Jedro

Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v sklepu, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep, očitala kršitev 10. točke drugega poglavja Kodeksa obnašanja pri delu, ki določa pravila vedenja in sicer: „da mora vsak delavec imeti do sodelavcev, kupcev in poslovnih partnerjev spoštljiv, prijazen in korekten odnos; na delu se ne prepira, žali, obrekuje ali fizično obračunava; da se izogibajo vseh diskriminatornih ravnanj in spoštujejo osebno integriteto in dostojanstvo vsakogar, ki ga pri delu srečajo; da so svoja znanja vedno pripravljeni prenesti na sodelavce.“ Tožnici ni mogoče očitati, da se je neprimerno vedla do kupca, ko je do njega pristopila in se mu prav iz razloga spoštovanja in korektnih odnosov želela opravičiti, kljub temu, da odnos kupca do tožnice, ki je delala na blagajni, ni bil vljuden, prav nasprotno, bil je žaljiv. Tožnici ni mogoče očitati, da ni imela spoštljivega, prijaznega in korektnega odnosa do kupca, zato je navedeni sklep tožene stranke nezakonit.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 17. 10. 2011, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep opomin (I. točka izreka sodbe). Zavrglo pa je tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev 2. točke izreka sklepa z dne 17. 10. 2011 (II. točka izreka sklepa) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sodbe (s katero je sodišče razveljavilo disciplinski ukrep tožene stranke) iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in ocenilo, da je tožnica s tem, ko je dne 6. 10. 2011 med delovnim časom pristopila do kupca trgovine in pričela razgovor z njim, kljub temu, da ta ni bil za to, ni kršila kodeksa in tudi ne delovnih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je ravnala povsem v skladu s kodeksom, ki pri toženi stranki določa, kako se morajo delavci tožene stranke na delu vesti med drugim tudi do kupcev, saj na neprimerno obnašanje kupca ni reagirala, vsaj ne dokler je bila za blagajno, čeprav jo je žalitev prizadela. Vendar pa njeno kasnejše ravnanje ni bilo sprejemljivo. Med odmorom je slekla službeno haljo in odšla v bife, kjer se je nahajal kupec, tudi to njeno ravnanje je še sprejemljivo, čeprav načeloma trgovine med odmorom ne sme zapuščati. Zaradi tega ni bila v disciplinskem postopku. V njem se je znašla zato, ker se je hotela kupcu na vsak način opravičiti za opisan dogodek, čeprav jo imenovani ni želel poslušati. Ko je namreč pristopila k njemu, ki je tam pil kavo, ga je vprašala, če ga lahko za trenutek zmoti. Kupec ji je jasno in odločno odvrnil, da ne in tožnica te njegove volje ni spoštovala. Razlagati mu je začela, da ga ni nameravala užaliti in da se užaljena počuti sama, saj ji še nihče ni rekel, da ni sposobna opravljati svojega dela. Pri tem se je kupec počutil nelagodno, saj so tožničina izvajanja slišali tudi drugi gosti bifeja. Tu je nastal problem, zaradi katerega je bila tožnica disciplinsko obravnavana in tudi kaznovana. Kupca trgovine je spravila v nelagoden položaj, z njim je pričela razgovor, čeprav ji je dal jasno vedeti, da naj to ne počne, skratka, njeno opravičilo je nazadnje izpadlo kot nadlegovanje stranke, ki v miru pije kavo. To pa seveda ni v skladu s kodeksom in tudi ne v skladu s tožničino pogodbo o zaposlitvi. Stranka je kralj in ima vedno prav. Če kupec pogovora z zaposleno delavko ne želi, kot v konkretnem primeru, ga pač ne želi. Delavka je to dolžna brezpogojno spoštovati. S stališča tožene stranke je vsako ravnanje zaposlenega, ki spravi stranko v nelagoden položaj, nesprejemljivo ravnanje. Pri tem sploh ni važno, zakaj se je stranka počutila nelagodno. Toženi stranki je v interesu, da se vsaka njena stranka počuti dobro in da je zadovoljna z uslugami. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje (v II. in III. točki izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnica izpodbijala 2. točko izreka sklepa tožene stranke z dne 17. 10. 2011, v katerem jo je tožena stranka opozorila, da ji lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zavrglo, ker sodno varstvo zoper opozorilo pred odpovedjo ni dopustno. Ker je bila 2. točka sklepa izdana v istem disciplinskem postopku in se je očitno navezovala na kršitve iz 1. točke, ki jo je sodišče razveljavilo, gre za posebno situacijo, saj je opozorilo povezano z očitano (in sedaj razveljavljeno) disciplinsko kršitvijo. Če bi bilo izrečeno samo opozorilo brez disciplinske sankcije, sodno varstvo ne bi bilo dopustno. Ker pa je bilo opozorilo izrečeno v disciplinskem postopku, v istem sklepu kot je bila izrečena disciplinska sankcija, mora biti zagotovljeno sodno varstvo, sicer bi ostalo sodno varstvo zgolj zoper disciplinsko sankcijo nezadostno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: -da je bila tožnica v spornem obdobju pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec; -da je tožena stranka tožnici dne 17. 