Jedro

Sodišče postavi drugega izvedenca medicinske stroke le v primeru, če je mnenje nejasno ali samo s sabo v nasprotju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 6/2023 z dne 7. 12. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 8.524,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je v tej zvezi odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v delu 85,24 %, tožeča stranka pa v deležu 14,76 %. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnica poškodovala v prometni nezgodi dne 18. 9. 2017, kjer je utrpela med drugim poškodbo tudi poškodbo levega ramena. Izvedenec je ocenil, da je tožnica v prometni nezgodi 18. 9. 2017 utrpela subluksacijo levega ramena, pri kateri je prišlo do Bankartove poškodbe hrustančnega prstana in Hill-Sachsove lezije sklepnega hrustanca na glavici nadlahtnice. Izvedenec je ugotovil, da pri tožnici nikoli ni bil ugotovljen popolni izpah ali delni izpah levega ramena. Oškodovanka je zatrjevala, da nikoli ni imela izpaha levega ramena. Izvedenec je pregledal zdravstveno dokumentacijo in na podlagi ostalih dokazov izdelal mnenje. Sodišče je na podlagi prepričljivega mnenja sodnega izvedenca zaključilo, da prejšnje poškodbe niso imele vpliva na poškodbeno stanje in bolečine tožeče stranke v obravnavanem škodnem dogodku. Mnenje sodnega izvedenca je ocenilo kot prepričljivo in strokovno. Sodišče prve stopnje je glede dokaznega predloga tožene stranke, da sodišče postavi novega izvedenca medicinske stroke, ta dokazni predlog zavrnilo. Po ustaljeni sodni praksi stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim nista razlog za postavitev novega izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da je po zapisih v Zdravstvenem kartonu izbranega zdravnika imela oškodovanka pred predmetno poškodbo le dvakrat poškodovano levo ramo, zaradi katere je potrebovala zdravniško pomoč. Prvič je poškodbo utrpela 15. 1. 2001 in je bila opredeljena kot udarnina leve nadlahti, drugo poškodbo je imela 11. 2. 2012, to poškodbo je izvedenec opredelil kot udarnino. Od 11. 2. 2012 do poškodbe levega ramena v prometni nezgodi dne 18. 9. 2017 pa ni v zdravstvenem kartonu ali v predloženi medicinski dokumentaciji nobenega zapisa o morebitnih ponovnih poškodbah ali zapisov o morebitnih težavah z levim ramenom. Tožnica je navedla, da je pri deskanju na snegu nekajkrat padla na levo ramo in se poškodovala, zaradi teh poškodb pa ni potrebovala nobenega zdravljenja. Izvedenec je ocenil, da predhodne poškodbe niso zapustile posledic, ki bi vplivale na funkcijo levega ramena. Večkratne poškodbe, kot so udarnine, zvini in nategi, bi lahko povzročili drobne okvare na mehkih strukturah, ki so zaradi tega manj vredne in lahko pride do poškodb pri nižjih silah oziroma obremenitvah. Nato je odmerilo odškodnino še po višini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela bolečine in da je imela neugodnosti med zdravljenjem. Tožnica je imela atroskopsko operacijo levega ramena, zaradi tega je bila dva dni hospitalizirana in operirana je bila v splošni anesteziji. Sodišče je tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 7.500,00 EUR odškodnine. Iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče tožnici prisodilo 2.000,00 EUR. Tožnica je morala zaradi posledic poškodbe opustiti profesionalni šport, omejena je pri vseh dejavnostih, kjer je potreben dvig roke nad nivo ramena. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi, da gre za mlado tožnico staro 29 let, ki bo nevšečnosti trpela še vrsto let. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 5. 5. 