Jedro

Znaki prekrška po 6. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Ur. l. LRS 16/49), da si kdo "izmišlja ali razširja lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov" obstojijo samo takrat, če gre za sporočanje podatkov o dogodkih, torej za vesti, ne pa takrat, če gre za izražanje ocen ali mnenj o splošno znanem dogajanju.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna odločba Ministrstva za notranje zadeve LRS z dne 8.7.1952, opr. št. S 423/1-52 spremeni tako, da se postopek za prekršek zoper kaznovanega ustavi.

Obrazložitev

Z odločbo, navedeno v uvodu, je bil kaznovanemu izrečen ukrep določitve kraja prebivanja v kraju M. okraj S. za dobo 20 mesecev. Kaznovani je z vštetjem časa od aretacije dalje prestajal ukrep od 22.5.1952 do 25.2.1954. Javni tožilec Republike Slovenije je zoper pravnomočno odločbo, navedeno v uvodu, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je podana kršitev določbe iz 1. točke 187. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83). Predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi po 1. točki 1. odstavka 167. člena zakona o prekrških.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

K zahtevi za varstvo zakonitosti sicer ni priložena pisno izdelana pravnomočna odločba o prekršku, ki se z njo izpodbija, vendar to ne more imeti za posledico, da se o zahtevi ne bi odločilo. Iz razpoložljivih uradnih evidenc in listin v spisu se z gotovostjo lahko ugotovi, da je senat za prekrške pri Ministrstvu za notranje zadeve LRS izdal dne 8.7.1952 odločbo pod opr. št. S 423/1-52, s katero je bila kaznovanemu izrečena napotitev na prebivanje v kraj M. okraj S. za dobo 20 mesecev in da je ta sankcija tudi bila izvršena. Imenovani organ za vodenje postopka o prekršku je v svojem zapisniku sicer navedel, da bo pisna odločba "izročena" kasneje, vendar ni znano, kdaj in kako je bilo to storjeno. Tudi v primeru, če napovedana pisna odločba kasneje ni bila nikomur vročena oziroma sploh ni bila izdelana, takšen očitno nepravilen postopek v škodo kaznovanega ne more imeti za posledico, da v izvršitvi izrečene odločbe ne bi bilo mogoče vložiti v njegovo korist izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti.

Ob manjkajočih listinah v spisu ni mogoče najti niti dobesednega opisa dejanja, katerega je bil kaznovani obdolžen, niti pravne opredelitve, vendar se oboje lahko obnovi v zadovoljivi meri, tako da je možno odločiti o zahtevi. Namreč, kaznovani je lahko bil obsojen za prekršek samo na podlagi obdolžitev, navedenih v predlogu za kaznovanje, te obdolžitve pa so mu bile ob zaslišanju tudi predočene in tudi bile zapisane v zapisniku. Tako se iz zapisnika o zaslišanju vidi, da se je obdolžitev za prekršek nanašala na dve izjavi kaznovanega, izrečeni vpričo znanca "da bi se morala naša partija podrediti informbiroju" in "da naša država paktira z zapadnimi kapitalisti". Kar zadeva pravno opredelitev, ki naj bi se uporabila pri taki obdolžitvi, pa je treba upoštevati, da se je ukrep napotitve na družbeno koristno delo zaradi prevzgajanja za čas od šestih mesecev do dveh let, kakršen je bil izrečen kaznovanemu, smel po 6. členu zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49) izreči le za prekrške po 2., 6., 13. ali 14. točki 2. člena tega zakona. Pri pravkar navedenih prekrških je treba prekrška po 13. in 14. točki 2. člena navedenega zakona brez nadaljnjega izključiti že zato, ker sploh nista mogla biti storjena zgolj na verbalen način. Prekršek po 2. točki 2. člena navedenega zakona je sicer lahko bil storjen tudi z govorno izjavo, vendar pa to samo po sebi ni zadoščalo, ker so morali biti dani še dodatni znaki, da je šlo za vedenje na javnem kraju na posebno drzen ali surov način, s čemer se žalijo državljani ali ruši njihov mir. Taki znaki se v predlogu za kaznovanje kaznovanemu niso očitali in zato tudi ni mogel biti podan tak prekršek. Vsebina govorne izjave je zadoščala za obstoj prekrška le v mejah določbe iz 6. točke 2. člena navedenega zakona, po kateri je storil prekršek "kdor si izmišlja ali razširja lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov". Ob pravilni razlagi vesti kot znaka tega prekrška je bil lahko storilec le tisti, ki je sporočal drugim izmišljene podatke o določenih dogodkih. Kaznovani tudi prekrška po tej določbi očitno ni storil glede na to, da je v obeh izjavah, ki sta navedeni v predlogu za kaznovanje, izražal enkrat svoje mnenje o potrebnih bodočih splošnih političnih odločitvah, drugič pa svojo oceno o znanih političnih odnosih do tujine kar vse ni predstavljalo niti izmišljanja niti razširjanja vesti. Zahtevi za varstvo zakonitosti je treba pritrditi, ko uveljavlja, da je bil z izpodbijano odločbo v vsakem primeru kršen zakon v določbi, po kateri se v primeru, če obravnavano dejanje ni prekršek, postopek za prekršek ustavi. Senat vrhovnega sodišča je ob odločanju o zahtevi bil drugačnega mnenja le glede tega, da se izpodbijani odločbi more očitati le kršitev določbe 128. člena temeljnega zakona o prekrških (Uradni list FLRJ št. 107/47), ne pa, kakor uveljavlja zahteva, kršitev enake sedaj veljavne določbe iz 1. točke 187. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83). Vsekakor pa je senat vrhovnega sodišča moral svoje odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti opreti na določbe veljavnega zakona o prekrških in je na ta način ob ugotovitvi, da je zahteva utemeljena, spremenil v skladu s 1. odstavkom 221. člena tega zakona pravnomočno odločbo o prekršku tako, da se postopek o prekršku ustavi po 1. točki 1. odstavka 167. člena navedenega zakona, ker obravnavano dejanje ni prekršek, se pravi, da je v zadevi odločeno tako, kot bi bilo moralo biti odločeno že po določbi 128. člena temeljenega zakona o prekrških, kakršen je bil v veljavi v času izrekanja pravnomočne odločbe.