10. 2011 izdala sklep, s katerim je tožnici izrekla disciplinski ukrep opomin, ker je ocenila, da se je tožnica dne 6. 10. 2011 med delovnim časom neprimerno vedla do stranke trgovine, kjer je delala kot prodajalka in ji z istim sklepom in za isto dejanje izrekla tudi opozorilo, da ji lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, v kolikor bo ponovno kršila svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (A2); -da se je tožnica v pogodbi o zaposlitvi med drugim zavezala dosledno spoštovati kodeks obnašanja tožene stranke pri delu, v katerem je tožena stranka določila vrednote, pravila vedenja in standarde dela, ki zavezujejo tudi tožnico (B1 in B8); -da je tožnica dne 6. 10. 2011 delala na blagajni. Tega dne je v trgovino prišel kupec (A.A.). Ko je pristopil do blagajne, mu je tožnica evidentirala in zaračunala blago, ki ga je nameraval kupiti, nato pa ga je vprašala ali še kaj želi in odvrnil ji je, da želi še zavoj cigaret. Ko je tožnica želela ta artikel blokirati na blagajni, skener ni zaznal črtne kode, zato je morala to vnesti v blagajno ročno. Ko je končala, je kupca ponovno vprašala ali še kaj želi, vendar ji je ta odvrnil, da ga je to že vprašala, da ji je na vprašanje odgovoril in da ga očitno ne posluša. Dodal je še, da tožnica ni sposobna opravljati svojega dela, kaj šele dveh in da bo poskrbel, da tu ne bo več delala, kar je tožnico prizadelo in ponižalo. Kupec je nato odšel iz trgovine v bližnji bife, ki se nahaja v sklopu trgovine; -tožnica je med malico odšla iz trgovine in videla v barčku poleg trgovine kupca. Ker kupce spoštuje in je po kodeksu tožene stranke kupec vedno prvi, je prijazno pristopila do njega in ga povprašala, če ga lahko za trenutek zmoti. Imenovani ji je odvrnil, da ne, tožnica pa mu je dejala, da se opravičuje, če ga je prizadela.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica do kupca pristopila z namenom, da se mu opraviči, če ga je s čim prizadela, navedeno pa izhaja tudi iz same prijave stranke. Zaključilo je, da ravnanje delavke, ki kljub temu, da odnos kupca do tožnice ni bil vljuden, zmore stopiti do kupca in se mu zavoljo dobrih odnosov in kodeksa tudi opravičiti, ni ravnanje, ki bi opravičevalo disciplinsko sankcioniranje. Tožnica namreč do stranke, ki je sedela v barčku pred trgovino, ni pristopila z namenom, da krši kodeks, ampak da se stranki, ki je po kodeksu prva, opraviči. Torej z namenom, da kodeks v praksi udejanja in ne da ga krši. Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožena stranka je namreč tožnici očitala kršitev 10. točke drugega poglavja Kodeksa, ki določa pravila vedenja in sicer: „da mora vsak delavec imeti do sodelavcev, kupcev in poslovnih partnerjev spoštljiv, prijazen in korekten odnos; na delu se ne prepira, žali, obrekuje ali fizično obračunava; da se izogibajo vseh diskriminatornih ravnanj in spoštujejo osebno integriteto in dostojanstvo vsakogar, ki ga pri delu srečajo; da so svoja znanja vedno pripravljeni prenesti na sodelavce.“ Tožnici tako ni mogoče očitati, da se je neprimerno vedla do kupca, ko je do njega pristopila in se mu prav iz razloga spoštovanja in korektnih odnosov želela opravičiti, kljub temu, da odnos kupca do tožnice, ki je delala na blagajni, ni bil vljuden, prav nasprotno, bil je žaljiv. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tožnici res ni mogoče očitati, da ni imela spoštljivega, prijaznega in korektnega odnosa do kupca, kakor je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je tožnici z istim sklepom, s katerim ji je izrekla disciplinski ukrep opomin, istočasno, za isto dejanje izrekla tudi opozorilo, da ji lahko delodajalec odpove pogodbo iz krivdnih razlogov, kar pa je nedopustno, saj za isto kršitev ni mogoče izreči hkrati disciplinski ukrep opomin in hkrati opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar je glede sodnega izpodbijanja opozorila sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da samostojna tožba zoper opozorilo delodajalca, ki ga delavcu poda pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni dopustna, ker zakon ne predvideva posebnega sodnega varstva zoper opozorilo. Opozorilo, dano delavcu po 83. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) oziroma po določbi 93. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, lahko predstavlja le procesno predpostavko za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz narave pisnega opozorila delavca in zavrglo tožbo za razveljavitev tega opozorila.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Ker stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).