Jedro

Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da sklicna številka (case ID) tožnika pomeni, da je tožnik v bazi zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pričela s postopkom za ponovni sprejem tožnika v Bolgarijo.

Sodišče sledi toženi stranki, ki ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan tudi na Hrvaškem in da je iz Hrvaške odšel v RS, čeprav je tam prejel dokument, ki mu je nalagal zapustitev evropskega prostora. Kot ciljno državo pa v razgovorih pred uradnimi organi navajal Belgijo. Tožnik je na obravnavi sicer dejal, da njegova ciljna država sedaj ni več Belgija, saj se zaveda, da bi ga v RS vrnili, če bi od tu odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala tudi tožnikovo izjavo, da v RS ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi našla.

Izrek

I. Tožba se v delu, v katerem je tožnik predlagal odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-353/2022/5 (1222-12) z dne 4. 2. 2022 (1. točka tožbenega zahtevka), zavrne.

II. Postopek v zvezi s tožbo, s katero je tožnik uveljavljal ugotovitev kršitve ustavnih pravic iz 19. in 32. člena Ustave (2. točka tožbenega zahtevka), se ustavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 3. 2. 2022 od 13.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) nezakonito vstopil 19. 1. 2022, dne 3. 2. 2022 pa je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V policijskem postopku je pojasnil, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred talibani, saj je bil štiri leta zaposlen v afganistanski vojski. Iz Afganistana je odšel pred približno šestimi meseci in se preko Pakistana, Irana, Turčije, Bolgarije, Srbije, Hrvaške in RS napotil proti Belgiji, kjer ima bratranca.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 10. 12. 2021 že v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal. Da bi to storil, je tožnik zanikal in povedal, da je Bolgarijo le prečkal na poti do Srbije. Če bi mu tam odvzeli prstne odtise, bi tako tudi povedal, tako kot je povedal, da so mu prstne odtise vzeli na Hrvaškem. V Bolgariji ni prejel nikakršnih dokumentov, saj tam ni bival. Za mednarodno zaščito je zaprosil le v Sloveniji. Tudi v RS za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla, saj je bil namenjen v Belgijo.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka bolgarskim migracijskim organom 3. 2. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V nadaljevanju je tožena stranka presojala, ali je tožnik res begosumen. Ponovno je ugotovila, da je v Bolgariji že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na odločitev. Presodila je, da njegova navedba, da v Bolgariji ni bil obravnavan, ne drži, saj sicer ne bi bil zaveden v sistemu Eurodac. Izpostavila je še, da si tožnik želi v Belgijo, da je bil obravnavan tudi na Hrvaškem, kjer je prejel dokument, ki mu je odrejal zapustitev evropskega prostora, da je povedal, da v RS za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla, pa tudi, da je na vprašanje, ali bo v RS počakal na zaključek postopka, odgovoril, da ne ve. Zato je menila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil ozemlje RS še pred zaključkom predaje pristojni državi članici.

6. Tožena stranka je glede na pretekla tožnikova ravnanja, ko je samovoljno zapustil državo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, in se nelegalno nahajal v več državah EU, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Tožnik je namreč povedal, da je bil namenjen v Belgijo, in da v RS za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Navaja, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Vzeli naj bi mu le prstne odtise in mu izdali dokument, da Hrvaško zapusti. Poudarja, da v Bolgariji, ki jo je prečkal v treh dneh, ni zaprosil za mednarodno zaščito. Bolgarska policija naj bi mu sicer odvzela prstne odtise, a naj ga pri tem ne bi seznanila, da naj bi vložil tudi prošnjo za mednarodno zaščito. S tem v zvezi izpostavlja, (1.) da ob vložitvi prošnje v Bolgariji s strani bolgarskih varnostnih organov ni bil seznanjen, kaj podpisuje in da mora biti o prošnji odločeno v Bolgariji, (2.) nihče mu ni povedal, da Bolgarije do zaključka postopka ne sme zapustiti, (3.) razgovor v Bolgariji ni bil „običajen“, kot bi bil v Sloveniji in še, (4.) da tolmač pri „podaji prošnje“ v Bolgariji ni bil prisoten.

