Jedro

Tožnica, ki je kot vsakdo drug, predvsem sama odgovorna za lastno varnost in dobro počutje, bi mogla in morala pričakovati, da se bodo tla, ki jih je delila z ognjem in stojalom z razbeljeno vsebino, kdaj pa kdaj zazibala. Tudi toliko, da znajo z lovljenjem ravnotežja nastati resne težave. Stanje na vozu (in ne, recimo, sedenje) in manipuliranje z nevarnim tovorom za povrh je v takšnih okoliščinah kratko malo nerazumno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je poškodovala na paradi ..., ki je dne 31. 8. 2002 potekala po ulicah A. z iztekom na sejmišču. Kot predstavnica Društva ljubiteljev podeželja A. je stala na enem od v povorki sodelujočih vozov in ob na trinogu stoječem večlitrskem loncu, podkurjenim z živim ognjem, kuhala kislo juho približno tako, kot so jo nekoč kuhali v t.i. črni kuhinji. Ko je povorka prešla vhod v sejmišče, je tožnico ob nekoliko sunkovitejšem ustavljanju spodneslo. Omahnila je pod lonec, krilo, ki ga je nosila, pa se je v trenutku vžgalo. Tožnica je zadobila hude opekline, katerih nepremoženjske škodne posledice je prelila v tožbeni zahtevek.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 61.759,31 € zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Presodilo je, da prvi toženec (s tem pa tudi druga toženka) ni ne objektivno ne krivdno odgovoren za tožnici nastalo škodo. Odločitev je oprlo na stališče, da ni šlo za izredne okoliščine, za katere bi v skladu s 157. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarjal organizator prireditve, prav tako pa bi tožnica mogla in morala pričakovati, da utegnejo pot, po kateri se bo gibalo njeno vozilo, od časa do časa prečkati tudi obiskovalci in da se bo zavoljo tega vozilo, na katerem je stala, velikokrat ustavilo. Ker ustavljanje vozila po naravi stvari človeka pahne iz ravnotežja, je bila namestitev živega ognja in stanje ob njem na tako premikajočem se vozu toliko neskrbna, da je odgovornost tožencev izključena.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica to sodbo izpodbija z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na bistvene navedbe iz njene pritožbe, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka in nedopustno poseglo v njeno ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, prav tako pa je med razlogi izpodbijane sodbe in listinami oziroma izpovedbami prič v postopku neskladje, ki ima za posledico, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Brez odgovora so na primer ostale vse pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijala protislovno izpoved priče M. J., predstavnice prvega toženca. Nobeno od sodišč, ne prvo- ne drugostopenjsko, predvsem ni pojasnilo, na podlagi česa je sklepalo, da prva toženka kot organizator prireditve ni bila seznanjena s praktičnim prikazom, ki se ga je namenila izvesti skupina tožničinega društva. Če prva toženka tega, kaj bo na povorki počela tožnica, res ni vedela, dodaja, je njena odgovornost še toliko večja, saj bi z natančnim potekom prireditve, s tem pa tudi tožničine predstavitve, vsekakor morala biti seznanjena. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da se je tožnica poškodovala zaradi lastne nepazljivosti in da med varovanjem prireditvenega prostora in škodnim dogodkom ni bilo vzročne zveze. Število varnostnikov in vsebino njihovega dolžnega varovanja bi sodišče moralo ugotoviti, a tega ni storilo. Protislovna oziroma zmotna, nadaljuje, sta tudi zaključka, da je bila pot povorke ves čas sproščena in da tudi, v kolikor bi zaradi nenadnega prečkanja poti povorki voznik traktorja dejansko nenadno zavrl, to ne bi vplivalo na odškodninsko odgovornost prve toženke. Slednje je v nasprotju s fizikalnimi zakoni, po katerih nenadno, neenakomerno zaviranje, najsi bo hitrost še tako nizka, vselej naredi svoje. Meni tudi, da je sodišče spregledalo dejstvo, da naj prva toženka škodnega dogodka sploh ne bi zaznala, kar obenem pomeni, da ni zaznala niti na vozu gorečega odprtega ognja. To pa pomeni, da varovanje ni moglo biti posebej skrbno. Trdi, da bi prva toženka kot organizator prireditve, ki jo je obiskala več kot 20.000-glava množica, morala pričakovati, da bodo prek poti, po kateri bo potekala povorka, če pot ne bo ustrezno (za)varovana, nekontrolirano prehajali obiskovalci prireditve in da v takšnem primeru lahko pride do nesreč. Sklene, da je prva toženka za škodo odgovorna tako objektivno kot krivdno, saj je uporabo odprtega ognja, ki nedvomno je nevarna stvar, odobrila oziroma najmanj tolerirala, in sicer preprosto zato, ker je ni preprečila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S sugeriranjem nelogičnosti v izpovedbi M. J., predstavnice prvega toženca, revidentka skuša zasejati dvom v dejanske zaključke nižjih sodišč glede tega, ali se je prvi toženec zavedal, da bo tožničina predstavitev kuhanja v t.i. črni kuhinji potekala tako, kot nato dejansko je, ali ne. Temu nato doda še nekaj po njenem prepričanju ''problematičnih'' ugotovitev (na primer o ''sproščeni poti povorke'', pa o ''zadostnem številu varnostnikov'' itn.) in vse skupaj opremi s konkretnemu dejanskemu kontekstu tisti hip najbolj priročnim očitkom procesne kršitve. Vendar revizijsko sodišče za tovrstne očitke ni pravi naslov. Predmet preizkusa Vrhovnega sodišča je lahko le nivo pritožbene argumentacije in formalni okviri proste dokazne ocene, ki jo ta zadeva, ne pa tisto, kar je kot končni rezultat dokazne ocene vsajeno v dejansko podstat sodb nižjih sodišč (gl. prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP). S prvim v predmetni zadevi ni prav nič narobe. Prvostopenjsko sodišče je, denimo, na str. 6 svoje sodbe dodobra pojasnilo, na podlagi česa in zakaj sklepa, da prva toženka s podrobnostmi tožničine kuhalne prezentacije ni bila seznanjena, in tudi, zakaj ji to niti ni bilo treba biti. Pritožbeno sodišče je temu tako kakovostno kot po obsegu zadovoljivo pritrdilo (str. 3–4 izpodbijane sodbe). Ker smiselno enako velja za ostale tožničinim interesom nasprotujoče dejanske ugotovitve sodišč, se izkaže, da so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nič več kot le konstrukt, usmerjen v izpodbijanje oziroma relativizacijo dokazne ocene. Kot taki pa so za revizijsko sodišče neupoštevni.

