Jedro

V skladu s 132. členom OZ so telesne bolečine, duševne bolečine ali strah tiste oblike pravno priznane nepremoženjske škode fizične osebe, katerih posledica je (če so izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti), da nastane obveznost odgovorne osebe oškodovancu plačati pravično denarno odškodnino po 1. odst. 179. člena OZ. Ta pa oškodovancu pripada zgolj, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sama kršitev, tj. poseg v osebno sfero fizične osebe, tako še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi tožnice zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,88 EUR), zaradi prestanega strahu in fizičnih bolečin, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe dalje, do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse pa v 15 dneh in pod izvršbo“.“ V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožnice zoper sklep se delno ugodi in se izrek spremeni tako, da se glasi: „Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.“.

V preostalem se pritožba zoper sklep zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 196,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo (1. točka sodbe), zahtevku toženca po nasprotni tožbi pa delno ugodilo ter tožeči stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 370 EUR (2. točka sodbe). V preostalem je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (3. točka sodbe), odločanje o stroških postopka pa pridržalo (4. točka sodbe). Z izpodbijanim sklepom je nato odločilo, da je tožnica dolžna plačati tožencu 2.344,24 EUR pravdnih stroškov.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka ter v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno ocenilo zaslišanje tožnice. Priznava sicer, da so bila med njenimi trditvami v vlogah in izpovedbo na glavni obravnavi določena nasprotja, vendar sodišču očita, da ni upoštevalo, da s potekom časa določeni spomini zbledijo. Dodaja, da sodišče ni izvedlo dokazov (zaslišanje članov njene družine), ki so v korist tožnice, v večjem delu pa tudi ni upoštevalo izvedeniškega mnenja, iz katerega izhaja, da je rana na mezincu nastala z udarcem, najverjetneje z razmeroma ostrim predmetom. Sodišče je tako prehitro zaključilo, da je tožnica vse poškodbe dobila ob padcu na spolzki površini. Meni, da je malo verjetno, da bi šibkejša ženska napadla moškega in ga pri tem celo poškodovala. Nasprotuje tudi ugoditvi zahtevku po nasprotni tožbi, saj je bilo toženčevo pričanje polno nasprotij, iz zdravniških potrdil pa izhaja, da je slednji utrpel le sledi poškodb, za kar ne bi mogel občutiti niti telesnih bolečin niti primarnega strahu. Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep o odmeri stroškov ter sodišču očita, da o stroških ne bi smelo odločati s posebnim sklepom. Meni, da gre v takšnem primeru za dopolnilni sklep, ki ga lahko sodišče izda le na predlog stranke.

3) Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

(4) Pritožbi sta delno utemeljeni.

(5) Prvostopenjsko sodišče je vse dokaze, ki jih je izvedlo glede okoliščin o nastanku škodnega dogodka, skrbno analiziralo in ocenilo ter prišlo tudi po mnenju pritožbenega sodišča do prepričljivih zaključkov. Izpovedi obeh pravdnih strank in prič je kritično ocenilo in v povezavi z drugimi dokazi prepričljivo zaključilo, da je bila ravno tožnica tista, ki je toženca napadla z omelom, poškodbe, ki jih je utrpela pa so posledica toženčevega ravnanja v silobranu in zato niso protipravne. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki, da sodišče v večjem delu ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. M.V., dr. med., saj je ugotovilo, da izvedenec na zaslišanju ni izključil možnosti, da bi tožnica poškodbo na mezincu leve roke dobila ob padcu z zadetjem v ostri rob ali predmet oziroma celo med udarjanjem z omelom. Sodišče je tudi povsem pravilno zavrnilo zaslišanje predlaganih članov tožničine družine, saj je ugotovilo, da v času škodnega dogodka na kraju dogodka niso bili prisotni, zato izvedba tovrstnih dokazov ni bila pravno relevantna. Tožničin tožbeni zahtevek je sodišče zato utemeljeno zavrnilo, saj tožencu ni bilo moč očitati ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnega (nedopustnega) ravnanja. V skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je namreč tisti, ki drugemu povzroči škodo to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo tako biti hkrati podane štiri predpostavke, in sicer protipravno (nedopustno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter krivda. Ker ravnanje v silobranu eno od predpostavk odškodninske odgovornosti izključuje, toženčeva odškodninska odgovornost ne more biti podana.

