Tožnik s tožbo zahteva povrnitev stroškov popravila napake na kupljenem vozilu in ta strošek opredeljuje kot svojo škodo. Vendar pa je pri tem pomembno, da gre pri stroških, ki so kupcu nastali, ker je napako sam odpravil, za škodo (navadna škoda), ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Tak jamčevalni zahtevek (ne glede na njegovo poimenovanje), podvržen posebnim pravilom, ki veljajo za jamčevalne zahtevke, kupcu ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ priznavata tako teorija kot sodna praksa. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, pa je posledično uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti za to vrsto škode izključena.
I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni
-v prvem odst. tč. I tako, da se tožbeni zahtevek:
"Tožena stranka A., d. o. o., matična številka: 000, je dolžna plačati tožeči stranki B. B., znesek 1.150,53EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2023 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo."
zavrne;
-v tč. II pa tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.
II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 336,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.
1.Z izpodbijano sodbo je toženki naloženo, da tožniku v roku 15dni plača 1.150,53EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2023 dalje do plačila in mu v roku 30 dni povrne 1.234,39 EUR stroškov postopka s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.
2.Zoper odločitev se pritožuje toženka. Izpodbija odločitev v ugodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP11.
Navaja, da je sodišče neutemeljeno in v nasprotju z veljavno zakonodajo zaključilo, da je tožnik ravnal upravičeno, ko je popravil vozilo na lastne stroške ter nato zahteval povrnitev le-teh od toženke. Sodišče je spregledalo ključna dejstva, med drugim, da je toženka želela stvarno napako odpraviti, tožnik pa ji je izvedbo popravila onemogočil. V skladu z navodili proizvajalca je napako najprej poskušala programsko odpraviti. Ker napaka ni bila programske narave in ni bila odpravljena, je bilo vozilo napoteno na pooblaščeni servis C. d. o. o., vendar je tožnik že po štirih dneh, to je 9.3.2023, vozilo odpeljal s servisa in se sam odločil kriti stroške popravila na izpušnem sistemu. Povzema besedilo 1. odst. 468. čl. in 481. čl. OZ.22 V nadaljevanju opozarja, da je dolžnost prodajalca za odpravo napake glede na naravo napake vezana na primeren rok in ne na rok, ki se zdi ustrezen kupcu. To izhaja tudi iz določbe 469. čl. OZ, ki določa, da v primeru, če kupec ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku, ta obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino. Enako določa tudi 484. čl. OZ in sicer, da lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino, če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari. OZ v svojih določbah ne določa, kaj je primeren rok, saj je ta odvisen od narave napake in spremljajočih okoliščin. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena med fizično osebo in podjetjem, so v obravnavanem primeru aplikativne tudi določbe ZVPot-133, ki jih je sodišče popolnoma spregledalo. Povzema 82. in 97. čl. Pravica tožnika do popravila vozila v razumnem roku oziroma v 30-dnevnem roku in dolžnost toženke, da napako v tem roku odpravi, hkrati predstavlja pravico toženke, da sama odpravi napako, in dolžnost tožnika, da ji odpravo napak v tem roku omogoči, če želi brezplačno popravilo vozila iz naslova dane garancije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil avtomobil vozen in da je svetila zgolj kontrolna lučka na motorju. Napaka na izpušnem sistemu oziroma loputi ni bila takšne narave, da bi lahko povzročila dolgotrajnejšo ali hujšo škodo na vozilu ali posegala v njegovo varno uporabo. Zato je tudi v konkretnem primeru 30 dnevni rok mogoče šteti za primeren rok za odpravo napake. Če je tožnik potreboval vozilo in ga je začasno odpeljal s servisa, še vedno ni bil upravičen sam odpravljati napake na lastne stroške in nato zahtevati povračilo nesorazmernih in nerazumnih stroškov od toženke. Pred tem bi moral počakati in se prepričati, da toženka nadomestnih delov ne bo mogla zagotoviti v razumnem roku. Zaključek sodišča, da je tožnik ravnal pravilno, ker ni pristal na čakanje, je v nasprotju z materialnopravnimi določbami, ki prodajalcu zagotavljajo primeren rok za odpravo napake. Okoliščina, da je vozilo pri pooblaščenem serviserju ostalo le 4dni, sama po sebi ne predstavlja primernega roka. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da popravilo napake z rabljenim rezervnim delom ni pravilno glede na starost vozila. ZVPot v 72. in 73. členu ne izključuje uporabe rabljenih ali neoriginalnih delov pri popravilu, če so izpolnjene ključne zahteve glede funkcionalnosti, kakovosti in trajnosti. Zakonodaja zahteva le to, da popravilo zagotovi skladnost blaga z objektivnimi in subjektivnimi standardi. Vozilo, letnik 2019, je bilo v uporabi že več let, zaradi česar bi uporaba kakovostnega rabljenega ali neoriginalnega dela, ki bi bil po kvaliteti enakovreden originalnemu delu proizvajalca, v celoti zadostila zakonskim standardom. Meni, da si razlogi v tč. 8 in tč. 9 nasprotujejo. Navedbe sodišča, da je toženka dvakrat poskušala odpraviti napako, niso točne, saj je drugo fazo odprave napake onemogočil tožnik. S svojim ravnanjem je tudi povzročil, da je pridobitev rezervnega dela postala brezpredmetna in nepotrebna. Dodaja, da v postopku ni nikoli trdila, da je rezervni del pridobila, ampak je trdila, da rezervnega dela sprva ni pridobila, ker ni bil dostopen, kasneje pa to niti ni poskušala, saj je to postalo brezpredmetno zaradi ravnanja tožnika.
