Jedro

Predmetni inšpekcijski postopek se nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), organiziran je in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa ter se vodi po uradni dolžnosti. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi (5. člen ZIN), ali je ob zasebnem interesu tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja. Tožnica od gradbenega inšpektorja tako ni upravičena zahtevati izdaje odločbe v inšpekcijskem postopku niti izreka kakršnegakoli inšpekcijskega ukrepa, prvostopenjski organ pa je po presoji sodišča ravnal pravilno in zakonito, ko je takšni tožničini zahtevi zavrgel (2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva stranke z interesom A. A. po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor (prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za vstop v inšpekcijski postopek št. 06122-964/2014 kot stranska udeleženka (1. točka izreka), zavrgel tožničino zahtevo za ustavitev delovanja bazne postaje in delavnice (2. točka izreka), zavrgel tožničino zahtevo za izdajo odločbe v inšpekcijskem postopku št. 06122-964/2014 (3. točka izreka) ter ugotovil, da v postopku izdaje sklepa niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica ni uspela izkazati pravnega interesa za vstop v postopek. Vloga z dne 19. 10. 2016, na katero se sklicuje tožnica, ne vsebuje navedb, ki bi zatrjevale ali izkazovale pravni interes tožnice, o vlogi z dne 16. 11. 2016, s katero je tožnica zahtevala vstop v postopek, pa je bilo pravnomočno odločeno s sklepom z dne 28. 11. 2016. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje še s sklicevanjem na različne predpise in Ustavo, pri čemer pa ne pojasni v čem je njen pravni interes in v katerem delu ga predpis zadeva. Tožnica bi morala izkazati, da inšpektorjeva odločitev vpliva na njen pravni položaj ter da ima od vstopa v inšpekcijski postopek neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Temu standardu pa tožnica s pavšalnim sklicevanjem na predpise in sodbe ne zadosti. S trditvami o izpostavljenosti prekomernemu hrupu, škodljivim emisijam in elektromagnetnemu sevanju, kar naj bi predstavljalo prekomerno obremenitev, ki naj bi bila škodljiva za tožničino zdravje in naj bi imelo hude posledice na slednjem, tožnica ne izkazuje osebne koristi, ki bi jih imela od vstopa v postopek. Z njimi namreč ne opredeljuje, na kakšen način naj bi inšpekcijski postopek vplival na njen položaj, poleg tega so te trditve pavšalne in nedokazane. Zgolj dejanski interes za ukrepanje inšpektorja za vstop v postopek ne zadostuje. Ker tožnici ni mogoče priznati pravnega interesa za vstop v inšpekcijski postopek, je prvostopenjski organ njeno zahtevo na podlagi prvega odstavka 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnil. V zvezi s tožničinima zahtevama po ustavitvi delovanja bazne postaje in po izdaji inšpekcijske odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da se inšpekcijski postopek gradbene inšpekcije v skladu s 126. členom ZUP prične in vodi po uradni dolžnosti. Tožnica izdaje inšpekcijske odločbe in posledično tudi vrste inšpekcijskega ukrepa ne more zahtevati. Prvostopenjski organ je zato (sklicujoč se na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP) tožničini zahtevi zavrgel. 3. Toženka je z odločbo z dne 21. 7. 2020 zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep, s sklepom z dne 28. 8. 2020 pa zavrgla tožničino dopolnitev pritožbe z dne 5. 8. 2020. 4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da je skladno s 43. členom ZUP jasno izkazala svoj pravni interes, in sicer osebno korist, ki se opira na pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave. Svojo zahtevo je podprla s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča, Up-3/97 in Up 257/03. Tožnica s svojo družino živi v stanovanjskem naselju z oznako morfološke enote 2D/2, v neposredni bližini obeh nelegalnih objektov oziroma dejavnosti, ki nikakor ne sodita v bivalno okolje. Avtomehanična delavnica leži v slabo prezračenem območju, obdanem z nasipom ob obvoznici, z nasipom ob ... cesti, visokimi bloki in visokim šotorom tenis igrišča. Navedeni dejavnosti že puščata posledice na njenem zdravju, saj ima stalne glavobole, muči jo nespečnost, ima občasne motnje srčnega ritma, česar prej ni imela, kar nesporno izkazuje vzročno zvezo. Vseskozi je namreč pod vplivom škodljivega elektromagnetnega sevanja, vsakodnevno mora vonjati nafto, bencinske hlape in ostale emisije, poslušati hrup kamionov, hladilnikov, težke mehanizacije in strojev, ki razgrajujejo odslužena prevozna sredstva, hladilnike... Vsak dan mora gledati tudi neodgovorno ravnanje sosedov z naravnimi dobrinami, saj se opravlja pranje „mašin“ na vodovarstvenem območju, čeprav delavnica za to ne izpolnjuje pogojev, območje je zanemarjeno, odsluženi kamioni so po sosednjih zemljiščih.