2020 plačala del odškodnine v višini 800,00 EUR. Sodišče je revalorizirani plačani del odškodnine odštelo od prisojenega zneska. O pravdnih stroških je odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v stroškovni odločitvi ugotovilo, v kakšnem procentu je uspela tožeča stranka in v kakšnem pa tožena. Sklep o višini stroškov bo izšel po pravnomočnosti te sodbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po člena 338. ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca A. A., katerega je sicer sodišče prve stopnje štelo za strokovnega in prepričljivega. Tožena stranka pa ocenjuje, da je sodišče zgolj sledilo izvedencu, pri čemer pa je dejansko stanje ostalo nepojasnjeno. Po mnenju pritožbe, sodišče nima toliko specifičnega znanja iz medicine, da bi lahko ocenjevalo ali je mnenje izvedenca strokovno. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožene stranka po postavitvi novega, drugega izvedenca medicinske stroke. To je tožena stranka obrazložila ter to predlagala v vlogi z dne 28. 3. 2022. Tožena stranka ni predlagala zaslišanja izvedenca, sodišče pa ni pritegnilo novega izvedenca, tožena pa je bila mnenja, da bo izvedenec vztrajal pri svojem mnenju. Sodišče je nato opravilo ustno zaslišanje izvedenca, tožena stranka pa ugovarja zaključku sodišča prve stopnje glede odločitve, da je tožeča stranka v škodnem dogodku utrpela udarnino leve rame, kar ni možno glede na mehanizem trčenja. Mnenja je, da glede mehanizma trčenja ni prišlo do izpaha ramenskega sklepa. Celotno zdravljenje je bilo usmerjeno v stabilizacijo leve rame po večkratnih izpahih, kot je to razvidno iz medicinske dokumentacije. Dolgotrajno zdravljenje tožnice je posledica poškodb pred škodnim dogodkom in bolezenskih stanj, ne pa popoškodbenih sprememb ramena z dne 18. 9. 2017. Opisano zdravljenje poškodb pred škodnim dogodkom pa po oceni tožene stranke ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožena stranka je oporekala mnenju izvedenca in je izpostavila, da je tožeča stranka bila profesionalna športnica in sicer se je ukvarjala z deskanjem na snegu, kjer so ramena izpostavljena poškodbam, tožeča stranka pa je sama izpovedala, da je pri deskanju na snegu prihajalo do padcev na ramo ali komolec in je nato vedno bila neka bolečina, ki jo je s pomočjo fizikalne terapije in prilagojenih treningov sama sanirala. Tožena stranka še izpostavlja, da je v prvem poškodbenem kartonu diagnoza zgolj udarnina leve rame brez zunanjih znakov, prav tako je oporekala mnenju izvedenca, da se tožeča stranka zaradi poškodbe ramena ni zdravila pred škodnim dogodkom. Izvedenec pa je pri tem vztrajal, kar pa ne drži, ker je tožnica sama povedala, da je opravljala pred škodnim dogodkom zaradi padca na ramo fizioterapije, kar pa v medicinski dokumentaciji ni zapisano. Izvedenec navaja, da tožeča stranka ni utrpela pred škodnim dogodkom, razen dveh udarnin nobene resne poškodbe rame, pri čemer na strani 3 izvedenskega mnenja navaja, da je dne 6. 3. 2018 bila tožeča stranka na pregledu pri ortopedu B. v Ljubljani. Ortoped je v ambulantnem izvidu zapisal, da prihaja na pregled zaradi izpahov in nestabilnosti levega ramena. Prvi izpah naj bi imela leta 2012, od tod dalje pa še 8 izpahov, katere je sama reponirala. Dne 21. 3. 