Jedro

Prijava manjše in ne večje površine svojega kmetijskega gospodarstva, ni mogoče šteti, da ta prenos parcel pomeni umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe št. 1306/2013.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-52583/2020/12 z dne 17. 11. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 347,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožniku plačilo za 157,04 ha zahtevka OMD za leto 2020. Tožnik je zahtevek uveljavljal po 8. členu Uredbe IAKS. Upravni organ je od leta 2014 dalje podrobno spremljal prenose zemljišč med tremi kmetijskimi gospodarstvi, in sicer tožnikom ter pravnima osebama A., d. d. (katere direktor je bil v času vložitve zbirne vloge za leto 2016 tožnik), in B., d. o. o. (katerega ustanovitelj in edini družbenik je tožnik). Za leto 2020 je upravni organ ugotovil bistveno drugačno stanje površin v zahtevkih OMD kot v predhodnih letih. Navaja, da prenosi zemljišč ne temeljijo na dejanskih potrebah posameznega kmetijskega gospodarstva niti ne sledijo zakonitostim ekonomskih transakcij (menjave zemljišč se izvajajo brez ugotavljanja vrednosti zemljišč in brez kompenzacij). Vsa tri kmetijska gospodarstva delujejo centralizirano in se z njimi upravlja skupno, prav tako se ne upošteva ekonomski interes posameznega kmetijskega gospodarstva, temveč le ekonomska korist vseh kmetijskih gospodarstev skupaj. Kmetijska gospodarstva uporabljajo tudi iste dobavitelje ter iste izvajalce del in strokovne pomoči, kar pomeni, da izvajajo ekonomijo obsega in si s tem nižajo stroške poslovanja. Na tej podlagi je upravni organ ugotovil, da je ločenost teh treh kmetijskih gospodarstev navidezna. Med njimi obstaja upravljavsko-lastniška prepletenost, ki bistveno presega poslovno sodelovanje in sega na področje skupnega vsakodnevnega upravljanja s kmetijskimi gospodarstvi. Upravni organ navaja še, da mora degresijo plačil za površine, ki presegajo 70 ha, izvesti in plačila znižati glede na vsoto kmetijskih zemljišč istega upravičenca. Zaključi, da so vsa tri kmetijska gospodarstva v resnici enotno kmetijsko gospodarstvo, ki bi moralo vložiti eno skupno zbirno vlogo. Z ohranjanjem poslovanja v treh kmetijskih gospodarstvih in oddajo treh zbirnih vlog je bil z vloženo zbirno vlogo storjen zaobid drugega odstavka 12. člena Izvedbene uredbe 809/2014/EU in umetno ustvarjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena Uredbe (EU) št. 1305/2013/EU za pridobitev višjega letnega plačila. Upravni organ je zato zahtevo zavrnil. Oprl se je na materialnopravne določbe 60. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013/EU, prvi in četrti odstavek 31. člena Uredbe št. 1305/2013/EU, PRP 2014-2020, točko 8.2.11.2, trinajsti in štirinajsti odstavek 141. člena Uredbe OMD, Zakon o kmetijstvu (ZKme-1) in 4. člen Uredbe št. 1307/2013/EU.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Uvodoma tožnik izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2021, v katerem naj bi kot nepravilno opredelilo razlago upravnih organov, da lahko poslovanje v treh različnih kmetijskih gospodarstvih predstavlja umetno ustvarjene pogoje. Nadalje tožnik poudarja, da morata biti (glede na sodbo SEU C-434/12) za uporabo 60. člena Uredbe 1306/2013/EU podana objektivni in subjektivni element. Organ bi moral ugotoviti dejansko vsebino in pravi pomen vloge tožnika (in vloge A. d.d. in B. d.o.o.), česar ni storil. Tožnik