Jedro

Vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14526/2009 z dne 13.2.2009, in sicer glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.319,82 EUR od 1.1.2009 do 28.1.2009; tožbeni zahtevek v tem delu je zavrnilo. V preostalem je navedeni sklep ohranilo v veljavi, tako da mora toženec tožnici plačati 211.153,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 185.833,60 EUR od 1.1.2009 dalje in od zneska 25.319,82 EUR od 29.1.2009 dalje. Tožencu je naložilo še povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 3.247,20 EUR z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da nima nobenih obveznosti do tožnice. Za dolg odgovarja poleg dolžnika tudi D. R. kot solidarni porok, ki je dolg prevzel skupaj s poslovnim deležem v družbi H., d.o.o., po pogodbi z dne 6.12.2007. Prevzemnik je vedel za dolg. Za poslovni delež v družbi je plačal le 1,00 EUR kupnine, sicer pa so se o prevzemu kredita in toženčevi razbremenitvi dogovorili s tožničino direktorico A.. Toženec je bil prepričan, da listine, ki jih je podpisal, ustrezajo njihovemu dogovoru. Ni smiselno, da bi še naprej ostal porok za obveznost družbe, katere lastništvo je prešlo v roke druge osebe. Tožničina direktorica je zlorabila toženčevo zaupanje in nevednost. Toženec je šele kasneje spoznal, da ga banka poroštva ni odvezala. Ni logično, zakaj bi v kreditno razmerje za zavarovanje bančne terjatve ob nespremenjenem znesku kredita odstopil še novi porok.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ni konkretiziral, niti obrazložil. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) paziti po uradni dolžnosti, teh pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva o podlagi in višini tožničine terjatve. Pri tem ni spregledalo nobenega izvedenega dokaza in tudi njihovo vsebino je pravilno ocenilo. Na podlagi celovito in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je lahko zanesljivo zaključilo, da toženčeva poroštvena obveznost, ki jo je prevzel v zvezi s kreditno pogodbo z dne 31.1.2007, še ni prenehala.

7. Toženec v skladu s 3. odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur.l. RS, št. 97/2007 – UPB1) odgovarja tožnici enako kot glavna dolžnica (družba H., d.o.o., J.). Dejstvo, da je k njenemu dolgu po pogodbi z dne 1.7.2008 pristopil tudi R. – D. R., s.p., nima nobenega vpliva na toženčevo obveznost. Po 1. odstavku 395. člena OZ namreč vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

8. Brez pomena je tudi pritožbeno sklicevanje na pogodbo z dne 6.12.2007 o odplačni odtujitvi oziroma pridobitvi poslovnega deleža v družbi H., d.o.o.. Ni pomembno, ali je D. R. kot prevzemnik vedel za sporni dolg družbe do tožnice, kolikšno kupnino je plačal za poslovni delež in ali je s prevzemom poslovnega deleža prevzel tudi sporni dolg. Navedena pogodba bi namreč po 1. odstavku 427. člena OZ lahko imela pravne učinke pogodbe o prevzemu dolga le, če bi tožnica kot upnica v to privolila, vendar zbrano trditveno in dokazno gradivo takšnega sklepanja ne omogoča. 9. Toženčevo poroštvo je torej ostalo v veljavi tudi po odsvojitvi poslovnega deleža D. R.. Pritožbena trditev o dogovoru, po katerem naj bi tožnica toženca odvezala poroštva, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je po 1. odstavku 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ni več mogoče upoštevati. Toženec namreč ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Sklicevanje na toženčevo izpoved ne zadošča. Sicer pa toženec zgolj na podlagi dejstva, da se tožnica o dolgu z njim ni več hotela pogovarjati, ni bil upravičen sklepati, da mu je njegov dolg odpustila. Pravdni stranki bi se o tem v skladu s 1. odstavkom 319. člena OZ morali izrecno sporazumeti, da bi toženčeva obveznost prenehala. Odveč so zato tudi pritožbene trditve o domnevni zlorabi toženčeve nevednosti in zaupanja.

10. Ker pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženec ni priglasil.