2018 je bila opravljena MR artrografija in je bila ugotovljena Bankart in Hill-Sachs poškodba. Iz zapisa B. je razvidno, da je tožeča stranka bila sprejeta na predvideno stabilizacijo levega ramena zaradi večkratnih izpahov. Izvedenec pa je vztrajal, da tožeča stranka ni imela izpahov oziroma nestabilne rame pred škodnim dogodkom in da gre v dveh zapisih za lapsus. Takšnih razlogov pa tožena stranka ne more sprejeti, kajti tožnica je bila priznana smučarka, kjer lahko prihaja do poškodbe ramena. Tožena stranka pri tem še navaja, da očitno tožeča stranka opravlja fizioterapije in preglede zaradi težav z ramo v privatnih centrih. Operacijo ramena je opravila leta 2018 v privatnem centru. Glede na navedeno je tožena stranka predlagala in vztrajala na postavitvi novega izvedenca, saj izvedenec ni podal obrazloženega odgovora na medicinske zapise z dne 3. 4. 2018 in 24. 4. 2018, ki navajajo, da je bila rama nestabilna pred škodnim dogodkom. Po oceni tožene stranke bi bilo potrebno postaviti novega izvedenca medicinske stroke, ki bi na podlagi objektivne medicinske dokumentacije in obrazloženih izvidov z dne 3. 4. in 24. 4. 2018, podal izvedensko mnenje. Izvedenec v mnenju ni pojasnil izvidov, katere je imel na razpolago zdravnik pri operaciji in je na ključno vprašanje ali so težave, ki so se pojavile posledica padcev ali posledica prometne nesreče navajal, da vztraja pri tem, da so posledica prometne nesreče in da gre v zapisu B. za lapsus. Osnovno vprašanje je, katere poškodbe ramena so tožeči stranki nastale v škodnem dogodku in ali so težave, ki so se pojavile kot nestabilna rama, nastale v škodnem dogodku ali so težave, ki so se pojavile posledica predhodnih poškodb ali posledica prometne nezgode, pri čemer je potrebno upoštevati tudi specifičnost, da je tožeča stranka bila vrhunska športnica, kjer so poškodbe ramen zelo pogoste. Tudi tožeča stranka je sama izjavila, da je imela težave z levo ramo, pri čemer pa sodišče zgolj sledi izvedencu, ki navaja, da je utrpela zgolj dve udarnini in drugih zapisov ni, zapis B. pa je lapsus. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedencu. Izvedenec je pojasnil, da v medicinski dokumentaciji ni nobenega zapisa kot dve udarnini, s tem pa sodišče toženi stranki ni dalo možnosti dokazovanja o predpoškodovanosti tožeče stranke ob predpostavki, da gre za športnico, kjer je možnost poškodb bistveno večja. Zapisi B. potrjujejo drugače, pa tudi sama tožeča stranka se je izjasnila glede poškodb in zdravljenja pred samim škodnim dogodkom. Glede na podane pritožbene navedbe, tožena stranka ocenjuje, da izvedenec v svojem mnenju z vidika medicinske stroke ni odgovoril na sporna dejanska vprašanja, ki so ključna za predmetno odločitev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke za novega izvedenca medicinske stroke zavrnilo, saj je presodilo, da je izvedensko delo verodostojna podlaga za razsojo v sporu. Tožena stranka pa je ta dokazni predlog obrazložila in je pojasnila, katera so tista odločilna dejstva, ki so ostala nepopolno ugotovljena ter da zato predlaga, da se postavi nov izvedenec medicinske stroke. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče v celoti sledilo izvedenskemu mnenju in ji vse zatrjevane poškodbe z dolgotrajnim zdravljenjem in obsegom poškodbe pripisalo dogodku z dne 18. 9. 2017, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je v posledici prisodilo previsoko odškodnino tako iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti, kakor tudi iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče je prisodilo previsoko odškodnino, ki tudi ni v sorazmerju z ostalimi podobnimi odškodninami oziroma z vidika kriterijev iz 179. člena OZ. Sodišče je tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 7.500,00 EUR. