Jedro

Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13. Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.

Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se do pravnomočnega zaključka spora začasno zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, sklenjene v letu 2007, in notarskega zapisa o zavarovanju, sklenjenega med strankama v letu 2015, toženki pa prepovedalo razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz te pogodbe in notarskega zapisa ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ2 ter zaradi kršitve ustavno in konvencijsko varovanih pravic. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da zahteva prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov. Zahteva je skladna s 6. členom Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13), ki nalaga državam članicam, naj zagotovijo, da nepošteni pogodbeni pogoji niso zavezujoči za potrošnika. Temeljno pravno podlago in kriterije presoje za izdajo začasnih ukrepov v postopkih nepoštenih potrošniških pogodb predstavlja sodba SEU Getin Noble Bank S.A., C-287/22, na katero se je tožeča stranka oprla v predlogu in jo ponovno povzema. Gre za primerljiv položaj slovenskega in poljskega potrošnika: zahteva po potrošnikovem dodatnem ukrepanju onemogoča vzpostavitev ravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Vlaganje sprememb tožb in novih tožb posega v potrošnikov pravni in dejanski položaj. Zgolj možnost razširitve tožbenega zahtevka po ZPP, ki ni avtomatična, ne zadošča za izpolnitev pogojev, ki jih je v sodbi postavilo SEU (vzpostavitev ravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Pritožba sodišču očita zmotno razumevanje ureditve prava EU in njegove uporabe v državah članicah. Pravila nacionalnih držav ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje, in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano teževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije.

Nadalje navaja, da je tožnica utemeljevala predlog z navedbami, da zanjo kot potrošnika mesečno odplačevanje kredita predstavlja izrazito večje breme kot za močan gospodarski subjekt - banko. Kreditna pogodba je že ves čas odplačevanja ogrožala njen socialni položaj in socialni položaj njene družine. Z večjimi obroki se slabšanje njenega položaja nadaljuje. Obstaja verjetna možnost, da ne bo več zmožna odplačevati naraščajočih obrokov. Tožena stranka lahko zato v izvršbi poseže po njenem stanovanju in edinem domu. Ogrožena je osnovna eksistenčna dobrina (edini dom družine), ki je materialna podstat svobodnega življenja družine. Pod pretnjo izgube doma se zaradi nenormalno visokih mesečnih obrokov po zelo verjetno nični kreditni pogodbi tožeča stranka le s težavo prebija iz meseca v mesec. Opisuje svojo nepremoženjsko škodo: trpljenje zaradi izgube kvalitete življenja in zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se stopnjuje. Nepremoženjske škode - zamujenih let življenja - ne bo mogoče povrniti. Preplačala je kredit za 50.000 EUR. Anuiteta za julij 2023 znaša 1.419,37 EUR in je v porastu. Brez dvoma bistveno vpliva na družinski proračun. Odložitev izvajanja pogodbe je nujna za vpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi tožnica bila, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Pogoj težko nadomestljive škode je izkazan.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo ni zagotovilo polnega učinka Direktive 93/13 (vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja). Ravnalo je ravno obratno, saj je potrošnika postavilo v položaj, kjer bo svoje pravice lahko uveljavljal šele v postopku izvršbe na njegov dom. Tedaj vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja ne bo več mogoča. Zmotno je naziranje sodišča, da je vzpostavljanje ravnotežja med pravicami in obveznostmi zagotovljeno z določbami ZPP o spremembi tožbe in z določbami ZIZ o odlogu izvršbe. Argumentacija sklepa je sama s seboj v nasprotju in izrazito pomanjkljiva. Postavljanje potrošnika v situacijo izvršbe zaradi uveljavljanja kreditne pogodbe, katere določila so zelo verjetno nepoštena, je nedopustno z vidika slovenskega prava in prava EU.