kot kmetijsko gospodarstvo obstaja od leta 2004 (govedoreja z namenom pridelave mleka z ekološkim kmetovanjem), A. od 1992 (konjereja, nato še vzreja ... konj in od 2014 še vzreja ... bikov), B. od 2004 (vzreja ... goveda z ekološkim kmetovanjem). Obstoj treh kmetijskih gospodarstev ne more predstavljati objektivnega in subjektivnega elementa po uredbi, saj ne nasprotuje ciljem relevantne zakonodaje, ker so bila ustanovljena po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZKme-1, subjekti se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, med seboj pa poslovno sodelujejo zaradi optimizacije poslovanja posameznega kmetijskega gospodarstva. Poudarja, da vsako posamezno kmetijsko gospodarstvo opravlja lastne kmetijske dejavnosti in ima zagotovljeno lastno infrastrukturo, zaposlene in živali za njihovo izvajanje. Tudi vložitev vlog z strani ene kmetijske svetovalke ne more pomeniti skupnega poslovanja. Na tem območju sta le dve svetovalki, za večje kmetije oddaja vloge A. A.. Enako velja glede uporabe storitev istega izvajalca. O vsem tem se organ ni opredelil. Gre za poslovno sodelovanje med vsemi tremi subjekti z namenom racionalizacije poslovanja. Zakonodaja tudi ne dopušča, da bi eno zbirno vlogo vložilo več gospodarstev, kot to nakazuje organ. Organ je kot dokaz centraliziranega upravljanja izpostavil dejstvo, da med kmetijskimi zemljišči obstaja prepletenost lastništva, zakupov in dejanske uporabe zemljišč, katere lastnik je RS, da bi tožnik in nosilca morala ravnati po drugem odstavku 5. člena ZKme-1. Tožnik bi skupaj z drugima kmetijskima gospodarstvoma moral vložiti eno zbirno vlogo, kar bi lahko storil le v primeru, če bi najprej registriral eno kmetijsko gospodarstvo. Vendar pa organ zahteva, da tožnik (skupaj z ostalima gospodarstvoma) prepiše na eno kmetijsko gospodarstvo tudi tista zemljišča, na katerih je lastnik tretja oseba in ki niso v zakupu tega kmetijskega gospodarstva, temveč drugega kmetijskega gospodarstva. Zahteva organa, da bi moralo priti do ukinitve nekaj kmetijskih gospodarstev in ustanovitve enega, je protiustavna. Organ tudi ni nikjer konkretiziral očitka, da so omenjena tri gospodarstva nastala (in obstajajo) z namenom pridobivanja višjih ugodnosti v okviru ukrepov kmetijske politike, saj so bila ustanovljena že pred njihovo uveljavitvijo. Sodelovanje gospodarstev tudi ne predstavlja umetnega ustvarjanja pogojev. Če bi bilo utemeljeno stališče organa, da bi vsa tri gospodarstva lahko zaprosila za pravice kot celota, bi moral tožniku in drugima nosilcema tak način uveljavljanja pravic omogočiti. Dejstvo, da tožnik tega ni storil, ni kršitev zakonodaje, organ jih je bil zato dolžan obravnavati po relevantni zakonodaji. Če pa je bilo vloga v tem smislu nepopolna (torej da bi moral tožnik in ostala nosilca vložiti eno skupno vlogo), bi ga moral organ pozvati na podlagi 67. člena ZUP. Sodišču pri razlagi prava EU, predvsem 60. člena Uredbe 1306/2013, da postopek prekine in na Sodišče Evropske unije (SEU) naslovi predlog za predhodno odločanje z več vprašanji. Tožnik je predlagal, naj sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo v zvezi z drugostopno odločbo odpravi in zahtevku tožnika za OMD ugodi, podredno, prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu ali drugostopnemu organu, v obeh primerih naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi ter predlagala zavrnitev tožbe.