8. Toženi stranki očita, da teh okoliščin ni raziskala in upoštevala. Izvedla naj bi le površen ugotovitveni postopek, navedenih okoliščin pa naj v dokazni postopek ne bi vključila. V Bolgariji naj ne bi imel nikoli namena zaprositi za mednarodno zaščito. Ta naj bi bila vložena proti njegovi volji, torej nična, upoštevaje določila Obligacijskega zakonika. Prošnjo za mednarodno zaščito naj bi veljavno vložil le v RS. Ker se naj ne bi zavedal, da so njegova dejanja v Bolgariji pomenila pričetek postopka odločanja o mednarodni zaščiti, naj bi bil tudi njegov odhod iz Bolgarije „nenamenski“.

9. Tožnik meni, da več prosilcev za mednarodno zaščito, ki prihajajo iz povsem različnih držav, navaja podobne okoliščine glede vložitve prošenj, ki se jih niso zavedali, zato bi sodišče moralo verjeti njim, ne pa slediti toženi stranki, ki ima že tako v tovrstnih postopkih položaj močnejše stranke.

10. Tožnik meni, da je zaključek tožene stranke, da bi zapustil tudi RS, če mu izpodbijani ukrep ne bi bil izrečen, pavšalen, malo verjeten in preuranjen. Izpodbijani ukrep naj bi bil v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III mogoč le ob obstoju znatne nevarnosti, da bo oseba pobegnila. Tožena stranka naj bi svojo odločitev utemeljila zlasti na argumentu, da naj bi tožnik zapustil tudi RS, ker naj bi pred tem zapustil že Bolgarijo. Očita ji, da ni natančneje ugotavljala obstoja okoliščin, ki omogočajo sklep, da v RS ne bo počakal do zaključka postopka. Zgolj ugotovitev, da naj bi v drugi državi članici vložil prošnjo, državo pa pozneje zapustil, naj ne bi zadoščala za presojo, da je izrazito begosumen. Dokazna ocena naj ne bi bila celovita, saj naj ne bi upoštevala vseh okoliščin tega primera. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021 ter I U 1806/2021 z dne 16. 12. 2021 in izpostavlja, da vsaka zapustitev države članice še ne more biti objektivni kriterij begosumnosti.

11. Z izrečenim ukrepom naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do osebne svobode. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Opisuje na kakšen način je njegovo gibanje omejeno in poudarja, da bi tožena stranka morala upoštevati tudi njegove osebne okoliščine, saj je bil v izvorni državi že resno preganjan. Sama kršitev pravice do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) pa predstavlja že škodo sama po sebi. Na podlagi izhodišča, da je treba obstoj domneve iz 84.a člena ZMZ-1 presojati glede na prosilčeve subjektivne okoliščine, tožnik navaja, da tožena stranka ni ocenjevala obstoja znatne oziroma velike nevarnosti pobega oziroma drugih individualnih okoliščin, ki bi opravičevali izrek obravnavanega ukrepa.

12. V nadaljevanju tožnik opozarja na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

13. Tožnik poleg tožbenega zahtevka, s katerim predlaga odpravo sklepa, na podlagi katerega mu je bilo gibanje omejeno, uveljavlja še posebni tožbeni zahtevek na ugotovitev kršitve ustavnih pravic iz 19. in 32. člena Ustave, saj naj bi mu bila v času od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022 protipravno odvzeta prostost. V tem času naj bi bil nastanjen v zaprtem delu Azilnega doma brez kakršnegakoli upravnega akta. Tožniku naj ne bi bila pojasnjena zakonska podlaga za pridržanje v tem časovnem obdobju kot tudi ne, kakšno pravno varstvo ima v zvezi s tem.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno še meni, da ni sporno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Bolgariji, saj navedeno izhaja iz dokumentacije Eurodac. Dvomi, da tožnik ne bi vedel, da je tam za mednarodno zaščito že zaprosil, saj ni upošteval niti navodil Hrvaške, po katerih bi moral zapustiti Hrvaško oz. EU. Izpostavlja še določilo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, po katerem bi bila Bolgarija pristojna za obravnavo tožnikove prošnje tudi, če tam prošnje ne bi vložil. 15. V zvezi z odvzemom prostosti tožniku med 21. 1. 2022 in 3. 2. 2022 pa pojasnjuje, da se je v tem času soočala z velikim številom oseb, ki so podali namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. V tem času je bila znotraj oddelka azilnega doma, kjer se je tožnik nahajal, ugotovljena še okužba s Covid-19, zato je bil celoten oddelek dan v karanteno.