5. Tožnica meni, da je prvostopenjski organ neupravičeno zavrgel njeno zahtevo za nadaljevanje inšpekcijskega postopka, odreditev ustavitve obeh spornih dejavnosti ter odstranitev obeh objektov. Slednja sta škodljiva in nelegalna, saj nista v skladu s prostorskim aktom in sta brez vseh potrebnih dovoljenj. Gradbena inšpektorica je z odločbo z dne 27. 1. 1999 odločila, da mora investitor ustaviti rekonstrukcijska in adaptacijska dela na parc. št. 997, k. o. ..., ker nima pridobljenega gradbenega dovoljenja. Upravna enota Ljubljana je z odločbo z dne 12. 11. 2007 pravnomočno zavrnila zahtevo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje, ki ga je izposloval investitor, je bilo v neskladju z Zakonom o urejanju naselij (ZUN). Tožnica povzema še določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Gradbenega zakona (GZ) ter zatrjuje, da sta oba objekta (avtomehanična delavnica in bazna postaja) nelegalna, ker nimata gradbenega dovoljenja in sta zgrajena v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom (kar tudi podrobneje utemeljuje). Stališče gradbenega inšpektorja v obvestilu z dne 24. 7. 2020, da za bazno postajo na objektu na ... ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja ter da tožničini prijavi ne bosta obravnavani, ne vzdrži. Z obvestilom uradna oseba prvostopenjskega organa zavestno izpodbija veljavne predpise, diskvalificira zakon in ga obravnava z navadnim dopisom. S tem je, z namenom pridobiti protipravno korist za investitorja v obliki legalizacije, kršeno dolžno ravnanje uradne osebe, saj je postavitev bazne postaje na lokaciji, ki sodi pod morfološko enoto 2D/2, prepovedana. Obvestilo inšpektorice je tožnica prejela tik zatem, ko je toženka zavrnila njeno pritožbo zoper izpodbijani sklep. Misleč, da je pritožbeni postopek še v teku, je na obvestilo odgovorila, vendar je toženka njeno vlogo zavrgla kot prepozno. Tožnica sodišču zato predlaga, da dopis inšpektorice in odgovor nanj upošteva pri svojem odločanju.

6. Kljub številnim zahtevam po ustavitvi moteče in zdravju škodljive dejavnosti ter po izdaji odločbe, zadeve pri prvostopenjskem organu stojijo. Odločitve in postopanje prvostopenjskega organa ne temeljijo na zakonskih predpisih, čeprav sta ogrožena življenje in zdravje tožnice in njene družine. S svojim nereagiranjem upravni organi dajejo proste roke kršiteljem. Gre za miniranje prava in popolno izničenje človekovih pravic. Tožnica je upravičena do priznanja statusa stranskega udeleženca v postopku glede delavnice in bazne postaje, prvostopenjski organ pa mora izreči inšpekcijski ukrep ustavitve delovanja ter odstranitve obeh objektov. Tožnica zato predlaga: - da sodišče izpodbijani sklep odpravi; - da ugotovi, da je nezakonit, ker je bilo z njim poseženo v tožničino pravico do vstopa v inšpekcijski postopek glede nelegalne delavnice in bazne postaje ter je bila z njima kršena njena pravica do poštenega kontradiktornega postopka oziroma je bilo kršeno načelo zakonitosti in tretji odstavek 153. člena Ustave; - da ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v tožničino pravno korist, tj. na pravico do zdravega življenjskega okolja po 72. členu Ustave oprto osebno korist; - da pristojnemu inšpektoratu naloži, da o vseh treh zahtevah tožnice, razvidnih iz izreka izpodbijanega sklepa, v smislu ZUP ponovno odloči na podlagi Ustave in veljavnih predpisov.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