5.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in kasnejših vlog tožnikov na list. št. od A1 do A6 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve. Sodišče je o tožbi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so se stranke, ki so sodelovale v postopku upravnega spora, njeni izvedbi v svojih pisnih vlogah izrecno odpovedale.

K I. točki izreka:

6.Tožba je utemeljena.

7.V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi plačila 157,04 ha zahtevka OMD tožniku.

Splošno o umetno ustvarjenih pogojih

8.Uredba št. 1306/2013 v 60. členu določa, da se brez poseganja v posebne določbe nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje. Kot je opozorilo Vrhovno sodišče v svojem sklepu X Ips 2/2021, je pojem umetno ustvarjenih pogojev razložilo sodišče SEU v sodbi C-434/12 Slančeva sila EOOD. Sodba se sicer nanaša na razlago osmega odstavka 4. člena Uredbe št. 65/2011, ki ne velja več, nadomeščena pa je bila prav z uredbami, sprejetimi v letu 2013, med drugim tudi z Uredbo št. 1306/2013. Besedilo določbe, na katerega se nanaša razlaga SEU, je bilo kljub nekaterim razlikam po vsebini praktično enako zdaj veljavnemu in se je glasilo: "Ne glede na kakršne koli posebne določbe se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore". Po presoji Vrhovnega sodišča gre zato za pojme oziroma pravne standarde, ki so že bili predmet razlage SEU, zato se je pri odločitvi oprlo na to razlago, enako pa mora ravnati naslovno sodišče.

9.SEU je v sodbi C-434/12 zavzelo stališče, da mora biti za uporabo navedene določbe ugotovljen obstoj objektivnega kot tudi subjektivnega elementa. Glede prvega mora iz objektivnih okoliščin posameznega primera izhajati, da cilja, ki mu sledi izplačilo kmetijske ugodnosti, ni mogoče doseči. Za obstoj subjektivnega elementa pa je treba na podlagi objektivnih dokazov priti do sklepa, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila kmetijske ugodnosti, prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te ugodnosti. Opreti se je možno ne le na elemente, kot so pravne, ekonomske oziroma osebne povezave med osebami, ki so vpletene v podobne investicijske projekte, temveč tudi na znamenja, ki kažejo na namerno usklajevanje med temi osebami. Gre torej za splošno opredelitev elementov zlorabe, ki izhajajo iz sodne prakse SEU.¹ Pri tem je v konkretnih zadevah bistveno, da ugotovljena dejstva omogočajo preizkus obstoja konstitutivnih elementov zlorabe, zlasti ali so gospodarski subjekti izvedli povsem formalne ali umetne transakcije, ki nimajo nobene ekonomsko poslovne utemeljitve, s poglavitnim namenom, da so deležni koristi, ki jim ne pripadajo.

10.Plačila kmetijskih gospodarstev, ki se nahajajo na območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami (plačila OMD), so urejena v 31. in 32. členu Uredbe št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 12. 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (Uredba št. 1305/2013). Tam je kot njihov namen opredeljeno kritje vseh ali dela dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so povezani z omejitvami kmetijske proizvodnje na zadevnem območju. Cilj opisanih plačil kmetom na gorskih območjih ali drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, kot je opredeljen v 25. točki preambule Uredbe št. 1305/2013, je "s spodbujanjem nadaljnje rabe kmetijskih zemljišč prispevati k ohranjanju podeželja, ne pa tudi k ohranjanju in spodbujanju trajnostnih sistemov kmetovanja. Da bi zagotovili učinkovitost takšne podpore, bi bilo treba s plačili kmetom nadomestiti izpad dohodka in dodatne stroške, povezane z omejitvami na zadevnem območju". Vsebinsko enak cilj je v slovenskem pravnem redu določen v 135. členu Uredbe o PRP.

11.Ob tem je treba upoštevati še, da je Republika Slovenija na podlagi četrtega odstavka 31. člena Uredbe št. 1305/2013 v petnajstem odstavku 141. člena Uredbe o PRP določila degresijo plačil OMD glede na ekonomijo obsega, po kateri za prvih 70 ha kmetijskih zemljišč na KMG predvideno polno plačilo, za ostale površine pa se plačilo postopno zmanjšuje (na vsakih 10 ha za 15 %) in doseže 40 % plačila pri površinah, večjih od 100 ha.