3.Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je sodišče glede na dejanske ugotovitve, ki jih povzema, odločilo pravilno. V nadaljevanju opozarja na 468. čl. OZ in 81. čl. ZVPot-1 in pravico do povračila škode. Navaja, da je od toženke zahteval odpravo napake, a slednja te ni odpravila in je komunikacijo prekinila. S tem mu je dala vedeti, da napake ne misli in je tudi ne bo odpravila. V vozilo je želela vgraditi tudi rabljen rezervni del, kar ni pravilno. Ni res, da je avto samovoljno odpeljal. Povzema del svoje izpovedbe in zaključuje, da je vedel, da popravilo z rabljenim delom oz. na cenejši način ne bo izvedeno. Avto je zato odpeljal. Opozarja na 2. odst. 460. čl. OZ in navaja, da je bilo glede na ravnanje direktorja toženke več kot jasno, da napaka ne bo odpravljena v primernem roku in da je ne misli odpraviti na primeren način (z novim delom) oz. je sploh ne misli odpraviti. Sicer pa je toženki pustil primeren dodatni rok, a slednja za odpravo napake ni poskrbela. Po 82. čl. ZVPot-1 je prodajalec dolžan vzpostaviti skladnost brez znatnih nevšečnosti za potrošnika. Tega toženka ni bila pripravljena storiti. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik z drugim vozilom ni razpolagal, nadomestnega pa ni dobil; je pa avto nujno rabil. Vztraja, da popravilo (glede na 4. odst. iste določbe) z rabljenim rezervnim delom ni ustrezno. Nov del za toženko, glede na ceno vozila, ni predstavljal nesorazmernega stroška. Ni res, da napaka ni mogla povzročiti dolgotrajnejše in hujše škode na vozilu oz. je bila vožnja, kljub napaki varna. Tega dokazni postopek ni pokazal.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Neutemeljen je smiselno zatrjevan očitek o kršitvi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Med razlogi v tč. 8 in tč. 9 ni nasprotja. Odločitev je mogoče pritožbeno preizkusiti.
6.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča dejstva:
-tožnik je od toženke 27. 1. 2023 (petek) kupil osebno vozilo znamke Mercedes, letnik 2019, in ga istega dne prevzel;
-takoj po prevzemu vozila se je pri vožnji po avtocesti prižgala oranžna lučka, slišal se je tudi zvok motorja;
-vozilo je tožnik v ponedeljek odpeljal na servis v Brežice, kjer so ugotovili napako na izpušnem sistemu oz. okvaro lopute;
-šlo je za skrito napako;
-napaka je bila pravočasno notificirana toženki;
-tožnik je zahteval odpravo napake in je avto pustil pri toženki, da jo odpravi;
-toženka je po diagnosticiranju in potrditvi napake, v prvi fazi napako resetirala, kar je standardni postopek v skladu z navodili proizvajalca;
-tožnik je vozilo konec tedna prevzel, a se je napaka po enem tednu ponovila; tožnik je to dejstvo preveril preveril na Avtoservisu D.;
-vozilo je nato ponovno pripeljal k toženki, ki se je odločila za zamenjavo okvarjenega dela na pooblaščenem servisu C., d. o. o.