8. Stranka z interesom A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

9. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe stranke z interesom, te prereka in vztraja pri svojih stališčih. Dodaja, da so z neukrepanjem gradbene inšpekcije ter z zavrnitvijo zahteve za vstop v postopek prizadete njene pravice, ki jih ima po 84. in 82. členu GZ ter 72. členu Ustave, s tem je bila tožnici kršena tudi pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ker tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, gre tudi za bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnica sodišču predlaga, da tožbo obravnava skladno z 2. členom ZUS-1, kot ugotovitveno tožbo na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo poseženo v njeno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in v njeno pravno korist, to je na 72. člen Ustave oprto osebno korist. 10. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnica izpostavlja, da ji položaj stranskega udeleženca daje 50. člen GZ, v postopku pa bi lahko uveljavljala svoje materialne pravice iz 82. in 85. člena GZ. Predstavlja ravnanje prvostopenjskega organa v zvezi z njeno prijavo z dne 10. 9. 2021, ki se je nanašala na menjavo opreme, ki jo je na bazni postaji izvedel ... septembra 2021, na ugotovitve inšpektorata MU MOL v postopku, 06100-1003/2021, ter na stališča prvostopenjskega organa (dopis z dne 18. 10. 2021) in Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (dopis z dne 23. 12. 2021), ki menita, da gre pri bazni postaji za enostaven objekt. Takšno stališče je po prepričanju tožnice nepravilno. Dodatno pojasnjuje, da gre pri obeh objektih za protipraven poseg v okolje na škodo tožnice in njene družine, v zvezi s čemer se sklicuje na 3. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Izpostavlja nevarnost izpušnih plinov – v delavnici se popravljajo kamioni in težka mehanizacija, ki je dotrajana in ne ustreza normativom EU glede izpušnih plinov in prekomernega hrupa, enako dotrajani so tudi delovni stroji, ki bi bili drugje odpisani. Tudi sama delavnica ne izpolnjuje osnovnih predpisanih tehničnih zahtev, vse dejavnosti se vršijo pri odprtih vratih in pred delavnico, stranki z interesom na lokaciji ne stanujeta. Bazna postaja predstavlja nevarnost po ZVO-1 in nevarno gradnjo po GZ. Sevalne obremenitve naj bi bile pod mejnimi vrednostmi iz Uredbe o elektromagnetnem sevanju, a država s to krši Direktivo EU 2018/1972. Tudi razpis za dodelitev frekvenc 5G, objavljen v začetku leta 2021, je bil iz tega razloga nezakonit. Spoštovati bi bilo treba tudi 35. in 37. člen Listine EU o temeljnih pravicah in previdnostno načelo v okoljskem pravu. Meritve sevanja je opravil tudi B. B. iz Zveze ... in prišel do povsem drugačnih rezultatov.

11. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča sprejelo sklep, I U 1481/2020 z dne 6. 9. 2022, da v zadevi sodi sodnik posameznik (13. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Presodilo je namreč, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani, ker gre v zadevi za vprašanje priznanja statusa stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku, v zvezi s katerim obstaja uveljavljena sodna praksa. Stranke na izrecno vprašanje sodišča na glavni obravnavi sestavi sodišča niso ugovarjale.

12. Sodišče je v zadevi dne 13. 10. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnica (osebno in po pooblaščenki) ter stranki z interesom (obe osebno). Pravilno vabljena toženka se glavne obravnave ni udeležila, sodišču je sporočila, da se tej odpoveduje.

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 – A7 (vse tudi del upravnega spisa zadeve), v upravni spis zadeve in v sodbo tega sodišča, I U 395/2021 z dne 19. 8. 2022. 14. Dokazne predloge tožnice po vpogledu v listine, ki so priloga pripravljalne vloge tožnice z dne 28. 9. 2022 (listine na list. št. A9-17), ter po zaslišanju tožnice in priče B. B. je sodišče zavrnilo v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj gre za nedovoljene novote. Navedenih dokaznih predlogov tožnica namreč ni podala že v času izdaje izpodbijanega sklepa (listine na list. št. A9 – A17 tedaj tudi še niso obstajale), tega pa tudi ni uspela opravičiti. Tožnica zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov na izrecno vprašanje sodišča na glavni obravnavi ni ugovarjala.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrnila tožničino zahtevo za vstop v inšpekcijski postopek, št. 06122-964/2014, kot stranska udeleženka ter zavrgla njeni zahtevi za ustavitev delovanja bazne postaje in delavnice ter za izdajo odločbe v navedenem inšpekcijskem postopku.

