Jedro

ZPD je uvedel nov sistem pri obdavčitvi prometa storitev, po katerem so bile obdavčene vse storitve, razen tistih, ki so bile kot izjeme taksativno naštete.

Na pravno osebo oziroma zasebnika, ki je bil naročnik storitve, ki jo je opravila fizična oseba, je bila prenesena dolžnost (obračuna, odtegnitve in) plačila davka od prometa storitev.

Študentje svojega dela niso opravili kot podizvajalci del, naročenih pri študentskem servisu, temveč je študentski servis njihovo delo posredoval tožeči stranki. Študentje so torej delo opravili tožeči stranki. Zato dejstvo, da je tožeča stranka plačala račun študentskemu servisu, ni pravno pomembno za odločitev. Tožeča stranka je namreč študentskemu servisu plačala račun, ki ji ga je izstavil za svojo storitev posredovanja dela, kot tudi za storitve k njej napotenih študentov (katerih delo je torej tožeča stranka plačala preko posrednika - študentskega servisa).

Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku kot izvedbeni predpis ni urejal same obveznosti plačevanja prometnega davka, temveč je podrobneje določal le način obračunavanja in plačevanja prometnega davka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr št. U 1883/2000-10 z dne 11.7.2001.

Obrazložitev

Davčni organ prve stopnje je tožeči stranki z odločbo z dne 11.5.1998 naložil plačilo davka od prometa storitev (I.1. točka izreka) z obračunom in plačilom pripadajočih zamudnih obresti (I.2. točka izreka), plačilo davka od osebnih prejemkov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I.3. točka izreka), plačilo posebnega davka na določene prejemke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I.4. točka izreka) ter plačilo zamudnih obresti od premalo plačanih akontacij davka od osebnih prejemkov v letu 1997 (I.5. točka izreka), vse v 30 dneh od prejema odločbe (II. točka izreka).

Davčni organ druge stopnje je z odločbo z dne 9.10.1998 delno ugodil pritožbi davčne zavezanke (tožeče stranke), tako da je odpravil odločbo davčnega organa prve stopnje v I.3. ("v delu, ki se nanaša na znesek v višini 239.566,09 SIT, skupaj s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi") in I.4 točki izreka ter mu zadevo v tem delu vrnil v nov postopek in odločanje, medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnil in odločbo davčnega organa prve stopnje potrdil. Zato je tožeča stranka glede potrdilnega dela (dokončne) odločbe davčnega organa druge stopnje sprožila upravni spor, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegovo tožbo. Svojo sodbo je oprlo na določbe Zakona o prometnem davku (ZPD), po katerih je bila davčna zavezanka tožeča stranka, za katero so študentje opravili delo, ne pa M S. d.o.o. Podjetje za posredovanje dela in zaposlitve N.G. (študentski servis), ki je tožeči stranki posredoval delo študentov.

Tožeča stranka se je proti zavrnilni sodbi pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa je obrazložila samo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, in še to le glede naloženega plačila davka od prometa storitev za delo študentov. Sicer pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe, s tem da naj sodišče druge stopnje o zadevi samo odloči ali pa da naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila (medtem ko Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoje udeležbe v postopku ni prijavilo).

Pritožba ni utemeljena.

(1) Po predpisih, ki so veljali pred ZPD (Uradni list RS, št. 4/92 - 35/98), so bile obdavčene le nekatere storitve. ZPD pa je v 20. členu uvedel nov sistem pri obdavčitvi prometa storitev, po katerem so bile obdavčene vse storitve, razen tistih, ki so bile kot izjeme taksativno naštete v 21. členu. Tako je bilo na primer v 11. točki 21. člena ZPD določeno, da se davek od prometa storitev ni plačeval "od storitev posredovanja zaposlitve in posredovanja dela na podlagi pogodbe o koncesiji, ki jo je sklenil pristojni republiški upravni organ", vendar pa v obravnavanem sporu ni šlo za plačilo davka od storitve posredovanja zaposlitve ali dela, temveč za plačilo davka od storitve (dela), opravljenega preko študentskega servisa. Ker torej pogodbeno delo članov študentskega servisa ni bilo izvzeto iz obveznosti obdavčenja, je bilo pravilno obdavčeno.

(2) Po prvem odstavku 22. člena ZPD je bil davčni zavezanec pravna oseba ali zasebnik, ki je opravil storitev, torej izvajalec storitve. Če je fizična oseba opravila storitev na račun pravne osebe ali zasebnika, pa je bil po drugem odstavku 22. člena ZPD davčni zavezanec pravna oseba ali zasebnik, kateremu je bila storitev opravljena. Torej je bila na pravno osebo oziroma zasebnika, ki je bil naročnik storitve, ki jo je opravila fizična oseba, prenesena dolžnost (obračuna, odtegnitve in) plačila davka od prometa storitev.

(3) Da je bil davčni zavezanec pravna oseba ali zasebnik, kateremu je bila storitev opravljena, in ne fizična oseba (študent), ki je opravila storitev (po pogodbi o delu), je kljub drugačni ubeseditvi izhajalo tudi iz 34.a člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 - 5/97), po katerem je bila dolžnost (obračuna in) vplačila davka od storitve, ki jo je opravila fizična oseba, prenesena na pravno osebo oziroma zasebnika. Pravilnik namreč kot izvedbeni predpis ni urejal same obveznosti plačevanja prometnega davka, temveč je v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZPD podrobneje določal le način obračunavanja in plačevanja prometnega davka.

(4) V obravnavanem primeru so bili člani študentskega servisa napoteni na delo k tožeči stranki - naročnici storitve. Študentje tako svojega dela niso opravili kot podizvajalci del, naročenih pri študentskem servisu, temveč je študentski servis njihovo delo posredoval tožeči stranki. Študentje so torej delo opravili tožeči stranki. Zato dejstvo, da je tožeča stranka plačala račun študentskemu servisu, ni pravno pomembno za odločitev. Tožeča stranka je namreč študentskemu servisu plačala račun, ki ji ga je izstavil za svojo storitev posredovanja dela, kot tudi za storitve k njej napotenih študentov (katerih delo je torej tožeča stranka plačala preko posrednika - študentskega servisa).

(5) S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Tožeča stranka se je v pritožbi sicer sklicevala "še na vse svoje navedbe v tožbi in v samem upravnem postopku", vendar pa pritožbeno sodišče na te navedbe ni odgovarjalo, saj bi pritožnica morala (konkretno) navesti razloge, ki jih je želela uveljavljati v pritožbi.

(6) Tako je sodišče druge stopnje na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede naloženega plačila davka od prometa storitev za delo študentov namreč ni podan uveljavljani in konkretizirani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava; sicer pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.