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja je tožeča stranka tekom zdravljenja trpela 7 dni občasne srednje hude bolečine, 14 dni pa je trpela stalne lahke bolečine, po treh tednih je trpela občasne lahke telesne bolečine pri gibanju z roko oziroma ramenom. Po artroskopiji je trpela en dan hude telesne bolečine, 7 dni je trpela stalne srednje hude telesne bolečine, nato 2 tedna občasne srednje bolečine v obdobju 6 mesecev. Izvedenec je poudaril, da tožeča stranka stalnih telesnih bolečin ne trpi. Pri prisoji pravične denarne odškodnine je sodišče upoštevalo tudi subjektivne zaznave tožeče stranke, vendar jih je dolžno oceniti tudi iz objektivnega vidika, čemur služi izvedensko mnenje. Odškodnina v višini 7.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka in pretirana. Primerna bi bila odškodnina v višini 5.500,00 EUR. Predlaga, da se ugodi pritožbi tako, da se sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo oziroma da se prisojena odškodnina zniža. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka v škodnem dogodku utrpela poškodbo ramena in sicer subluksacijo levega ramena, pri kateri je prišlo do Bankart poškodbe hrustančnega prstana in Hill-Sachs sklepnega hrustanca na glavi podlahtnice ter udarnino pri levi strani prsnega koša, udarnino gležnja ter nateg vratnih mišic. Sodišče je prisodilo odškodnino glede na pogoje AO plus zavarovanja, iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri tem v celoti sledilo obrazloženemu mnenju izvedenca dr. A. A. in dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev drugega izvedenca, ni ugodilo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zgolj sledilo izvedencu, pri čemer je ostalo dejansko stanje nepojasnjeno, kajti sodišče samo ne more ocenjevati strokovnosti izvedenskega mnenja. Ta pritožbeni razlog ni podan, kajti sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo mnenje izvedenca, za kar ima pristojnosti v členu 8 in 254 ZPP. Sodišče postavi drugega izvedenca v primeru, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca in se v takšnem primeru dokazovanje ponovi z istim ali drugim izvedencem. Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje je opravilo ustno zaslišanje izvedenca, na katerem je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja tožene stranke, kar vse je povzelo tudi sodišče prve stopnje v razlogih za odločitev. Sodišče prve stopnje je v točki 15. dokazno ocenilo mnenje izvedenca kot odlično obrazloženega, zato v celoti povzema argumentacijo sodnega izvedenca, ki se nanaša na predhodne poškodbe. Na podlagi prepričljivega mnenja sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prejšnje poškodbe niso imele vpliva na poškodbeno stanje in bolečine tožeče stranke v obravnavanem škodnem dogodku. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po pritegnitvi novega sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca ocenilo kot jasno, v neposrednem zaslišanju pa je izvedenec prepričljivo odgovoril na dvome tožene stranke. Tudi vsebino zapisa ortopeda B. v Ljubljani z dne 6. 3. 2018 je sodni izvedenec pojasnil prepričljivo, tako da ne vidi nobene osnove v medicinski dokumentaciji za drugačno sklepanje, ker ni v medicinski dokumentaciji nobenega zapisa o poškodbi ramena z izpahom ali kakršnihkoli drugih težav, razen dveh udarnin iz leta 2001 in leta 2012. Izvedenec je pri svojem delu pregledal zdravstveno dokumentacijo in je podal mnenje, da po zapisih v zdravstvenem kartonu izbranega zdravnika izhaja, da je imela oškodovanka pred predmetno poškodbo dvakrat poškodovano levo ramo zaradi katere je potrebovala zdravniško pomoč. Prva poškodba je bila 15. 1. 2001 in je bila opredeljena kot udarnina leve nadlahti. Takrat se je zdravila 2 tedna. Drugo poškodbo je imela 11. 