17. Po četrtem odstavku 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke zavezanec; vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. Vendar pa je Ustavno sodišče v več odločbah (št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999 in št. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003, na kateri se sklicuje tudi tožnica) odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa posredno lahko predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranskega udeleženca. Ker ZIN uveljavljanja položaja stranskega udeleženca ne ureja, je potrebno uporabiti določbe ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN).

18. Po 43. členu ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

19. Glede na navedeno je stranski udeleženec samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje pa vzpostavlja materialni predpis. Pravna korist je v drugem odstavku 43. člena ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati1. 20. V predmetnem inšpekcijskem postopku inšpektor ugotavlja materialnopravno pravilnost zavezančevega ravnanja v zvezi z rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta, ki stoji na parc. št. 997/1 in 997/2, k. o. ... Postopek se tako nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN); kot tak je zato organiziran in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa in se vodi po uradni dolžnosti. V postopku je lahko udeležen poleg zavezanca tudi stranski udeleženec, če so njegove pravice ali pravne koristi z ukrepi gradbenega inšpekcijskega nadzorstva prizadete, oziroma če obstaja določeno pravno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega postopka.2

21. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vstop v predmetni inšpekcijski postopek.

22. Tožnica se je v vlogi, s katero je zahtevala vstop v inšpekcijski postopek, v izkaz svojega pravnega interesa uvodoma sklicevala na svoje predhodne vloge, pri čemer je konkretno navedla vlogi z dne 19. 10. 2016 ter z dne 16. 11. 2016. Sodišče vezano na navedeno uvodoma pojasnjuje, da mora biti vsaka vloga, skladno s prvim odstavkom 66. člena ZUP, razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Skladno s prvim odstavkom 140. člena ZUP pa mora stranka dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. V upravnem postopku, v katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, je bila predmet obravnave tožničina vloga z dne 4. 3. 2020, tožnica pa se v tej vlogi tako (po povedanem) ne more uspešno (zgolj pavšalno) sklicevati na predhodne vloge, naslovljene na isti organ izven postopka odločanja o njeni vlogi za vstop v inšpekcijski postopek. Ob tem gre dodati, da iz tožničine vloge z dne 19. 10. 2016 tudi sicer ne izhaja nič več, kot iz vloge z dne 4. 3. 2020, prvostopenjski organ pa v izpodbijanem sklepu tudi pojasnjuje, da je bilo o tožničini vlogi z dne 16. 11. 2016 (ki jo toženka izrecno izpostavlja v tožbi) že pravnomočno odločeno s sklepom, št. 06121-2278/2016/8 z dne 28. 11. 2016, česar tožnica niti v pritožbi niti v tožbi ne prereka. Tožnica na istem mestu vloge zgolj pavšalno navede tudi, da gre za zahteven objekt avtomehanične delavnice ter bazne postaje oziroma stolpa, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje in ki nikakor ne sodita v neposredno bližino bivalnih enot, pri čemer pa ne pojasni ali konkretizira, kako naj bi navedeno vplivalo na njeno upravičenje za vstop v predmetni inšpekcijski postopek, oziroma, v čem naj bi iz navedenih trditev izhajala njena osebna, neposredna pravna korist za vstop v ta postopek.

23. V nadaljevanju vloge, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, se tožnica sklicuje na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave), na pravne koristi, oprte na četrti odstavek 2. člen GZ, na Uredbo o posegih v okolje, za katere je potrebno izvesti presojo vplivov na okolje (Uredba o posegih v okolje), na Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uredba o elektromagnetnem sevanju) ter na „ostale zadevne materialne predpise“, na podlagi katerih bi v odločbi utegnile biti prizadete njene pravne koristi in pravice. Tožnica se sklicuje še na odločbi Ustavnega sodišča, Up-257/03 in Up-3/97, citira dele teh odločb in zatrjuje, da je upravni organ dolžan postopati skladno s 44. členom ZUP. Kot slednje tožnica v vlogi zatrjuje še emisije, čezmerne obremenitve in škodljive vplive, ki izvirajo iz delavnice in bazne postaje (tožnica navaja hrup in elektromagnetno sevanje) in ki vplivajo na njeno zdravje.

24. Sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da tožnica zgolj s pavšalnim sklicevanjem na predpise pravnega interesa za vstop v postopek ne izkazuje. Sodišče uvodoma ugotavlja, da niti 72. člen Ustave niti četrti odstavek 2. člena GZ, kot normi, ki sta v osnovi namenjeni varovanju javnopravnega interesa, tožnici ne dajeta podlage za postavljanje predlogov in zahtevkov niti ne predstavljata neposredne pravne podlage, ki bi jo bil pri svojem odločanju v konkretni zadevi dolžan upoštevati upravni organ3 - namen teh norm torej ni varstvo posameznikovega interesa, tožnica pa neposredno na njihovi podlagi ne more uveljavljati svojih pravnih koristi. Sodišče dalje sodi, da tožnica ne uspe izkazati, v čem naj bi njene pravne koristi izhajale iz Uredbe o posegih v okolje ali Uredbe o elektromagnetnem sevanju, še manj pa iz ostalih, v vlogi neopredeljenih predpisov – v vlogi namreč ne pojasni, katera konkretna določila teh predpisov naj bi bila kršena niti kakšno osebno pravno korist bi imela od morebitne ugotovitve takšnih kršitev oziroma kakšno materialnopravno razmerje naj bi imela do upravne stvari. Tožnica v vlogi zatrjuje tudi nedopustne emisije, ki naj bi izvirale iz spornih objektov, ki pa jih ni izkazala, saj so zatrjevane povsem pavšalno, hkrati pa ni izkazana niti prekomernost emisij. Toženka je tožnici s tem v zvezi sicer pravilno pojasnila, da se varstvo zoper predmetne emisije ne more uveljavljati v gradbenem inšpekcijskem postopku, ampak v okviru sosedskega prava kot motenje ali posegi v izvrševanje lastninske pravice oz. v drugem ustreznem postopku.

25. Tožnica v tožbi zatrjuje še: da je bilo lokacijsko dovoljenje inšpekcijskemu zavezancu izdano v nasprotju z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š4-Dravlje (v nadaljevanju PUP); da sta tako delavnica kot bazna postaja nelegalna objekta, ker sta zgrajena v nasprotju s PUP in Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š4/2 (v nadaljevanju spremembe PUP); da je zavezanec s sporno spremembo namembnosti oziroma postavitvijo objekta spremenil lastnosti morfološke enote 2D/2 v območje z lastnostjo za osrednjo dejavnost, predimenzioniral svoj poseg ter ukinil stanovanjski del na parceli; da gre za dejavnost, ki povzroča hude motnje v bivalnem okolju, s škodljivimi vplivi na zdravje ljudi, naravo in podtalnico, pri čemer se sklicuje na Odlok o varstvu virov pitne vode; da je bazna postaja nelegalen objekt, zgrajen v nasprotju s 3.a členom ZGO-1 in 5. členom GZ, saj je postavljena v nasprotju z PUP in spremembami PUP, ki gradnjo baznih postaj v stanovanjskih naseljih z oznako morfološke enote 1, 2 in 5 prepoveduje; ter da je bilo z zavrnitvijo njenega vstopa v postopek kršeno načelo zakonitosti in tretji odstavek 153. člena Ustave. V prvi pripravljalni vlogi tožnica dodatno zatrjuje, da so prizadete njene pravice, ki jih ima po 84. in 82. členu GZ, ter da ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. V drugi pripravljalni vlogi pa se tožnica sklicuje še na določila ZVO-1, izpostavlja škodljivost izpušnih plinov, ki izvirajo iz delavnice, zatrjuje, da bazna postaja predstavlja nevaren objekt po ZVO-1 in GZ, da so sevalne obremenitve nad mejnimi vrednostmi iz Uredbe o elektromagnetnem sevanju, kar izhaja iz meritev B. B., z navedeno uredbo pa je kršena tudi Direktiva EU 2018/1972., da je nezakonit tudi razpis za dodelitev frekvenc 5G, objavljen v začetku leta 2021, ter da bi bilo treba spoštovati 35. in 37. člen Listine EU o temeljnih pravicah in previdnostno načelo v okoljskem pravu.

26. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Prvostopenjski organ je pri izpodbijanega sklepa namreč lahko upošteval zgolj tista dejstva in tiste dokaze, ki jih je tožnica predložila v postopku odločanja o njeni vlogi za vstop v postopek, dejstev in novih dokazov, ki jih tožnica tedaj ni navajala in predlagala (pa bi to lahko storila), pa ni mogel upoštevati, zato jih pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne sme upoštevati niti sodišče. V skladu s 6. členom ZUS-1 upravni spor obenem tudi ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

27. Tožnica v 25. točki obrazložitve te sodbe predstavljenih dejstev ni konkretizirano navajala že v postopku odločanja o njeni vlogi za vstop v inšpekcijski postopek, pri čemer tega ni opravičila, zato je z navajanjem novih dejstev prekludirana (52. člen ZUS-1). Prav tako v navedeni točki predstavljenih tožbenih očitkov ni mogoče obravnavati zaradi materialne neizčrpanosti pritožbe (6. člen ZUS-1), saj tožnica teh očitkov ni konkretizirano uveljavljala v pritožbi. Vezano na navajanje novih tožbenih očitkov v tožničinih pripravljalnih vlogah pa sodišče dodaja, da so ti podani tudi po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (30 dni od vročitve odločbe, s katero je bil postopek končan - 28. člen ZUS-1)4, tudi tega pa tožnica ni uspela upravičiti.

28. Tožnica v tožbi izraža tudi nestrinjanje z dopisom gradbene inšpektorice, št. 06121-2278/2016 z dne 24. 7. 2020, na katerega je odgovorila, toženka pa je s tem povezano dopolnitev pritožbe zavrgla. Tožnica sodišču predlaga, da navedeni listinski dokaz upošteva pri odločanju. Iz vpisnika pri tem sodišču izhaja, da je tožnica v zvezi z navedenim dopisom uveljavljala ločeno pravno sredstvo (pritožbo), o kateri je toženka odločila sklepom, št. 0612-272/2020-3 z dne 18. 1. 2021, s katerim je to zavrgla, toženka pa je zoper navedeni sklep sprožila samostojen upravni spor, voden pod I U 395/2021. V navedeni zadevi je sodišče dne 19. 8. 2022 izdalo sodbo (vanjo je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi), s katero je tožničini tožbi ugodilo in toženkin sklep z dne 18. 1. 2021 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ugotovilo je namreč, da je toženka v sklepu z dne 18. 1. 2021 zavzela napačno stališče, da je dopis, v katerih IRSOP obvešča tožnico, da je postopek "zaključil", (procesni) sklep, zoper sklep, s katerim se postopek ustavi, pa je dovoljena pritožba (135. člen ZUP). Ker je zoper sklep gradbenega inšpektorja, kot izhaja iz za tožnico spornega dopisa z dne 24. 7. 2020, dovoljeno samostojno pravno varstvo, ki ga je tožnica tudi uveljavljala, tožbenih navedb, ki se nanašajo na nezakonitost in nepravilnost stališč v tem dopisu, sodišče v predmetnem upravnem sporu ni obravnavalo. Sodišče ob tem dodaja, da je v predmetnem upravnem sporu upoštevalo stanje upravne zadeve v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa – da bi bil inšpekcijski postopek že pravnomočno zaključen (kar bi vplivalo na tožničino možnost vstopa nanj), pa iz podatkov upravnega spisa tudi sicer ne izhaja.

29. Po povedanem sodišče sodi, da tožnica nezakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o zavrnitvi njenega vstopa v inšpekcijski postopek, št. 06122-964/2014, kot stranska udeleženka (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) ni uspela izkazati.

30. Sodišče je v tej sodbi že pojasnilo, da se predmetni inšpekcijski postopek nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), organiziran je in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa ter se vodi po uradni dolžnosti. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi (5. člen ZIN), ali je ob zasebnem interesu tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja5. Tožnica od gradbenega inšpektorja tako ni upravičena zahtevati izdaje odločbe v inšpekcijskem postopku niti izreka kakršnegakoli inšpekcijskega ukrepa, prvostopenjski organ pa je po presoji sodišča ravnal pravilno in zakonito, ko je takšni tožničini zahtevi zavrgel (2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

31. V povzetku vsega navedenega sodišče sodi, da tožnica nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

32. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče njeno tožbo zavrnilo, je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo tudi, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

33. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi stranka z interesom A. A. 34. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-16. 35. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški stranke z interesom niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. zavrnilo.

1 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 2 Enako npr. sodbi Upravnega sodišča, III U 394/2011 z dne 25. 1. 2013, ter I U 1793/2020 z dne 1. 3. 2022 3 Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča, Up-741/12 z dne 2. 7. 2015 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019 5 Prim. sklep Vrhovega sodišča, X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016 6 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.