Jedro

O prošnji tožnice za BPP res ni bilo odločeno v roku oziroma do prve razpisane glavne obravnave pred pravdnim sodiščem. Vendar pa je bila prva razpisana obravnava na prošnjo tožnice preložena, o prošnji za BPP pa je bilo odločeno pred novo sklicano obravnavo. To pomeni, da je imela tožnica možnost, da se udeleži ponovno sklicane obravnave in da nepravočasna odločitev o prošnji na njen položaj v pravdi ni imela nobenega vpliva. Sodišče zato zavrača tožbeni očitek, da je bilo s strani organa za BPP poseženo v pravico tožnice do udeležbe v postopku.

Tožnica utemeljeno oporeka zaključku, da v zadevnem pravdnem postopku nikakršnega izgleda za uspeh in da ga zato ni razumno začeti oziroma se ga udeleževati. Pri tem utemeljeno opozarja, da se presoja opira pretežno na vsebino odgovorov na tožbo in pripravljalnih vlog toženih strank in s tem na njihove razloge, ki jih nekritično povzema, po drugi strani pa ne presodi in ne upošteva vseh tožbenih razlogov, predvsem tistih, ki se nanašajo na revizijo ter na ravnanje prve tožene stranke v tej zvezi. Še zlasti, ker tudi pristojni organ sam v zvezi s tožbenim očitkom, da so bile trditvene navedbe v smeri nastanka izgubljenega dobička pomanjkljive in strokovno neustrezne, po pregledu pridobljene dokumentacije ugotavlja, „da so bili tožničini zahtevki zavrnjeni izključno zato, ker materialnopravno niso bili utemeljeni, kljub popolni trditveni podlagi in vsem predlaganim dokazom“. Čim pa je tako, se lahko postavi vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in torej zahtevana revizija ni bila brez pomena ter da tudi niso brez pomena tožbeni očitki, ki se nanašajo na malomarno ravnanje tožene stranke v postopku revizije (nepravočasno vloženo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks ter na opustitev plačila sodne takse za revizijo), ki jih pristojni organ pri presoji verjetnega uspeha s tožbo ni upošteval. Zato sodišče šteje narejeni zaključek za preuranjen oziroma se strinja s tožnico, da pri presoji niso bile upoštevane vse okoliščine, ki za pomembne za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2496/2014 z dne 30. 1. 2015 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. III P ..., zaradi plačila odškodnine pcto. 230 000,00 EUR ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in plačila sodnih taks.

2. Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je pristojni organ pri odločanju o prošnji tožnice za dodelitev BPP vpogledal v listine, ki jih je predložila tožnica, ter v listine, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, med drugim v izpisek iz vpisnika o poteku zadevnega pravdnega postopka ter v predložene fotokopije tožbe in odgovore na tožbo vseh toženih strank. Pri tem ugotavlja, da gre v zadevnem pravdnem postopku za odškodninsko tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odvetnico A.A. in zoper zavarovalnici, pri katerih je imela odvetnica sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti, in sicer zaradi strokovne napake, zaradi katere naj bi tožnica utrpela premoženjsko škodo v višini 230 000,00 EUR. Šlo naj bi za kombinacijo nestrokovnega in malomarnega ravnanja odvetnice pri zastopanju tožnice v sporu pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Strokovna napaka, ki naj bi se odražala v neustrezni oziroma pomanjkljivi trditveni podlage tožbe, naj bi imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka in kasneje tudi zavrnitev pritožbe. Malomarno ravnanje pa tožnica očita odvetnici v zvezi s postopkom revizije, in sicer nepravočasno vložitev zahteve za oprostitev plačila sodnih taks ter opustitev vročitve plačilnega naloga za sodno takso za revizijo, kar je imelo za posledico, da je sodišče v Kopru štelo revizijo za umaknjeno.