-po nekaj dneh je tožnik klical direktorja toženke, ki mu je povedal, da (še) niso uspeli dobiti rezervnega dela; ugotovljeno je, da je toženka iskala rabljen rezervni del;
-ker je vozilo nujno potreboval in ni več želel čakati, da toženka tak rezervni del pridobi, ga je z njeno vednostjo 9. 3. 2023 odpeljal s servisa; avto je bil sicer vozen, svetila je le oranžna lučka za motor;
-tožnik je, preden je vozilo odpeljal, poklical direktorja toženke in mu povedal, da bo napako odpravil sam in zahteval vračilo stroškov popravila; direktor toženke je plačilo teh stroškov zavrnil in nadaljnjo komunikacijo s tožnikom prekinil;
-od notifikacije napake do dneva, ko je tožnik vozilo prevzel, še ni poteklo 30 dni;
-stroški popravila, ki je bilo izvedeno 21. 3. 2023, so znašali 1.150,53 EUR.
7.Tako ugotovljeno dejansko stanje v pritožbenem postopku ni obrazloženo izpodbijano.
8.Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo zneska 1.150,53 EUR ugodilo. Pojasnilo je, da strošek popravila predstavlja tožnikovo škodo, ki mu je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženke, ki se kaže v tem, da je dvakrat poskušala odpraviti napako na vozilu; nepravilno je bilo tudi to, da je napako, glede na starost vozila, nameravala odpraviti z rabljenim rezervnim delom in da je, kljub temu, da se rok 30 dni, na katerega se je sklicevala, še ni iztekel, po tem, ko je tožnik vozilo odpeljal, opustila vsakršno komunikacijo s tožnikom o popravilu vozila. Njeno ravnanje je sodišče ocenilo za malomarno.
9.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zahtevku, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvami o stvarni napaki na kupljenem vozilu, ugodilo na odškodninski podlagi, ne da bi pri tem upoštevalo predpostavke za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, zmotno uporabilo materialno pravo. Razloge podaja v nadaljevanju.
10.Tožnik s tožbo zahteva povrnitev stroškov popravila napake na kupljenem vozilu in ta strošek opredeljuje kot svojo škodo. Vendar pa je pri tem pomembno, da gre pri stroških, ki so kupcu nastali, ker je napako sam odpravil, za škodo (navadna škoda), ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Tak jamčevalni zahtevek (ne glede na njegovo poimenovanje), podvržen posebnim pravilom, ki veljajo za jamčevalne zahtevke, kupcu ob analogni uporabi 3. odst. 639. čl. OZ44 priznavata tako teorija55 kot sodna praksa.66 Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, pa je posledično uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti za to vrsto škode izključena.77 Povedano še drugače: povrnitev neposredne škode zaradi napake, je mogoče zahtevati samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake, in samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov; po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti se presojajo le tiste pojavne oblike škod oz. škode v tistem obsegu, v katerem uveljavitev jamčevalnih zahtevkov negativnih posledic napake (gre za škodo zaradi zaupanja in škodo na drugih dobrinah) ne odpravi v celoti.88
11.Zgoraj je bilo že poudarjeno, da sodna praksa zahtevek za povračilo stroškov, ki so nastali, ker je kupec napako sam odpravil, slednjemu priznava ob analogni uporabi 3. odst. 639. čl. OZ, saj ne OZ ne ZVPot-1,99 take pravice kupca ne urejata. Pritožbeno sklicevanje obeh strank na ZVPot-1 zato v pogledu tega zahtevka ni relevantno.
12.Kot je pojasnilo VSRS v odločbi II Ips 12/2019, so predpostavke za uresničitev kupčeve pravice odpraviti napako na prodajalčeve stroške, enake kot predpostavke, ki jih za uveljavitev njegove pravice odstopiti od pogodbe zaradi napake določa 470. čl. OZ.1010 To pomeni, da lahko kupec napako odpravi sam na prodajalčeve stroške le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za odpravo napake. Izjema velja, če mu je prodajalec po obvestilu o napaki sporočil, da napake ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti. Glede dodatnega primernega roka pa je VS RS v zadevi III Ips 113/2015 pojasnilo, da mora kupec, za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe skladno s 1. odst. 470. čl. OZ, prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe in ni mogoče šteti, da je kupec že s samim pozivom za odpravo napak (brez določenega roka) prodajalcu pustil (primeren) dodatni rok za odpravo napak.
13.V konkretnem primeru ni ugotovljeno, da bi tožnik prodajalcu tak dodatni rok za izpolnitev pogodbe dal. Tega pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdil.1111 Vozilo, ki se je nahajalo na servisu zaradi odprave napake, je po nekaj dneh odpeljal, ob tem pa toženko obvestil le o tem, da bo to storil in da bo za odpravo napake poskrbel sam. S tem pa zakonski zahtevi po dodatnem primernem roku ni zadostil.
