na napačno neupoštevanje števila družinskih članov, ki jih v prošnji ni navedel. V zvezi z očitki strokovni službi za BPP in njenim napačnim svetovanjem, pa je ugotoviti, da tretji odstavek 31. člena ZBPP res določa, da strokovna služba za brezplačno pravno pomoč pomaga prosilcu pri sestavi prošnji za brezplačno pravno pomoč, vendar pa prvi odstavek 32. člena ZBPP določa, da prošnjo vloži prosilec, kot je že bilo navedeno, pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. V okviru odločanja o prošnji za BPP je tožena stranka zato pravilno odločila, ko je upoštevala kot število družinskih članov le tožnika, saj je bila vezana na njegovo prošnjo. Kolikor pa tožnik meni, da je prišlo v delovanju Službe za BPP do nepravilnosti, zaradi katerih je oškodovan, je to stvar drugih postopkov in ne konkretnega.

Tudi iz določb, ki urejajo splošni upravni postopek, ne izhaja, da bi služba za brezplačno pravno pomoč morala prošnjo tožnika obravnavati kot nepopolno ali nejasno, v smislu 66. oziroma 67. člena ZUP, ker ni vsebovala navedbe družinskih članov. Torej tudi ob uporabi določb ZUP toženi stranki sodišče ne more očitati pomanjkljivega ravnanja.

V nadaljevanju se tožnik sklicuje na cenilno poročilo. S tem smiselno ugovarja vrednosti, ki jo je uporabila tožena stranka in izhaja iz evidence GURS-a, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da je to cenilno poročilo tožnik upravnemu organu priložil k prošnji za izdajo BPP, ne prilaga ga tudi tožbi. Zato tudi v tem delu sodišče njegovega ugovora ne more upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.