2. 2012. Zaradi te poškodbe je bila enkrat na pregledu pri izbranem zdravniku in je bila poškodba opredeljena kot udarnina. Od 11. 2. 2012 do poškodbe levega ramena v prometni nezgodi dne 18. 9. 2017 ni v Zdravstvenem kartonu ali priloženi medicinski dokumentaciji nobenega zapisa o morebitnih ponovnih poškodbah ali zapisov o morebitnih težavah z levim ramenom. Tožnica je navedla, da je pri deskanju na snegu nekajkrat padla na levo ramo, vendar je po padcih imela le kratkotrajne bolečine in to nekaj dni do največ dva tedna. Po teh padcih je normalno trenirala deskanje na snegu, tekmovala, opravljala kondikcijske treninge, kot so dvigovanje uteži in telovadba na fitnesu, delala je sklece in podobno. Izvedenec je ocenil, da predhodne poškodbe niso pustile posledic zaradi vpliva na funkcijo levega ramena. Večkratne poškodbe kot so udarnine, zvini, nategi, so lahko povzročili drobne okvare na mehkih strukturah, ki so zaradi tega manj vredne in lahko pride do poškodb pri nižjih silah oziroma obremenitvah. Izvedenec je pojasnil, kakšne sile so delovale na tožnico v času prometne nezgode in da je tožeča stranka v prometni nezgodi 18. 9. 2017 utrpela subluksakcijo levega ramena, pri kateri je prišlo do Bankartove poškodbe hrustančnega prstana in Hill-Sachsove lezie sklepnega hrustanca na glavici nadlahtnice. V danem primeru pa natančne vzročna razmejitev za nastanek poškodb hrustančnega prstana na sklepni ponvici levega ramena in sklepnega hrustanca na glavici levega podlahtnice po zaključku izvedenca, ni mogoče podati. Izvedenec je pregledal tožnico in zdravstveno dokumentacijo tožeče stranke in je na podlagi teh podatkov podal svoje mnenje o tem, da je tožnica Bankartovo poškodbo in Hill-Sachsovo lezio utrpela v obravnavani prometni nezgodi.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da izvedenec pri svojem mnenju ni upošteval vse zdravstvene dokumentacije. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni sama predložila druge ali drugačne zdravstvene dokumentacije tožnice, ki bi potrjevale njene navedbe o tem, da je tožnica že predhodno bila poškodovana in da je imela izpah levega ramena. Izvedenec je ugotovil, da druge dokumentacije tožnica nima, tožena stranka pa v pritožbi ne pove, katero zdravstveno dokumentacijo bi izvedenec še moral pregledati. Izvedenec je pregledal vso zdravstveno dokumentacijo in je ravno na teh objektivnih zapisih temeljil strokovno mnenje. Izvedenec medicinske stroke se je pri tem pravilno opredelil tudi do zapisov B. in je pravilno navedel, da ker je tožnica utrpela zgolj dve odrgnini in drugih zapisov ni, je zapis o drugih poškodbah, katere naj bi izhajale iz zapisa B., lapsus. Pri takšni obrazložitvi in strokovnem mnenju, je izvedenec vztrajal tudi na zaslišanju in je ponovil, da v medicinski dokumentaciji ni nobenega zapisa kot dve udarnini in to mnenje je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v sodbo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženi stranki ni dalo možnosti dokazovanja o še drugi predpoškodovanosti tožene stranke. Takšno možnost je tožena stranka imela vseskozi tekom postopka na prvi stopnji, pa druge zdravstvene dokumentacije, kot že obrazloženo razen tiste, katere je pridobil izvedenec medicinske stroke in ki izhaja iz tožničine zdravstvene dokumentacije, tožena stranka ni predložila. Zato ne izvedenec, ne sodišče prve stopnje, nista mogla upoštevati še kakšne druge zdravstvene dokumentacije, kajti le-te tožena stranka ni dala na razpolago. Tako pritožba v tem delu glede pravilnosti ocene zdravstvene dokumentacije tožnice, ni utemeljena.

7. Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno ocenjuje, da izvedenec v svojem mnenju z vidika medicinske stroke ni odgovoril na sporna dejanska vprašanja. Tožena stranka je vztrajala pri postaviti drugega izvedenca, vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog ocenilo kot nesubstanciran, kajti kot že obrazloženo, tožena stranka ni predložila drugih medicinskih podatkov, ki bi kazali na siceršnjo hujšo, predhodno poškodovanost tožničinega levega ramena. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke in s tem ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz člena 339 ZPP. Izvedenec je tudi ustrezno pojasnil, zakaj je mnenja, da je tožnica utrpela v škodnem dogodku Bankartovo in Hill-Sachsovo poškodbo. Tožena stranka je na zaslišanju izvedencu predočila, da je bila tožeča stranka profesionalna športnica, ki se je ukvarjala z deskanjem na snegu ter da so ramena izpostavljena poškodbam. Izvedenec je na to vprašanje strokovno odgovoril na ustnem zaslišanju, da kljub temu, da se je tožnica v času pred poškodbo aktivno ukvarjala s športom sklepa, da poškodbe, ki so bile leta 2001 in 2012 niso imele nobenega vpliva na posledice poškodbe iz leta 2017. Prva poškodba, ki je zabeležena v zdravstvenem kartonu v katerem so podatki od leta 1993, je z dne 21. 5. 2001. Takrat je bila samo pri izbranem zdravniku in je poškodba bila opredeljena kot udarnina in je nastala pri padcu. Zaradi tega se je zdravila 2 tedna. Nato ni imela nobene poškodbe, vse do 16. 2. 2012. Takrat je bila pri izbranem zdravniku, ki pa je zapisal, da je padla na deskanju in da si je poškodovala levo ramo. Izvedenec je pojasnil, da nobena od teh poškodb ni zahtevala nobene dodatne diagnostične obdelave, zato lahko sklepa, da ni bilo nobenih posebnih težav. Od 16. 2. 2012, to je od zadnje poškodbe pa do 18. 9. 2017, to je več kot 5 let, pa ni bila nikoli pri zdravniku in težav z ramenom ali zaradi dodatnih poškodb ni imela. Izvedenec je iz tega razloga sklepal, da tožnica ni imela težav, saj ne takšnih, ki bi zahtevale kakršnokoli zdravljenje in kakršenkoli pregled in dodatno diagnostiko. Kljub tem poškodbam se je v tem času aktivno ukvarjala s športom in po njenih izjavah tudi brez težav. Iz tega je izvedenec pravilno ugotovil, da poškodbe, ki so bile leta 2001 in 2012 niso imele nobenega vpliva na posledice poškodbe iz leta 2017. 8. Izvedenec je ugotovil, da iz celotne medicinske dokumentacije jasno izhaja, da tožnica nikoli ni imela izpaha,da se še ni zdravila zaradi tega, na drugi strani je oškodovanka eksplicitno navedla, da izpahov nikoli ni imela, da je imela sicer večkrat poškodbo in udarnino pri padcih. Izpah ramena je izjemno huda poškodba in zelo boleča. Na podlagi tega je izvedenec sklepal, da tožnica izpaha ni imela, mehanizem poškodbe iz leta 2017 je povsem možen glede na tip poškodbe, ki je bila ugotovljena. Prav tako so neutemeljene v pritožbi izpostavljene navedbe, da se izvedenec ni opredelil glede načina zdravljenja teh poškodb. Izvedenec je podal mnenje, da je tožnica bila na prvem pregledu po poškodbi dne 19. 9. 2017, poškodba pa je bila en dan prej 18. 9. 2017. Tam je tudi zapisano, da je bila poškodovana v prometni nesreči, ko je zbila divjo svinjo. Zdravnik je ugotovil težave v ramenu zaradi te nezgode. Pri takšnih poškodbah, kot jih je utrpela tožnica in so bile ugotovljene kasneje, je glavni simptom bolečina pri gibanju. V nadaljevanju je bolečina majhna in neznatna. Nato se je zdravila, hodila je na fizikalno terapijo, nato je bilo v času od 12. 2. 2018 do 6. 3. 2018 nemo stanje. V tem času ni bila pri zdravniku, kar pa ne pomeni, da ni imela težav. Tožnica je fizikalno terapijo zaključila dne 12. 2. 