8. O objektivni odgovornosti tožene stranke na podlagi določil 157. člena OZ v predmetni zadevi ni mogoče govoriti. Predvsem zato ne, ker je ta izrecno pogojena z izrednimi okoliščinami, ki jih zmore generirati množica ljudi, teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Pot povorke je bila sproščena, ljudje se niso gnetli pod predstavitvenimi vozovi oziroma okoli njih in tudi lezli niso nanje (gl. str. 4–6 prvostopenjske sodbe). Zgolj zbor mase ljudi na nekem prizorišču pa za obstoj odgovornosti ne zadošča. Sploh, kadar se zbrana druščina, kot pravkar nakazano, obnaša povsem normalno, obvladljivo.

9. Obstoj krivdne odgovornosti tožencev po prepričanju revizijskega sodišča izključujejo naslednje dejanske ugotovitve (str. 5–6 sodbe sodišča prve stopnje): varnostna in zdravstvena organizacija na prostoru sejmišča sta bili zadovoljivi, prvi toženec ni poznal podrobnosti posameznih prezentacij, torej tudi tožničine ne, prav tako je vse udeležence na predhodnem sestanku in v poslanih jim dopisih opozoril, naj bodo pri pripravi predstavitev posebej pozorni na lastno varnost, osrednje mesto s tem v zvezi pa brez dvoma zavzemata nadaljnji dejstvi: da so se vozila v povorki gibala približno tako hitro, kot običajno hodijo ljudje, precej počasi torej, in da so se vseskozi ustavljala, s čimer je bilo treba računati že zavoljo ocenjevalnega postopka pred žirijo na izteku povorke na prostoru sejmišča. Zlasti slednje pomeni, da je tožnica, ki je, kot vsakdo drug, v prvi vrsti sama odgovorna za lastno varnost in dobro počutje, mogla in morala pričakovati, da se bodo tla, ki jih je delila z ognjem in stojalom z razbeljeno vsebino, kdaj pa kdaj zazibala. Tudi toliko, da znajo z lovljenjem ravnotežja nastati resne težave. Stanje na vozu (in ne, recimo, sedenje, kot sugerira prvostopenjsko sodišče) in manipuliranje z nevarnim tovorom za povrh je v takšnih okoliščinah kratko malo nerazumno. Povsem jasno je, da je tožnica s tem pregazila vse meje zdravega razuma in letvico lastne neskrbnosti dvignila visoko nad domet vsakršne varnostne opustitve, ki bi jo bilo eventualno mogoče pripisati prvemu tožencu. Izgovarjanje, da bi ji slednji kot organizator, če bi res zadovoljivo poskrbel za varnost na povorki, takšno ravnanje pač moral preprečiti, se ob tem izkaže za pravno nepomembno. Kdor se samovoljno izpostavi tolikšnemu tveganju, kot je to v predmetnem primeru storila tožnica, mora (ob ugotovljeni odsotnosti konkurenčnih okoliščin, ki bi utegnile imeti pomen za nastanek škode) sam trpeti negativne posledice njegove uresničitve.

10. Ker po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).