Začasna odredba predstavlja zanemarljiv poseg v pravni in premoženjski položaj banke, ki v nasprotju s potrošnikom razpolaga s praktično neomejenim kapitalom. Po objavljenem revidiranem finančnem poročilu je tožena stranka v letu 2022 ustvarila izjemne rezultate. Glede na trenutno višino mesečnega obroka tožeče stranke (okoli 1.500 EUR) in zavarovanje terjatve s hipoteko je jasno, da toženka ne trpi nobene nevarnosti, da ne bi prišla do poplačila svoje terjatve. Sploh upoštevajoč dejstvo, da je tožeča stranka v EUR že plačala nekaj več kot 50.000 EUR več od tega, kar je od tožene stranke po kreditni pogodbi prejela. Izkazana je tako verjetnost obstoja terjatve, kakor tudi pogoj iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj nastanka neznatne škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je upravičen. V tožbenih navedbah in predlogu za izdajo začasne odredbe je dovolj dokazov, ki izkazujejo obstoj terjatve (o ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev in o potrošnikovem preplačilu prejetega kredita za 50.000 EUR na dan vložitve zahtevka). V celoti je izkazan obstoj pogoja, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive (nepremoženjske) škode. Izpolnjen je tudi zahtevani kriterij sorazmernosti, saj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, kot jih z izvrševanjem plačil trenutno trpi tožeča stranka (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Opozarja na novejšo sodno prakso, v kateri je jasno poudarjeno, da mora predlagatelj izkazati eno izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, in da se sodišče do pogoja iz 3. alineje ni opredelilo. Tako tudi ni tehtalo izgube doma kot nenadomestljive škode. Ne gre le za izgubo premoženja in za začasno varstvo premoženjske pravice, temveč za varstvo ustavno zavarovanih osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Morebitna odškodnina zaradi izgube doma je lahko le satisfakcija, ki nikoli ne vzpostavlja enakega stanja kot pred izgubo doma.

Tožeča stranka je že v tožbi, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča, Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, opozorila, da je v okoliščinah obravnavanega razmerja banke s potrošnikom, ki je izrazito asimetrično, pomemben pozitivni vidik pogodbene svobode (tako imenovana svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Okoliščine, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče, so enake v obravnavanem primeru. Kredit, ki se odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, ogroža njen socialni položaj in možnost osebnega razvoja njenih članov. Navedeno se nadaljuje in stopnjuje tudi danes, v prihodnosti bo zaradi večje valutne razlike odplačevanje kredita izredno oteženo. Jasno je, da prekomerna zadolžitev ne pomeni le premoženjske škode, temveč pomeni poseg v osebnostne pravice in osebni razvoj posameznika in njegove družine, kar je varovano s 35. členom Ustave.

Tožeča stranka opozarja na kršitev njenih pravic iz 35. člena Ustave in uveljavlja okoliščine, ki po vsebini utemeljujejo zahtevo po pozitivnem varstvu na temelju splošne svobode ravnanja, kot ga narekuje spoštovanje načela socialne države. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske Ustave, so uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3 (3) Pogodbe o Evropski Uniji -PEU).

S povečevanjem mesečnih anuitet se možnost tožeče stranke za sodno varstvo bistveno zmanjšuje in postaja mrtva črka na papirju. Sklicevanje sodišča na možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči je neresno in pravno nevzdržno. Tožeča stranka možnosti BPP ob rednih dohodkih nima, saj se finančne obveznosti v smislu plačevanja kredita pri dodelitvi BPP ne upoštevajo.