2018 in takrat je bilo tudi zapisano stanje s strani fizioterapevta. To pomeni, da stanje ni bilo v redu in je zato iskala pomoč pri zasebni ustanovi, v zdravstveni ustanovi B. Ljubljana, kjer se je potem sprovedla nadaljnja diagnostika. Glede razmakov med pregledi je izvedenec mnenja, da so v našem sistemu povsem nekaj splošnega in vsakdanjega. Izvedenec je še pojasnil, da ni nobene druge dokumentacije v zvezi s poškodbo in da je vse drugo le ugibanje. Izvedenec je tudi pojasnil, da ker nikjer v medicinski dokumentaciji od leta 1993 ni nobenega zapisa o izpahu ramena, sklepa, da je zapis B. nepravilen, bodisi je lapsus, bodisi ni bilo natančno sporazumevanje med oškodovanko in zdravnikom, ker ne more biti drugače. Po mnenju izvedenca je vse drugo ugibanje. Tako so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke glede poteka zdravljenja. Izvedenec je tako pojasnil, da je lahko po sami poškodbi tožnica še tekmovala in trenirala, vsekakor pa je v obravnavanem škodnem dogodku v prometni nezgodi utrpela Bankartovo lezijo in Hill-Sachsovo lezijo. V samem mnenju izvedenca ni kontradiktornosti. Mnenje je eksaktno in izvedenec je na povsem razumljiv način pojasnil način nastanka nezgode, nato tudi pa tudi potek samega ugotavljanja diagnoze poškodbe in tudi potek zdravljenja. Tožena stranka tako ni uspela z drugo zdravstveno dokumentacijo dokazati, da je tožeča stranka imela izpah oziroma nestabilno ramo že pred škodnim dogodkom. Prav tako ni uspela dokazati s svojimi navedbami, da so vse težave posledica predhodnih poškodb, prav tako tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožena stranka naj ne bi predložila vse dokumentacije osebnega zdravnika in v diagnostičnem centru As. Izvedenec je ugotovil na podlagi zdravstvenega kartona in podatkov iz njega vse poškodbe, katere je tožnica utrpela pred samim škodnim dogodkom. Izvedenec je tako podal obrazloženo mnenje na medicinske zapise z dne 3. 4. 2018 in 24. 4. 2018 in zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno postaviti novega izvedenca medicinske stroke, ki bi na podlagi objektivne medicinske dokumentacije in obrazloženih izvidov z dne 3. 4. in 24. 4. 2018, podal drugačno izvedensko mnenje. Kot že obrazloženo je izvedenec podal mnenje na podlagi vseh podatkov katere je imel na razpolago, kot že obrazloženo pa tožena stranka ni predložila druge, po njenem mnenju objektivne dokumentacije še o drugih poškodbah tožnice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odgovorilo na osnovno in ključno vprašanje, katere poškodbe ramena je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku in da so težave, ki so se pojavile, posledica prometne nezgode, niso pa posledica predhodnih poškodb. Pri tem je izvedenec tudi pojasnil, da je tožeča stranka lahko tekmovala in trenirala kot vrhunska športnica tudi glede na zadobljene predhodne poškodbe. Sodišče prve stopnje je tako dalo vso možnost dokazovanja toženi stranki o še večji predpoškodovanosti tožeče stranke, vendar razen navajanj o možnih drugih predhodnih poškodbah, ki so vplivale na sedanjo obravnavano poškodbo, tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Izvedenec je podal svoje mnenje na podlagi objektivnih podatkov iz zdravstvenih izvidov iz Zdravstvenega kartona tožeče stranke. Izvedenec je tako v svojem mnenju z vidika medicinske stroke odgovoril na sporna vprašanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo mnenje izvedenca kot strokovnega in tako pravilno ni sledilo predlogu tožene stranke za imenovanje novega izvedenca medicinske stroke. S tem ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo dejansko stanje glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin prisodilo previsoko denarno odškodnino, pri tem pa v pritožbi spregleda, da je sodišče prve stopnje pri prisoji višine denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin, upoštevalo tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem in zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožnica v pritožbi samo izpostavlja, da je tožeča stranka tekom zdravljenja trpela 7 dni občasne srednje hude bolečine, 14 dni je trpela stalne lahke bolečine, po terapiji je trpela občasne lahke telesne bolečine pri gibanju z roko oziroma z ramenom, ne pa pri mirovanju. Po artroskopiji je trpela 1 dan hude telesne bolečine, 7 dni je trpela stalne srednje hude bolečine in nato 2 tedna občasne srednje hude telesne bolečine, sledilo je obdobje lahkih stalnih bolečin (3 mesece) in občasnih lahkih bolečine v obdobju 