(6) Pritožba pa po drugi strani utemeljeno opozarja, da zahtevek po nasprotni tožbi ne more biti utemeljen. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča, da je celoten dogodek potekal v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in da se je toženec na toženkin napad le branil, pri tem pa utrpel določene udarce z njene strani. Ravnanje toženke je bilo tako vsekakor nedopustno, vendar pa slednje še ne vzpostavlja tudi njene odškodninske odgovornosti. Toženec bi namreč moral izkazati, da mu je zaradi njenega ravnanja nastala pravno priznana nepremoženjska škoda kot jo opredeljujeta 132. in 179. člen OZ. Vse pojavne oblike škode namreč nimajo značilnosti pravno priznane škode. Ta je tako samo tista škoda, za katero pravo (zakon) kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost (primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 758). V skladu s 132. členom OZ so tako telesne bolečine, duševne bolečine ali strah tiste oblike pravno priznane nepremoženjske škode fizične osebe, katerih posledica je (če so izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti), da nastane obveznost odgovorne osebe oškodovancu plačati pravično denarno odškodnino po 1. odst. 179. člena OZ. Ta pa oškodovancu pripada zgolj, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sama kršitev, tj. poseg v osebno sfero fizične osebe, tako še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu (odškodnine zaradi razžalitve, posega v čast ali splošno osebnostno pravico nasprotni tožnik ni uveljavljal).

(7) Iz dejanskih tožbenih trditev izhaja, da vtoževano odškodnino za telesne bolečine ter za strah toženec (tožnik po nasprotni tožbi) utemeljuje na podlagi udarnine leve dlani, udarnine leve podlakti in udarnine glave. Ob tem prvostopenjsko sodišče sledi izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da se je podplutba toženčeve leve dlani sanirala v približno desetih dneh, ostali poškodbi pa v treh do štirih dneh ter tožencu prisodi odškodnino v višini 300 EUR. Ugotovljeno je, da drugih posledic tožena stranka ni utrpela, razen primarnega strahu lažje intenzitete, ki bi lahko trajal nekaj trenutkov v času napada, za kar mu sodišče prisodi 70 EUR denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tako ugotovljene telesne bolečine in strah ne morejo predstavljati pravno priznane nepremoženjske škode, za katero bi tožencu pripadala pravična denarna odškodnina. Ugotovljena intenzivnost, trajanje telesnih bolečin ter potek zdravljenja namreč po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavljajo tiste stopnje intenzivnosti, ki bi toženca upravičevala do odškodnine. Na prvi stopnji je bilo tako ugotovljeno, da je toženec bolečine lahke intenzitete trpel le dva dni. Pri tem na daljše trajanje bolečin po mnenju pritožbenega sodišča ne more vplivati mnenje izvedenca, da so bila udarjena mesta še nekaj dni boleča na pritisk. Gre za bagatelne poškodbe. Enako velja za strah, saj je za slednjega mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino le, če je ta intenziven in traja dalj časa, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. O strahu sicer govorimo, ko obstoji resna grožnja oškodovančevemu zdravju ali življenju, zato sodna praksa navadnega, običajnega strahu ne šteje za strah, ki bi opravičeval prisojo odškodnine (primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str.1032). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku po nasprotni tožbi materialno pravno zmotna, zato je bilo potrebno pritožbi tožnice v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot sledi iz izreka te sodbe (5. odst. 358. člena ZPP)

(8) Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Obe pravdni stranki sta namreč s svojimi zahtevki v celoti propadli, zato je pritožbeno sodišče stroške odmerilo v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbi tožnice zoper sklep o odmeri stroškov je bilo zato potrebno delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot sledi iz izreka te sodbe (5. odst. 358. v zvezi s 365. členom ZPP). Drugi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na pravilnost izdaje sklepa, pa so neutemeljeni. Sodišče je namreč že v izreku sodbe (4. točka) navedlo, da bo o stroških odločalo s posebnim sklepom, to pa je v sodbi tudi obrazložilo (14. stran sodbe). Naknadna izdaja sklepa o stroških je bila tako procesno pravno pravilna.

(9) Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbama uspela le delno (50%), zato se ji prizna 700 točk (321,3 EUR) za obe pritožbi, 2% za materialne stroške (6,4 EUR) in 20% DDV (65,5 EUR), kar skupno znaša 393,27 EUR, glede na dosežen 50 % uspeh pa 196,64 EUR.