16. Tožnik je pred narokom za glavno obravnavo vložil še pripravljalno vlogo. Poudaril je, da iz Eurodac izpiska izhaja zgolj, da so mu bili v Bolgariji vzeti prstni odtisi, ne pa tudi, da je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženi stranki očita, da okoliščin v zvezi z vložitvijo prošnje v Bolgariji ni celovito raziskala. V Bolgariji naj prošnje ne bi vložil, vsaj ne da bi se tega zavedal. Obrazložitev tožene stranke, da naj bi bil izrazito begosumen je napačna in pavšalna, pojasnilo v zvezi z razlogi za nezakonit odvzem prostosti v času med 21. 1. 2022 in 3. 2. 2022 pa neutemeljeno in brezpredmetno.

17. Tožena stranka, ki je na pripravljalno vlogo tožnika odgovorila, je dodatno ob sklicevanju na četrti odstavek 24. člena Uredbe (EU) št. 603/20132 še pojasnila način zapisa sklicne številke iz baze Eurodac, pri kateri se po identifikacijskem zapisu države članice EU, ki podatke posreduje, opredeli kategorija osebe ali zahteve. Pri tem pa številka (1), s katero je tožnik označen, skladno s prvim odstavkom 9. člena te uredbe označuje osebo, ki je zaprosila za mednarodno zaščito.

18. Dne 16. 2. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika. V skladu z načelom odprtega sojenja je sodišče tožniku pojasnilo, da v tožbi postavljena tožbena zahtevka ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, zato v obravnavani zadevi ni mogoče skupaj presojati utemeljenosti obeh. Glede na navedeno je tožnik tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev kršitve ustavnih pravic iz 19. in 32. člena Ustave (2. točka tožbenega zahtevka), na glavni obravnavi umaknil. **K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena3 v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-14, kar pomeni omejitev gibanja po 28. členu Uredbe Dublin III. V skladu z njenim 3. členom namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe (urejena v členih od 23 do 25). Kadar država članica, v kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za njeno obravnavo pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac (drugi odstavek 23. člena).

21. Uredba Dublin III določa pogoje za izrek obravnavanega ukrepa v drugem odstavku 28. člena, ki se glasi: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Bistveno v tej zadevi torej je, da v zvezi s prosilcem poteka postopek predaje v odgovorno državo članico, obenem pa je podana znatna nevarnost, da bi prosilec brez izrečenega ukrepa pridržanja pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo.

22. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da naj ne bi vedel, da je v Bolgariji že zaprosil za mednarodno zaščito. Vzeli naj bi mu prstne odtise, vendar naj mu ob tem nihče ne bi pojasnil, da je prosilec za azil in da bi moral v Bolgariji počakati na zaključek postopka odločanja o njegovi prošnji. Toženi stranki očita, da teh okoliščin v izpodbijanem sklepu ni presojala, ugotovitveni postopek pa je izpeljala površno.

23. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac ob upoštevanju četrtega odstavka 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20135 razvidno, da sklicna številka (case ID) tožnika BG1BR105C2112100008 pomeni, da je tožnik v bazi zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pričela s postopkom za ponovni sprejem tožnika v Bolgarijo (prvi odstavek 23.člena Uredbe Dublin III). Odločitve v zvezi s predajo tožnika pa do tega trenutka še ni sprejela. Glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da ugovori tožnika, ki se nanašajo na nerazumevanje in nepravilnosti v postopku podajanja prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji, za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembni. Kot je sodišče že pojasnilo, je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa v tej zadevi bistveno le, ali je pri prosilcu v zvezi s katerim poteka postopek predaje v odgovorno državo članico, podana znatna nevarnost, da bi pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo.

24. Po pregledu upravnega spisa sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožena stranka postopek ugotavljanja dejanskega stanja izpeljala površno in pavšalno, ugotavlja, da ta ni utemeljen. Iz zapisnika o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa z dne 3. 2. 2022 je razvidno, da je uradna oseba tožene stranka, izhajajoč iz podatkov baze Eurodac, dejansko stanje v zvezi z okoliščinami postopka vložitve prošnje v Bolgariji skušala raziskati z aktivnim sodelovanjem. Tožniku je z namenom celovite ugotovitve dejanskega stanja postavila vrsto vprašanj in mu na tak način omogočila, da bi se izjasnil glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na njeno odločitev. Tožnik je na vprašanja v zvezi z Bolgariji odgovoril le, da tam ni bil, oziroma, da če bi v Bolgariji ostal in bi mu prstne odtise vzeli, bi tako tudi povedal. Povedal je, da je Bolgarijo le prečkal, in sicer so tri dni hodili peš, na poti do Srbije, in da tam ni prejel nobenega dokumenta.

25. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi postopek z zaslišanjem tožnika opravila površno. Način izvajanja ugotovitvenega postopka po presoji sodišča ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Sodišče ob tem še dodatno ugotavlja, da je tožnik šele v tožbi izpostavil nepravilnosti oz. pomanjkljivosti postopka v zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji (kot že pojasnjeno je v postopku pred toženo stranko ves čas zanikal kakršnokoli srečanje z bolgarskimi migracijskimi organi), zato so tudi ostali tožbeni ugovori, da tožena stranka teh okoliščin ni raziskala in upoštevala in jih ni vključila v svoj dokazni postopek, brezpredmetni.

26. Glede na navedeno sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito že vložil v drugi državi članici, saj sicer njegovi prstni odtisi ne bi bili poslani v bazo Eurodac (vendar se ob tem, kot že pojasnjeno, ne spušča v presojo pravilnosti tega postopka) in od tam odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka. S tem je izpolnil kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Glede na to, da je ukrep pridržanja mogoče izreči le, če je podana znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je sodišče presojalo še, ali so podane dodatne okoliščine, ki pomenijo neposredno in konkretno stopnjo nevarnosti pobega.

27. Pri tem sodišče sledi toženi stranki, ki nadalje ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan tudi na Hrvaškem in da je iz Hrvaške odšel v RS, čeprav je tam prejel dokument, ki mu je nalagal zapustitev evropskega prostora. Kot ciljno državo pa v razgovorih pred uradnimi organi navajal Belgijo. Tožnik je na obravnavi sicer dejal, da njegova ciljna država sedaj ni več Belgija, saj se zaveda, da bi ga v RS vrnili, če bi od tu odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala tudi tožnikovo izjavo, da v RS ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi našla. Sodišče ob navedenem še dodaja, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnik nezakonito prehajal meje več držav ter bil nazadnje prijet v skupini ilegalnih prestopnikov po prečkanju hrvaško – slovenske meje nočnem času ob 0:47 uri.

28. Glede na navedeno te okoliščine tudi po presoji sodišča utemeljuje realno in neposredno nevarnost, da bi tožnik zapustil tudi Republiko Slovenijo, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala vse relevantne okoliščine in na njih utemeljila svojo odločitev, medtem ko tožnik v tožbi ni izpostavil nobenih takšnih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje.

29. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tožnik ugovarja, da izpodbijani ukrep ni ne nujen in ne sorazmeren. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem dom, zato je tak ukrep nezakonit. 30. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ne izhaja.

31. ZMZ-1 v prvem odstavku 84. člena sicer določa tudi možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kar je tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi ocenjevala (stran 4). Vendar pa je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da tak ukrep ne bi zagotavljal učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III. Tako tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavanega primera ni nesorazmeren.

32. V zvezi z vplivom bivanja v Centru za tujce na tožnikovo psihično stanje, ki ga je tožnik na glavno obravnavi izpostavil in povedal, da „njegovi možgani tam ne delajo dobro“, da bi si želel od tam ven, saj je moteč tudi hrup preostalih oseb, ki so tam nameščene, ker brcajo v vrata in boksajo v stene, na svež zrak pa grejo zgolj za 25 minut na dan, pa sodišče pojasnjuje, da so te okoliščine lahko relevantne z vidika sorazmernosti ukrepa. Tako je ukrep pridržanja v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine, torej kadar bi ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022, 15. točka obrazložitve). Bistveno pri tej zadevi torej je, ali je pri prosilcu izraženo posebej resno zdravstveno stanje, ki bi se z izrečenim ukrepom pridržanja lahko poslabšalo. Slednje pa v tej zadevi ne izhaja niti iz spisov niti iz tožbenih navedb.

33. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

34. ZUS-1 v 34. členu določa, da lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve tožene stranke do pravnomočne odločbe (prvi odstavek). Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi (drugi odstavek).

35. Glede na zgoraj navedeno, in ker v obravnavani zadevi še ni odločeno, je sodišče na podlagi izjave tožnika, ki je na glavni obravnavi 16. 2. 2022 umaknil tožbo v delu, v katerem je uveljavljal ugotovitev kršitve ustavnih pravic iz 19. in 32. člena Ustave (2. točka tožbenega zahtevka), postopek v tem delu ustavilo (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jo vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanja obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Glasi se:"Če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU." 4 Glasi se: "Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila." 5