14.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da niso izpolnjeni niti pogoji za uporabo izjeme, ki jo določa 2. odst. 470. čl. OZ.
Toženka odprave napake ni odklonila. Napako je priznala in jo, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v sodbi, tudi začela odpravljati (najprej z resetiranjem napake, naknadno pa je imela namen okvarjen del zamenjati). To, da je toženka po tem, ko je tožnik vozilo odpeljal, opustila nadaljnjo komunikacijo, ni mogoče razlagati v smeri, da je toženka odklonila odpravo napake. Tožnik jo je namreč obvestil, da bo vozilo popravil drugje. Toženka zato ni imela nobenega razloga, da bi s tožnikom še bila v stiku in da bi si še vedno prizadevala pridobiti rezervni del. Kot odklonitve popravila ni mogoče šteti niti namena toženke, da napako odpravi z uporabo rabljenega rezervnega dela. Izbira načina odprave napake je namreč stvar prodajalca. Pomembno je zgolj to, da prodajalec z izbranim načinom doseže (pravilen) rezultat - to je, da napako odpravi tako, da ima stvar po njeni odpravi značilnosti pravilne izpolnitve, torej izpolnitve brez napake12 oz. da (v jeziku ZVPot-1) vzpostavi skladnost kupljenega blaga. Da to v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče, tožnik ni trdil. Sama starost vozila (ob nakupu je bilo vozilo staro tri leta) pri tem ni relevantna oz. v konkretnem primeru govori kvečjemu v prid stališča toženke.
Da prodajalka napake ne bo mogla odpraviti niti v dodatnem roku, iz okoliščin primera, na katere tožnik opozarja v odgovoru na pritožbo, ne izhaja. Tožnik tega, da toženka niti v dodatnem primernem roku ne bi mogla pridobiti rezervnega dela oz. odpraviti napake, niti ni trdil. Tudi navedba v odgovoru na pritožbo, da je vedel, "da iz tega ne bo nič" je le navržena.
Na to, da bi tožnik moral toženki dati dodaten primeren rok za odpravo napake preden se je popravila lotil sam, ne more vplivati v odgovoru na pritožbo ponovljena navedba, da je avto nujno rabil, saj zakon v pogledu dodatnega roka dopušča izjemo le v primerih opredeljenih v 2. odst. 470. čl. OZ. Je pa ob tem treba izpostaviti, da je imel tožnik možnost avto, ki je bil vozen, v času, ko bi tekel dodatni rok, uporabljati oz. si (če je menil, da to ni mogoče zaradi varnosti ali možnosti nastanka še večje škode) najeti nadomestni avto in povračilo nastalih stroškov uveljavljati poleg jamčevalnega zahtevka. Nerelevatno je v pogledu potrebnosti dodatnega primernega roka tudi tožnikovo sklicevanje na 82. čl. ZVPot-1 in njegova navedba, da toženka ni bila pripravljena vzpostaviti skladnosti blaga brez znatnih nevšečnosti za potrošnika, pri čemer izpostavlja, da drugega vozila ni imel, nadomestnega pa ni dobil. Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v presojo "znatnih nevšečnosti", je tako sklicevanje neupoštevno že zato, ker ZVPot-1 v taki situaciji ne predvideva ravnanja, ki se ga je poslužil tožnik (odprava napake na stroške prodajalca), ampak daje kupcu možnost, da vzpostavitev skladnosti blaga, če je to povezano z znatnimi nevšečnostmi, odkloni in zahteva znižanje kupnine ali pa odstopi od pogodbe (glej 4. alinejo 1. odst. 83. čl. ZVPot-1).
Pritožba toženke je glede na obrazloženo, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP v prvem odstavku tč. I spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zneska 1.150,53 EUR s pripadki.
Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari spremenilo, je posledično spremenilo tudi stroškovno odločitev. Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, do povračila stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP) in jih nosi sam. Toženka stroškov pred sodiščem prve stopnje ni priglasila.
Toženka je s pritožbo v celoti uspela in je zato upravičena do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP); tožnik, ki po drugi strani ni bil uspešen, pa do tega povračila ni upravičen in zato stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo, nosi sam. Ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe in veljavne OT13 je pritožbeno sodišče toženki za sestavo pritožbe priznalo 250 točk (tar. št. 22/1 OT) in za materialne stroške pavšalni znesek 5 točk (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 255 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153 EUR, skupaj z 22 % DDV (33,66 EUR) ter plačano takso za postopek s pritožbo (150 EUR) pa 336,66 EUR. Ta znesek je tožnik dolžan povrniti toženki v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.