3. Ob upoštevanju zbrane dokumentacije ter na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločanje v pravdni zadevi, pristojni organ ugotavlja, da do propada revizijskega postopka glede na navedbe tožnice ne bi prišlo, če ne bi bila storjena strokovna napaka, to je, če bi odvetnica podala ustrezno trditveno podlago. Iz predloženih listin sledi, da je tožnica po poklicu pravnica in torej ni prava neuka ter da je tožbo v navedeni pravdni zadevi (leta 2007) vložila sama in se tudi sama zastopala vse do leta 2009, ko je pooblastila prvo toženo stranko. Odvetnica jo je opozorila, da ima majhne možnosti za uspeh ter ji predlagala, da tožbeni (stvarnopravni) zahtevek razširi za odškodninskega, medtem ko je višino zahtevka določila tožnica sam. Tožnica sedaj v tožbi navaja enake trditve kot v tožbi pred pravdnim sodiščem v Kopru in s katerimi je v omenjenem pravdnem postopku že propadla. Kakšen bi moral biti zahtevek in kakšna bi morala biti trditvena podlaga, da bi tožnica z njim v pravdi uspela, tožnica ne pove, trdi le, da so bile navedbe v smeri nastanka izgubljenega dobička v višini 230 000,00 EUR pomanjkljive in da bi jih morala odvetnica kot pravni strokovnjak podrobneje razdelati in opredeliti. Takšne tožbe pa po mnenju pristojnega organa ni mogoče obravnavati in nanjo argumentirano odgovarjati. Iz dokumentacije nasprotno sledi, da so bili tožničini zahtevki zavrnjeni izključno zato, ker materialnopravno niso bili utemeljeni, in to kljub popolni trditveni podlagi in predlaganim dokazom. Odvetnici zato ni mogoče očitati, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in da ne bi pazila na interese tožeča stranke ter da ne bi podala ustrezne podlage v postopku. Ne more pa odgovarjati za končno odločitev sodišča. Zapisala in dodatno utemeljila pa je lahko le to, kar ji je posredovala tožnica. Če ji tožnica ni posredovala vseh relevantnih podatkov, je za pomanjkljivo trditveno podlago izključno kriva tožnica. Ker torej niso podane predpostavke civilnega delikta oziroma niti niso ustrezno zatrjevane, tožnica nima izgleda za uspeh v postopku in ga takšnega ni razumno sprožati.

4. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da ni izpolnjen eden od pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki mora biti izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilca, in sicer da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh v postopku. Zato je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena odločil tako, kot sledi iz izreka odločbe.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter ponovno odločanje v zadevi. Tožbo vlaga zaradi absolutno bistvenih kršitev pravil postopka in v tej zvezi zaradi kršitve pravice do sodnega varstva, ter zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

6. V tožbi navaja, da bi moralo biti o njeni prošnji odločeno kot o nujni, saj je v prošnji navedla točen datum že sklicane glavne obravnave, vendar to v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena ZBPP ni bilo storjeno. Tožena stranka je za odločitev potrebovala štiri mesece, odločba pa je bila tožnici vročena en dan pred ponovno sklicano obravnavo. Tožnica je sodišče ponovno zaprosila za preklic, pa ji sodišče ni ugodilo. Tožnica se naroka zaradi vremenskih razmer in ker je bila brez pravne pomoči, ni udeležila, zato domneva, da je bil narok opravljen brez njene udeležbe in s tem poseženo v njene pravice do udeležbe v postopku.

7. Tožeča stranka nadalje nasprotuje zaključku tožene, da vlaganje tožbe v zadevnem pravdnem postopku nima izgleda za uspeh in da zato postopka ni razumno sprožati. Meni namreč, da je tožena stranka dejstva, na katerih temelji njena presoja in ki niso resnična, ugotavljala enostransko in brez materialnih dokazov. Tožeča stranka ni pravnica, kar je obširno obrazložila že v pripravljalnih vlogah. Tožena stranka v pravdi III P ... nasprotno te svoje navedbe ni dokazala, negirajo pa jo tudi listine v pravdnem spisu. V omenjeni pravdi je bilo tožnici izdanih najmanj šest odločb o BPP, vse odločbe pa se nanašajo na odvetnico A.A. in so bile izdane z njenim soglasjem.