Izpolnjen je tudi kriterij reverzibilnosti. Tožena stranka ima svojo terjatev v celoti zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožeče stranke, nanjo bi lahko posegla, če bi se izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zavarovanje kredita je bilo ustrezno (za celotno terjatev z obrestmi in stroški). Tožeča stranka kredit odplačuje že 15 let. Sklenjen je za odplačilno dobo 20 let. Torej preostala terjatev znaša le še približno 1/4 kredita, pri čemer je tožnica že plačala 50.000 EUR več, kot je prejela. Zavarovanje je bilo dano najmanj za celotno terjatev, torej ni nevarnosti, da toženka ne bi bila poplačana v celoti. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Zmotno se je oprlo na določila ZIZ o prodaji nepremičnine na javni dražbi. Po drugi strani ni upoštevalo, da se bo brez izdaje predlagane začasne odredbe namen sodnega varstva izjalovil. Pravica, ki jo bo sodno varstvo vendarle potrdilo, bo za tožnico prepozna. Nenadomestljiva škoda ji bo nastala in ji že nastaja. Zaradi vse večjih obrokov je življenje vedno težje.

Zmotne so navedbe sodišča, da bi izdaja začasne odredbe nedopustno posegla v ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva. V primeru izgube gre za poseg v pravico do osebnega dostojanstva in pravico do doma ter posebej nedotakljivost telesne in duševne celovitosti tožnice, njene zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Sodna praksa je glede izgube doma enotna in jo samo po sebi šteje za nenadomestljivo škodo. Tehtanja tožničinih osebnostnih pravic s pravico do sodnega varstva tožene stranke sodišče ni opravilo in ni obrazložilo, zakaj je tehtnico nagnilo na stran pravice tožene stranke.

Pritožba končno opozarja, da je sodišče prezrlo 273. člen ZIZ, po katerem je mogoče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbi je treba pritrditi, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja sodba SEU, C-287/22, na katero se je sklicevala tožnica, in opozorila na spoštovanje načela ustavno skladne razlage ter v okviru upoštevanja Direktive 93/13 na načelo lojalne razlage prava EU. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6 (1) in člen 7 (1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

5. Po 7 (1) členu Direktive 93/13 morajo države članice zagotoviti, da v interesu potrošnikov in konkurentov zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Po sodbi SEU C-287/22 je treba člen 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

6. Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije (57. točka sodbe C-287/22).

7. V okviru trditvene podlage tožeče stranke, ki je predlagala zavarovanje nedenarne terjatve, je sodišče ugotovilo, da gre za regulacijsko - ureditveno začasno odredbo. Kot pravno podlago je navedlo 272. člen ZIZ in odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Sledilo je tistemu delu sodne prakse, ki vztraja pri stališču, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati le, če je izpolnjen pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ob sočasnem pogoju verjetnosti terjatve in pogoju reverzibilnosti, ne pa v primerih, ko bi šlo za položaj iz prve in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnilo po oceni, da tožnica ni izkazala pogoja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi ne pogoja reverzibilnosti. Presodilo je, da bi izdana začasna odredbe pretirano posegla v pravico tožene stranke do sodnega varstva. Z verjetnostjo terjatve se ni ukvarjalo.

8. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot3 in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13. 9. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju z domačim in evropskim pravom uporabilo določbo člena 272 ZIZ. Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti potrošniške pogodbe zaradi zatrjevanega nepoštenega pogodbenega pogoja in plačilo denarnega zneska (vračilo zatrjevanega preplačanega zneska po nični potrošniški pogodbi) in predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadrževanje učinkovanja zatrjevane nične potrošniške pogodbe ter razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz nje se ne prekrivata. Tožeča stranka vtožuje nedenarno in denarno terjatev. Vtoževana denarna terjatev je pogojena in se povezuje s predhodno ugotovljeno glavno nedenarno terjatvijo. Predlagana ureditvena začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Po stališčih teorije je z regulacijskimi začasnimi odredbami mogoče zavarovati ne le nedenarne, pač pa tudi denarna terjatve.4 Glede na vsebino terjatve in zakonsko določbo ter zahtevo po njeni evropsko skladni razlagi, ni razumnih razlogov, da se pri presoji o utemeljenosti predlagane začasne odredbe ne bi uporabila tudi določba tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo je sodišče prve stopnje izločilo.

10. Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredbe. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.

11. Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika5). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost.6 Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe7. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.