12.Cilj plačila OMD posameznemu kmetijskemu gospodarstvu je torej preko kritja višjih stroškov kmetovanja in izpada dohodka na površinah z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami spodbujati nadaljnjo rabo kmetijskih zemljišč in s tem prispevati k ohranjanju podeželja. Glede na degresijo, kot je določena v navedenih pravih virih, je pri tem eno od izhodišč, da večje kmetijsko gospodarstvo preko ekonomije obsega lažje nadomesti višje stroške kmetovanja in izpad prihodkov ter mu gre zato relativno manjše plačilo.

13.Vrhovno sodišče je poudarilo, da je uporaba 60. člena Uredbe št. 1306/2013 izrecno vezana na odobritev ugodnosti "fizičnim ali pravnim osebam v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)". Umetno ustvarjeni pogoji se morajo torej nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti pridobiti, vzpostavljeni pa morajo biti zaradi pridobitve te ugodnosti.

Presoja v obravnavanem primeru

14.Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski upravni organ štel (temu pa je pritrdil tudi drugostopenjski organ), da so tožnik in kmetijski gospodarstvi B. ter A. umetno ustvarili pogoje za pridobitev višjih letnih izplačil predvsem z ohranjanjem treh kmetijskih gospodarstev in oddajo treh ločenih zahtevkov OMD, saj so bili z delitvijo površin na tri kmetijska gospodarstva izkazani večji stroški od dejanskih, ki bi nastali, če bi sredstva za ukrep OMD uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota vseh treh kmetijskih gospodarstev (z eno zbirno vlogo), zaradi česar cilji ukrepa niso bili doseženi. Upravni organ omenja še domnevno sporne prenose zemljišč med temi gospodarstvi v letu 2014.

15.Upravni organ v izpodbijani odločbi nedovoljenost tožnikove vloge utemeljuje že s sklicevanjem na 12. člen Izvedbene uredbe št. 809/2014. Ta (med drugim) določa, da lahko upravičenec, ki zaprosi za pomoč oziroma podporo na podlagi kateregakoli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, vloži samo eno zbirno vlogo na leto. Upravni organ namreč trdi, da gre pri vseh treh kmetijskih gospodarstvih za enotno gospodarstvo, zato bi lahko zbirno vlogo lahko vložil le eden izmed njih. Takšno stališče je nepravilno.

16.Upravičenca do prejema plačil OMD določa prvi odstavek 31. člena Uredbe št. 1305/2013, v katerem je zapisano, da gre to plačilo kmetom. Definicija kmeta in kmetijskega gospodarstva je določena v 4. členu Uredbe št. 1307/2013/EU. "Kmet" pomeni fizično ali pravno osebo oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb, ne glede na pravni status, ki je takemu združenju in njegovim članom dodeljen z nacionalno zakonodajo, katerih kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju uporabe Pogodb, opredeljenem v členu 52 PEU v povezavi s členoma 349 in 355 PDEU, in ki opravlja kmetijsko dejavnost. Upravni organ v izpodbijani odločbi (niti drugostopenjski organ) ne ugotovi, da bi se troje kmetijskih gospodarstev, ki jih obvladuje tožnik, lahko kvalificiralo pod katerokoli definicijo kmeta. Tega ne more ugotoviti niti sodišče. Troje kmetijskih gospodarstev ni ustanovilo združenja, hkrati pa gre za pravno ločene entitete s samostojno pravno subjektiviteto.

