Jedro

Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka zviša s 480,54 EUR na na 760,53 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 153,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 19. 7. 2012 do 30. 11. 2015 obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke ter ji nato izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo za 19 plačni razred in plačo za 24 plačni razred, ki bi jo moral prejemati, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2015 do 30. 12. 2015 obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke ter ji nato izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo za 21 plačni razred in plačo za 24 plačni razred, ki bi jo moral prejemati, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 1. 2016 do 14. 11. 2017 obračunati bruto razliko v plači, odvesti davke in prispevke ter ji nato izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo za 22 plačni razred in plačo za 24 plačni razred, ki bi jo moral prejemati, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 480,54 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi in toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka, podredno pa, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je priča A.A. potrdila, da je šlo pri tožniku za neustrezno urejen status, kar se je nato leta 2017 saniralo z ustanovitvijo delovnega mesta civilne osebe - orožar (ki je po izpovedbi omenjene priče primerljiv z NVU), kamor je bil tožnik nato tudi razporejen in je na tej podlagi prejemal plačo za 25. oziroma 26. plačni razred. Iz obrazložitve je razbrati, da naj bi se opisa del in naloga formacijske dolžnosti orodjar IV, kamor je bil tožnik formalno razporejen, in formacijske dolžnosti nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev, delno prekrivala. Sodna praksa je že zavzela stališče (VDSS sklep Pdp 596/2016), da je tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela upravičen tudi, če ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu. Delavec je upravičen tudi do plačila po dejansko opravljenem delu, če je opravljal zgolj določene naloge višje vrednotenega delovnega mesta (VDSS sodba Pdp 1305/2010, VDSS sodba in sklep Pdp 492/2014). Irelevantna je obrazložitev sodišča, da dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca za pehotno orožje izvajajo vojaki in nižji vojaški uslužbenci, medtem ko je tožnik civilna oseba. Ob upoštevanju drugega odstavka 89. člena ZSSloV, katerega citira tudi sodišče, se lahko civilno osebo napoti na opravljanje vojaške službe. Tožnik je zahteval zgolj razliko v plači glede na dejansko opravljeno delo, do katere pa je upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka, to je zoper odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Navaja, da je tožena stranka v tem postopku uspela, pri čemer je tožnik v predhodnem postopku s pritožbo uspel. Ob tem je potrebno upoštevati 154. člen ZPP in izhajati iz temeljnega načela, da je v pravdi odločilno načelo končnega uspeha. Pri tem je treba upoštevati, da če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, pri tem pa v trenutku odločitve višjega sodišča še ni jasno, kakšna bo končna odločitev. Odločilno je načelo končnega uspeha, tako je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v višini 760,53 EUR in ne samo 480,54 EUR.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnik sicer ne konkretizira te bistvene kršitve.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik po vsebini uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in priče B.B. in C.C. ter prebralo zapisnik o zaslišanju priče A.A.. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto orodjar IV, pri čemer tožnik uveljavlja izplačilo razlike v plači med dejansko izplačano plačo po dolžnosti orodjar IV in plačo po dolžnosti vojaški uslužbenec mehanik za pehotno oborožitev. Izpostavlja, da sta delovni mesti povsem primerljivi. Tožnik je za vtoževano obdobje opravljal delo na strokovno - tehničnem delovnem mestu in je bil skladno z aktom o razporeditvi z odločbo št. ... z dne 1. 9. 2011 upravičen do plače 19. plačnega razreda, kar predstavlja 14. osnovni plačni razred, povečan za pet napredovanj. Tožnik zoper prejete odločbe o razporeditvi za vtoževano obdobje ni ugovarjal. 9. Tožnik je bil skladno z Zakonom o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) zaposlen kot civilna oseba, pri čemer 8. točka 5. člena ZObr določa, da je stalna sestava vojske formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) in civilne osebe (tožnik), ki delajo v vojski, vendar civilne osebe ne opravljajo vojaške službe. Tako je po 14. točki 5. člena ZObr vojaška služba opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo ter v drugih državnih organih. Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) v 3. členu določa, da je pripadnik ali pripadnica Slovenske vojske vojaška ali civilna oseba, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe oziroma za delo v Slovenski vojski. Ob navedenem je vojaška oseba oseba, ki kot vojak, podčastnik, častnik ter vojaški uslužbenec poklicno opravlja vojaško službo ter vojak med služenjem vojaškega roka oziroma pripadnik rezervne sestave, kadar je vpoklican v vojaško službo. Civilna oseba pa je oseba, ki poklicno opravlja strokovno tehnične in druge naloge v Slovenski vojski, za katere niso potrebna vojaška strokovna znanja in vojaška izobrazba. Tudi Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/09 - Pravila) določajo, da so civilne osebe pripadniki Slovenske vojske, ki poklicno opravljajo delo v vojski, ob tem pa ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme in ne nosijo ali uporabljajo osebne ali druge oborožitve ter ne izvajajo drugih aktivnosti ali pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.