8. Predvsem pa po mnenju tožnice izpodbijana odločba ni zadosti obrazložena, dejansko stanje pa ni popolnoma ugotovljeno. Tožena stranka tožeče ni pozvala, da dopolni sporna dejstva, kot podatke o sodnem postopku pa je uporabila zgolj tiste, ki so jih v sodnem postopku navedle tožene stranke. Popolno dejansko stanje bi tožena stranka lahko ugotovila le na podlagi vseh listin pravdnega spisa, česar pa ni storila in je zato podano tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot kršitev pravil postopka (ZUP). Tudi ni res, da je odvetnica A.A. pooblastilo prejela šele leta 2009, kar dokazuje odločba o Bpp iz leta 2008. Prav tako ni res, da je odvetnica tožnico opozarjala, da je možnost za uspeh v pravdi majhna, temveč ji je nasprotno nalagala pridobitev vedno novih odločb o Bpp za vse postopke, ki so povezani z zadevo. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe obremenjena z vsemi navedenimi napakami, pa se tudi ne da preizkusiti, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil ZUP in s tem razlog, da se ugodi tožbi.

9. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. Iz upravnih spisov sledi, da o prošnji tožnice res ni bilo odločeno v roku oziroma do prve razpisane glavne obravnave pred pravdnim sodiščem, kot se očita v tožbi. Vendar pa je bila prva razpisana obravnava na prošnjo tožnice preložena, o prošnji za BPP pa odločeno pred novo sklicano obravnavo, in sicer tako, kot sledi iz izreka. Kar pomeni, da je imela tožnica možnost, da se udeleži ponovno sklicane obravnave in da nepravočasna odločitev o prošnji na njen položaj v pravdi ni imela nobenega vpliva. Sodišče zato tožbeni očitek, da je bilo s strani organa za BPP poseženo v pravico tožeče stranke do udeležbe v postopku, zavrača. 12. Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da so navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe pavšalne. O prošnji je pristojni organ odločal na podlagi 24. člena ZBPP, kar je zakonita podlaga za odločitev, ter pri tem v skladu z zakonskimi določbami, ki jih citira, ugotavljal, ali so v konkretnem primeru podani verjetni izgledi za uspeh v pravdi in ali je zato razumno sprožati postopek. Pri tem se je utemeljeno oprl na podatke oziroma listine, ki jih je predložila tožnica in tiste, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, jih presodil ter navedel razloge za odločitev. Izpodbijana odločba zato ni arbitrarna in kot takšna v nasprotju z določbami ZUP, kot tožnica trdi v tožbi.

13. Pač pa po presoji sodišča tožnica utemeljeno oporeka presoji pristojnega organa ter zaključku, po katerem tožnica nima v zadevnem pravdnem postopku nikakršnega izgleda za uspeh in ga zato ni razumno začeti oziroma se ga udeleževati. Pri tem utemeljeno opozarja, da se presoja opira pretežno na vsebino odgovorov na tožbo in pripravljalnih vlog toženih strank in s tem na njihove razloge, ki jih nekritično povzema, po drugi strani pa ne presodi in ne upošteva vseh tožbenih razlogov, predvsem tistih, ki se nanašajo na revizijo ter na ravnanje prve tožene stranke (odvetnice) v tej zvezi. Še zlasti, ker tudi pristojni organ sam v zvezi s tožbenim očitkom, da so bile trditvene navedbe (v sporu pred Okrožnim sodiščem v Kopru) v smeri nastanka izgubljenega dobička pomanjkljive in strokovno neustrezne, po pregledu pridobljene dokumentacije ugotavlja, „da so bili tožničini zahtevki zavrnjeni izključno zato, ker materialnopravno niso bili utemeljeni, kljub popolni trditveni podlagi in vsem predlaganim dokazom“. Čim pa je tako, se lahko postavi vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in torej zahtevana revizija ni bila brez pomena. To pa obenem pomeni, da tudi niso brez pomena tožbeni očitki, ki se nanašajo na malomarno ravnanje tožene stranke v postopku revizije, to je na nepravočasno vloženo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks ter na opustitev plačila naloga za plačilo sodne takse za revizijo in ki jih pristojni organ pri presoji verjetnega uspeha s tožbo ni upošteval. Zato sodišče šteje narejeni zaključek za preuranjen oziroma se strinja s tožnico, da pri presoji niso bile upoštevane vse okoliščine, ki za pomembne za odločitev.

14. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 15 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. 15. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.