6 mesecev. Izvedenec je ugotovil, da tožeča stranka stalnih lahkih telesnih bolečin ne trpi. Kot pa je že obrazloženo, tožena stranka pri teh pritožbenih navedbah spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka imela zaradi posledic nezgode tudi številne nevšečnosti in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile kot neugodnosti opredeljeni pregledi pri izbranem zdravniku in Urgentni kirurški ambulanti v UKC Maribor. Zaradi dolgotrajnih težav z levim ramenom je bila napotena na fizikalno terapijo 7-krat, po kateri se stanje ni izboljšalo. Zaradi tega je bila napotena k ortopedu, ki jo je napotil na MR. Zaradi poškodbe struktur levega ramena je bila postavljena indikacija za operacijsko zdravljenje. Zaradi tega je bila 2 dni hospitalizirana in operirana v splošni anesteziji. Po operaciji je morala mesec dni nositi opornico za levo ramo in nato opraviti rehabilitacijo v zdravilišču 14 dni in ambulantno fizikalno terapijo 10 dni. Hoditi je morala na kontrolne preglede pri ortopedu in pri izbranemu zdravniku. Zaradi poškodb mehkih struktur levega ramena ni bila zmožna nobenih zahtevnejših fizičnih aktivnosti okrog 10 mesecev. Po operaciji je imela nameščeno opornico za levo roko in z levo roko ni mogla opravljati nobenih del. Zaradi bolečin je morala jemati tudi analgetike in boleča mesta v prvih tednih po poškodbi hladiti. Zaradi poškodbe levega ramena so bile potrebne redne vsakodnevne vaje in razgibavanje levega ramena ves čas zdravljenja. Zaradi RTG slikanja je bila izpostavljena RTG sevanju, ki je škodljivo za zdravje. Zaradi poškodbe hrustančastega prstanca ponvice levega ramena in poškodbe na sklepnem hrustancu na glavici leve nadlahtnice in stanja po artroskopski rekonstrukciji ima tožnica trajne organske funkcionalne posledice. Ima tudi deficit gibljivosti v primerjavi z desnim ramenom. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo vse aspekte telesnih bolečin, ki jih je tudi opisalo in ker je ugotovilo prej omenjene številne neugodnosti med zdravljenjem, je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v višini 7.500,00 EUR, kar ustreza pravnemu standardu iz 179. člena OZ. Pritožnica v pritožbi glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja le to, da je ta odškodnina previsoka, nato pa v nadaljevanju pritožbe substancirano ne pojasni zakaj meni, da je odškodnina v znesku 2.000,00 EUR previsoka odškodnina glede na obseg psihičnih bolečin, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi težav z levim ramenom tožnica ne zmore normalno dvigovati uteži z levo roko, težave ima pri telovadbi na fitnes orodju, pri delih doma, kjer mora dvigniti roko nad ravnino ramena, pri delih kot so čiščenje oken, vrat, obešanje perila in podobno. Tožnica je morala zaradi posledic poškodbe levega ramena preurediti svoj stil življenja in ga pomembno spremeniti. Utrpela je in še trpi občasne blage do zmerne duševne bolečine. Iz vsega opisanega izhaja, da odškodnina v višini 2.000,00 EUR iz tega naslova ni pretirana in sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo dejstvo, da gre za mlado tožnico, staro 29 let, ki bo nevšečnosti trpela še vrsto let. Tako prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodnino, prisojeno v podobnem primeru1. 10. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, kot je obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje, storilo pa tudi ni tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. Pri prisoji pravične denarne odškodnine, je pravilno uporabilo kot materialno pravo določbo prvega odstavka 179. člena in 182. člena OZ.

11. Odločitev o priznanih pravdnih stroških na prvi stopnji tožena stranka izrecno ne izpodbija, zato sodišče druge stopnje ta del odločitve pritožbeno ni obravnavalo.

12. Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Primerjaj odškodnino prisojeno v zadevi VS RS II Ips 1079/2007, kjer je bilo oškodovancu prisojenih skupaj 19 povprečnih mesečnih plač. Sicer gre za nekoliko višji obseg poškodb, vendar pa je ta odškodnina, prisojena v nekoliko višjem znesku, kot je odškodnina v konkretnem primeru.