17.Nadalje definicija "kmetijskega gospodarstva" pomeni vse enote, ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti in s katerimi upravlja kmet ter se nahajajo na ozemlju iste države članice. Torej gre v obravnavanem primeru za tri kmete, ki vsak zase upravljajo svoje kmetijsko gospodarstvo. Posledično na podlagi teh definicij ni mogoče zahtevati, da bi morala zadevna kmetijska gospodarstva, kljub temu da je upravnemu organu uspelo izkazati, da so pod enotnim upravljanjem, v zvezi z ukrepi kmetijske politike uveljavljati plačila kot ena oseba. Posledično lahko vsako kmetijsko gospodarstvo vloži eno zbirno vlogo na leto. Seveda pa troje ali več kmetijskih gospodarstev ne sme obstajati ločeno zgolj zaradi ustvarjanja pogojev za pridobitev ugodnosti, saj to prepoveduje že citirani 60. člen Uredbe št. 1306/2013.

18.SEU je presodilo,2 da je za dokaz o zlorabi potencialnega prejemnika pomoči po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da čeprav so bili formalno spoštovani pogoji, določeni v zadevni ureditvi, cilj, ki mu ta ureditev sledi, ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, ki sestoji iz namena pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji, zahtevani za pridobitev te koristi. Sodišče meni, da bi načrtno umetno drobljenje enega kmetijskega gospodarstva na več manjših kmetijskih gospodarstev, namenjeno izključno prilagajanju degresijski lestvici in s tem pridobivanju skupno višjih plačil OMD, preprečevalo doseganje cilja teh plačil. Plačilo OMD namreč ne bi bilo več odvisno izključno od omejitev oziroma stroškov, povezanih s temi omejitvami, temveč bi takemu kmetijskemu gospodarstvu neutemeljeno višalo prihodke. To pomeni, da bi načrtno poslovanje v več manjših kmetijskih gospodarstvih lahko izpolnjevalo pogoje, ki jih je postavilo SEU za ugotovitev obstoja objektivnega elementa zlorabe. Vendar pa je za dokončno ugotovitev zlorabe treba ugotoviti še obstoj subjektivnega elementa.

19.SEU je glede obstoja subjektivnega elementa presodilo,3 da je treba obravnavati objektivne dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev izplačila po pravu EU, za tako izplačilo prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te sheme. Navedeno pomeni, da bi moral tožnik ohranjati poslovanje v treh različnih kmetijskih gospodarstvih izključno z namenom pridobivanja večjih izplačil OMD, kot bi mu šla, če bi posloval v enem kmetijskem gospodarstvu. Navedenega pa v obravnavanem primeru, po presoji sodišča, ni mogoče ugotoviti. Tožnik je v upravnem postopku in v tožbi namreč zatrjeval, da so kmetijska gospodarstva specializirana za različne dejavnosti ter imajo vsa tri kmetijska gospodarstva za izvajanje teh dejavnosti specializirana delovna sredstva, orodja, stroje in druge prostore. Tako je tožnik pojasnil, da se KMG A. ukvarja s konjerejo vse od leta 1992 in z vzrejo ... konjev od leta 2004 dalje ter od leta 2014 še z vzrejo ... bikov, namenjenih za meso. KMG B. se od ustanovitve leta 2004 dalje ukvarja z vzrejo ... goveda, od leta 2009 z ekološkim kmetovanjem in od leta 2014 z vzrejo plemenskih telic, in ne več z vzrejo goveda za meso. Sam tožnik pa se od leta 2004 ukvarja z govedorejo za pridelavo mleka in od leta 2009 z ekološkim kmetovanjem. Opisana ločenost kmetijskih dejavnosti je tudi zgodovinsko pogojena, saj naj bi obstajala že vse od nastanka posameznega kmetijskega gospodarstva.