10. Tožnik je bil od 1. 10. 2011 razporejen na delovno mesto orodjar IV, pri čemer so tako tožnik kot priče B.B. in C.C. skladno izpovedale, da je opravljal delo kot civilna oseba v vojski in da ni opravljal vseh vojaških dolžnosti, da pa je bil udeležen na terenih in pohodih, torej je bil nesporno civilna oseba, ne pa vojaška oseba v skladu z vojaško zakonodajo. Kot so izpovedali tožnik in priče, je bil tožnik na primer prisoten pri streljanju kot tehnična podpora, kot vzdrževalec orožja, ne pa tisti, ki strelja. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.

11. Res je sicer, da se delovni mesti civilne osebe in vojaške osebe delno prekrivata, vendar pa je za vojaške uslužbence dodatno določeno vojaško usposabljanje (nošenje uniforme, orožje, vojaško usposabljanje, streljanje in naloge varovanja), kar pa tožnik dejansko ni opravljal. Poleg tega je status vojaških oseb, kot že navedeno, bistveno drugačen od civilnih oseb, zaposlenih v vojski, in za vojaške osebe veljajo specialni predpisi, tako glede obveznosti kot glede pravic. Tako vojaške osebe npr. sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas do določene starosti in po posebnem postopku uveljavljajo podaljšanje pogodbe o zaposlitvi, imajo obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, zanje velja posebno varstvo pravic in drugačni postopki v primeru kršitev obveznosti, velja pa tudi prepoved političnega delovanja oziroma prepoved stavke in podobno.

12. Pritožba se sklicuje na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 569/2016 in ostale zadeve), v katerih je odločilo, da tožniku pripada plača za višje vrednoteno delovno mesto, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da primera nista primerljiva, saj je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi specialno vojaško zakonodajo, ki se bistveno razlikuje v pravicah in obveznostih civilnih oseb od vojaških uslužbencev, tako da civilne osebe ne morejo imeti enako plačo kot vojaški uslužbenci, saj v celoti pri opravljanju posameznih del ni mogoče enačiti statusa. Pri odločitvah, ki jih navaja pritožba je šlo za status javnega uslužbenca - zlasti medicinskih sester, ki pa so dejansko opravljale dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest, zato je pritožbeno sodišče tudi priznalo tožnikom razliko v plači, tudi eventualno za del delovnega dela, če je bilo tako ugotovljeno v sodnem postopku. Prav tako ni primerljiva odločitev Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 306/2009), kjer je sodišče priznalo višjo plačo vojaškemu uslužbencu ne glede na izpolnjevanje izobrazbenih pogojev, vendar je v tem primeru šlo za dejansko opravljanje dela dveh vojaških uslužbencev, ne pa za delo civilne osebe in vojaškega uslužbenca, kot v konkretnem primeru.

13. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik v predhodnem postopku uspel s pritožbo, saj je potrebno upoštevati le končen uspeh v pravdi na podlagi 154. člena ZPP, ne pa posamezne faze postopka. Tožnik v sporu ni uspel, tako je tožena stranka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 nasl.) upravičena do 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1/a OT), 225 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 300 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 15/3/a OT) in 50 točk urnine (prvi odstavek 6. člena OT) ter 50 točk za čakanje na narok (drugi odstavek 6. člena OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 150 točk za pristop na poznejši narok, 100 točk urnine in 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj torej 1.255 točk, povečano za 1 % materialnih stroškov, kar je 1.267,55 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 760,53 EUR, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tako je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 760,53 EUR, saj v postopku v celoti ni uspel. 14. Zato se pritožbi ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se znesek stroškov zviša s 480,54 EUR na 760,53 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v celoti, tako da je upravičena do 250 točk za pritožbo (tar. št. 15/4 OT), kar z 2 % materialnimi stroški znaša 255 točk oziroma 153,00 EUR. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.