Jedro

Če je invalidnost posledica bolezni, ni mogoče vzeti v postopek zahteve za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Sekretariata za družbene dejavnosti občine ... z dne 5.10.1992, s katerim je bil zavržen njen zahtevek za zvišanje odstotka invalidnosti. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnici priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine s 60 % invalidnostjo zaradi anksiozne nevroze tako, da ji priznanega odstotka invalidnosti ni mogoče povečati ne glede na morebitno nadaljnje poslabšanje telesne okvare.

V tožbi tožnica navaja, da ne soglaša z odločbo tožene stranke in meni, da ji invalidnost ni bila priznana zaradi anksiozne nevroze ampak zaradi obolenja hrbtenice in sklepov, pri čemer se ji to stanje slabša. Ker poleg tega niti niso upoštevane določbe pravilnika glede povečanja odstotka invalidnosti za ženske, pri katerih so podane anatomske in funkcionalne okvare telesa, predlaga, da se njeni tožbi ugodi in da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožeča stranka pridobila status civilnega invalida vojne 6. skupine s 60 % invalidnostjo zaradi anksiozne nevroze, ki je posledica vojnih naporov, v katerih je tožeča stranka živela med vojno. Ta invalidnost ji je bila priznana po določ 230 b člena seznama odstotkov vojaške invalidnosti (Uradni list, št. 7/82) ob upoštevanju 10. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. V izvedenskem mnenju, na podlagi katerega ji je bilo v letu 1984 ta invalidnost priznana, ni nikakršnih podatkov o tem, da bi ji bilo možno priznati invalidnost tudi zaradi spondiloze oziroma degenerativnega sklepnega revmatizma, na kar tožnica nakazuje v sedanjem postopku. Ker je torej njena invalidnost samo posledica anksiozne nevroze, je tožena stranka pravilno zaključila, da je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil določbe 3. odstavka 107. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 6/81, 41/83, 75/85, 10/82, 31/86 - prečiščeno besedilo, 44/89, 20/90, 42/90 - ZTPVI), ki določa, da se zahteva za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti, zaradi spremembe zdravstvenega stanja ne vzame v postopek, če je status vojaškega invalida priznan na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni zadobljene v okoliščinah iz 7. člena in 3. odstavka 12. člena istega zakona. Prav zato tudi tožničine zahteve ni bilo mogoče meritorno obravnavati, ne glede na zatrjevano poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno, na podlagi 3. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti s seznamom odstotkov vojaške invalidnosti in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije, na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).