Jedro

V obravnavani zadevi je pravno odločilno le, da osvetlitev obravnavanega objekta ni v skladu s pogoji iz soglasja, danega za njegovo postavitev, kar med strankama ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V inšpekcijskem postopku je prvostopenjski organ 9. 6. 2014 izdal odločbo, s katero je tožnici naložil odstranitev dveh objektov za obveščanje in oglaševanje iz območja državne ceste R1-210/1108 Kranj (Primskovo – Labore), v km 0.980 levo v smeri stacionaže in v km 1.030 desno v smeri stacionaže v naselju Kranj (1. točka izreka), oba dimenzij 4 x 3 m, z oglasno površino, namenjeno oglasnim sporočilom – komercialnim oglasom. Za odstranitev ji je določil rok 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), o čemer mora v treh dneh po odpravi nepravilnosti obvestiti inšpektorat (3. točka izreka). Odločil je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. in 5. točka).

Drugostopenjski upravni organ je ugotovil, da je pritožba glede objekta v km 0.980 levo utemeljena in je odpravil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe ter jo nadomestil z novo 1. točko, s katero je tožnici naložil odstranitev enega objekta za obveščanje in oglaševanje navedenih dimenzij in sicer v km 1.030 desno v smeri stacionaže v naselju Kranj, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je odstranitev objekta v km 1.030 desno v smeri stacionaže naložena na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ker je ponoči osvetljen, čeprav je v 7. točki pogojev soglasja Direkcije za ceste št. 37167-191/2013-6 (1504) z dne 4. 4. 2013 navedeno, da osvetlitev oglaševalskega objekta ni dovoljena. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbene ugovore o nezakonitosti inšpekcijskega ukrepa glede tega objekta in se pri tem prav tako skliceval na pogoj iz soglasja upravljavca ceste in na 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1, dodatno pa še na 13. člen Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Uradni list RS, št. 81/07 in nasl.), po katerem je objekte za oglaševanje dovoljeno osvetljevati, če so nameščeni na območju naselja z javnimi površinami, tožnica pa naj bi obravnavani objekt postavila izven naselja z javnimi površinami.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je obrazložitev drugostopenjskega organa sama s seboj v nasprotju, saj je na tretji strani obrazložitve navedeno, da sporni objekt na „km 1.030 DE“ leži v naselju v varovalnem pasu državne ceste, na četrti strani pa, da se nahaja izven naselja z javnimi površinami. Ugotovitev, da objekt ne leži v naselju, naj bi bila tudi v nasprotju z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda z dne 6. 3. 2013, česar pa drugostopenjski organ ni pojasnil. Ker se objekt nahaja na območju naselja z javnimi površinami, je skladen tudi s 13. členom Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja in zato po tožničinem mnenju njegova odstranitev ni potrebna. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet inšpekcijskega ukrepa je po odločbi upravnega organa druge stopnje objekt za obveščanje in oglaševanje dimenzij 4 x 3 m, ki se nahaja na območju državne ceste R1-210/1108 Kranj (Primskovo – Labore) v km 1.030 desno v smeri stacionaže, v naselju Kranj.

V zadevi med strankama ni sporno, da je ta objekt osvetljen. Prav tako ni sporno, da se soglasje Direkcije za ceste št. 37167-191/2013-6 (1504) z dne 4. 4. 2013 nanaša tudi na postavitev tega objekta. Sestavni del izreka tega soglasja pa so pogoji, med katerimi je v 7. točki določeno, da osvetlitev oglaševalskega objekta ni dovoljena. Tudi tej ugotovitvi upravnih organov toženka ne nasprotuje.

Ker je obravnavani objekt osvetljen v nasprotju s pogojem iz 7. točke izdanega soglasja, je torej pravilen in zakonit tudi izrek izpodbijanega ukrepa, ki temelji na 6. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Na podlagi te določbe namreč pristojni inšpektor odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. To pomeni, da je v obravnavani zadevi pravno odločilno le, da osvetlitev obravnavanega objekta ni v skladu s pogoji iz soglasja, danega za njegovo postavitev, kar pa med strankama ni sporno.

Ker predmet inšpekcijske odločbe ni pravilnost in zakonitost pogoja, določenega v soglasju za postavitev objekta, na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na izpolnjevanje pogojev iz 13. člena Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Morebitno nepravilnost navedenega pogoja pa bi tožnica lahko izpodbijala s pravnimi sredstvi zoper soglasje, ki tak pogoj vsebuje, s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijski ukrep, ki je odrejen zaradi neupoštevanja tega pogoja iz izdanega soglasja, pa pogoja ni mogoče izpodbijati. To pomeni, da se je tudi drugostopenjski upravni organ po nepotrebnem ukvarjal še z vprašanjem skladnosti spornega objekta z navedeno uredbo, vendar ta nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odrejenega ukrepa.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (da je sporni objekt osvetljen in da je ta osvetlitev v nasprotju s pogojem iz soglasja, danega med drugim tudi za ta objekt), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.