12. Ker zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 272. člena ZIZ, ker ni uporabilo tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tretjega odstavka 272. člena ZIZ, je ostalo dejansko stanje o tem neraziskano. Že iz teh razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožba pravilno opozarja, da je preozka in nepopolna tudi dokazna ocena o izpolnjenosti predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoja reverzibilnosti.

14. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Predlagateljica je podala določne in konkretne trditve o nepremoženjski škodi, ki ji nastaja in grozi zaradi posegov v njene osebnostne pravice. Dokazovala jo je s svojim zaslišanjem. Ugotovitve sodišča v izpodbijanem sklepu, da so ostale trditve o tej škodi na ravni hipotetičnosti, so neutemeljene. Ponujeni dokaz (zaslišanje stranke) je neizveden, dejansko stanje o težko nadomestljivi škodi je neugotovljeno ali nepravilno ugotovljeno. Po stališčih sodne prakse nepremoženjska škoda po naravi stvari šteje za težko nadomestljivo škodo8. Razlogov in ugotovitev o zatrjevanih posegih v osebnostne pravice tožeče stranke ni. Nakazuje se, da je zmotna presoja sorazmernosti o prednosti toženkine pravice do sodnega varstva pred pravicami tožnice.

15. Pritožba končno upravičeno opozarja tudi na nepravilno in enostransko dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pogoja reverzibilnosti. Upoštevalo je le tisti del trditvene podlage, ko je tožnica navajala, da bi se v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka odplačevanje kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Prezrlo pa je navedbe, da ima toženka svojo terjatev zavarovano v celoti in tožnica trdi in dokazuje, da je glavnico v evrih že preplačala za 50.000 EUR, kar lahko potrjuje njene navedbe, da izdaja predlagane začasne odredbe ne bi preprečila učinkovite odprave posledic sodbe, tudi če tožnica s tožbenim zahtevkom ne bi uspela.

16. Pri ponovnem odločanju naj sodišče celostno presodi pogoje iz 272. člena ZIZ upoštevaje razloge, ki jih je navedlo SEU v sodbi C-287/22. Izhodišče za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe je prvi odstavek 272. člena ZIZ. Zato naj se sodišče prve stopnje naprej opredeli do verjetnosti terjatve. Iz 59. točke sodbe C-287/22 izhaja, da bo treba nato ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika v času trajanja postopka za ugotovitev ničnosti potrošniške pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi ta potrošnik bil, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Pravni in dejanski položaj potrošnika je treba presojati upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve, ne le v luči potrošnikovega trenutnega finančnega stanja, na kar se je oprlo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, pač pa tudi v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov. Predpostavko o težko nadomestljivi škodi bo treba v ponovnem sojenju ocenjevati širše in popolneje, saj je ne ZIZ ne sodba SEU ne enačita le z materialno škodo, tožnica pa zatrjuje in dokazuje nepremoženjsko škodo. Končno bo treba celovito opraviti tehtanje neugodnih posledic za obe stranki in obravnavati tudi navedbe o zatrjevani neznatni škodi za toženo stranko.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998 s spremembami - veljaven v času nastanka spornega razmerja. 4 Pogorelčnik Vogrinc, N., v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 119. 5 Na primer: VSK I Cp 919/2015 z dne 18. 12. 2015, VSL I Cp 3381/2016 z dne 11. 1. 2017, VSL II Cp 640/2019 z dne 3. 4. 2019, VSL II Cp 384/2019 z dne 13. 3. 2019 - točka 6, VSL II Cp 1614/2019. 6 VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, VSL I Cp 17/2021 z dne 14. 1. 2021, VSM I Cp 162/2021 z dne 16. 3. 2021, VSM I Cp 176/2021 z dne 30. 3. 2021, VSM II Cp 471/2021 z dne 31. 3. 2021. 7 VSRS II Ips 137/2014 z dne 12. 5. 2016. 8 VSL II Cp 523/2021 z dne 22. 4. 2021.