20.Do teh tožnikovih trditev se upravni organ v izpodbijani odločbi ni argumentirano opredelil, saj je navedel le, da naj bi se vsa kmetijska gospodarstva ukvarjala z govedorejo in ekološkim kmetovanjem. Po presoji sodišča, takšna posplošena4 zavrnitev tožnikovih trditev ne zadošča in je posledica dejstva, da upravni organ očitno teh tožnikovih trditev ni preveril in v zvezi z njimi (zaradi zmotne razlage materialnega prava) ni ugotavljal dejanskega stanja. Prav tako se upravni organ v izpodbijani odločbi ni vsebinsko izrekel o tožnikovih navedbah, da so tri kmetijska gospodarstva nastala že precej, preden je bila sprejeta Uredba o PRP in za čas od leta 2015 uvedena strožja degresijska lestvica. Prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ namreč vsebinsko nepovezano in neobrazloženo trdita le (na str. 37 izpodbijane odločbe in na str. 18 drugostopenjske odločbe), da je bil tožnik že pred letom 2015 obveščen o uvedbi degresivne lestvice za plačila OMD, zato čas oblikovanja kmetijskih gospodarstev ni pomemben. Sodišče izpostavlja, da sta pri tem upravna organa povsem zanemarila nesporno ugotovljena dejstva, da so kmetijska gospodarstva nastala že v letih 1992 (A. d. d.) in 2004 (B. d. o. o. in tožnik), torej več kot 10 let pred uvedbo plačil OMD, kar bi moralo biti pri presoji subjektivnega elementa zlorabe (ustvarjanja umetnih pogojev) bistvenega pomena.

21.Sodišče se sicer strinja z upravnim organom, da izkazano enotno vodenje vseh treh kmetijskih gospodarstev ter uporaba istih dobaviteljev blaga in storitev lahko predstavljajo indice, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o ustvarjanju lažnih pogojev, vendar pa samostojno, brez opredelitve do zgodovinskega nastanka zadevnih kmetijskih gospodarstev in opravljanja njihovih specializiranih kmetijskih dejavnosti, ne zadoščajo za ugotovitev izključnega namena obstoja treh različnih kmetijskih gospodarstev za ustvarjanje umetnih pogojev za doseganje višjih plačil OMD. Posledično upravnemu organu v izpodbijani odločbi ni uspelo izkazati obstoja subjektivnega elementa zlorabe pri pridobivanju sredstev, ki jih zagotavlja pravo EU.

22.Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 2/2021 presodilo, da ločeno poslovanje vseh treh kmetijskih gospodarstev in poslovno-lastniška razmerja med njimi segajo daleč v čas pred uvedbo degresijske lestvice za plačila OMD po Uredbi o PRP in posledično že zaradi časovnega elementa ne bi bilo mogoče šteti, da je bilo tako poslovanje vzpostavljeno zgolj zaradi pridobitve te ugodnosti.

23.V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil še, da je tožnik plačilo ukrepa OMD v letu 2014 uveljavljal za površino 175,90 ha, v letu 2015 za površino 163,54 ha, v letu 2019 za površino 163,99 ha in v letu 2020 za površino 157,04 ha, kar med strankama niti ni sporno. V letu 2020 je torej prijavil manjšo in ne večje površine svojega kmetijskega gospodarstva, kar smiselno pomeni tudi nižje plačilo. Zato, kot sodi Vrhovno sodišče, ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe št. 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja.

24.Glede na povedano je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, v katerem mora organ, upoštevajoč pravno mnenje sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, dopolniti postopek ter ugotoviti pravno relevantne okoliščine ter o zadevi ponovno odločiti glede na rezultat postopka.

25.Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj v konkretnem primeru podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, tožnik pa tudi z ničemer ne izkaže, da so za takšno odločanje sodišča izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

26.Tožeči stranki je sodišče priznalo povračilo stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik5). Ti znašajo 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% davka na dodano vrednost pa v skupni višini 347,70 EUR (prvi odstavek 2. člena in drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

-------------------------------

1Glej tudi sodbo v združenih zadevah C-115/16, C-118/16, C-119/16 in C-299/16.

2V zadevah C‑176/20 SC Avio Lucos (70. točka) in C‑434/12 Slančeva sila (29. točka).

3Tako SEU v zadevi C‑434/12 Slančeva sila (43. točka).

4Govedoreja je splošni pojem, ki zajema specializirane dejavnosti govedoreje, kot so med drugim ravno pridelava mleka, mesa ali plemenskih telic.

5Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.