Jedro

Zamuda s plačilom glavne obveznosti je lahko ugotovljena le ob upoštevanju zapadlosti terjatve, slednjo pa določajo pravice oziroma obveznosti strank v njunem medsebojnem razmerju. Navedeno pomeni, da poslovne obveznosti stranke ni mogoče utemeljevati na pogodbi, ki je sama ni sklenila in torej ni bila njena stranka.

Dejstvo, da tožena stranka ni izterjala zakonskih zamudnih obresti od svojih naročnikov, je stvar poslovne odločitve tožene stranke, ki v ničemer ne vpliva na njene obveznosti do tožeče stranke, upoštevaje njun medsebojen dogovor, zapisan v 11. členu podizvajalske pogodbe. Dokler tožena stranka ni prejela plačila od svojega naročnika, skladno z izrecnim pogodbenim dogovorom med pravdnima strankama, ni bila zavezana k plačilu tožene stranke in ni bila v zamudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I/1., II/II. in II/III. točki izreka potrdita.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 93445/2009 z dne 08. 07. 2009 v prvem odstavku izreka razveljavi v višini 6.872,73 EUR in se postopek v tem delu ustavi (I/1. točka izreka); - se dovoli sprememba tožbe z dne 25. 11. 2011 tako, da se obravnava tožbeni zahtevek v višini 68.956,82 EUR v zvezi z odsekom C. ter v višini 1.502,38 EUR v zvezi z odsekom X., oboje skupaj z zamudnimi obrestmi (I/2. točka izreka); - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 93445/2009 z dne 08. 07. 2009, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 2.999,87 EUR (II/I. točka izreka); - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 93445/2009 z dne 08. 07. 2009, v prvem odstavku izreka razveljavi za 67.459,33 EUR in se zahtevek v tem delu zavrne (II/II. točka izreka); - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 93445/2009 z dne 08. 07. 2009, ostane v veljavi glede izvršilnih stroškov v tretjem odstavku izreka v višini 1,53 EUR, v preostalem delu pa se razveljavi in se zahtevek zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.242,58 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II/III. točka izreka).

2. Zoper I/1., II/II. in II/III. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka“.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani I.1 točki izreka sklepa pritožnik ni obrazložil, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru razlogov po drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker ob tem ni ugotovilo kršitev, je pritožbo proti I.1 točki izreka sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (kot izvajalec) je s tožbenim zahtevkom ob upoštevanju dovoljene spremembe tožbe (1) od tožene stranke (kot naročnika) zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od po njenem mnenju prepozno plačanih začasnih situacij za opravljena gradbena dela na odsekih AC L. – B. (po podizvajalski pogodbi št. 004-C/07-3404NGR z dne 14. 03. 2007, A107) in AC X. – Republika Hrvaška (po podizvajalski pogodbi št. 119-C/07-35101NGR z dne 02. 08. 2007, list. št. 54). Svoj tožbeni zahtevek je utemeljevala tudi na odškodninski podlagi. Trdila je, da ji je nastala škoda zato, ker tožena stranka od svojega naročnika (S. d. d.) ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti. Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče utemeljenost pritožbe presojalo ločeno po obeh podlagah.

a) O pogodbeni podlagi zahtevka

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II/II. točko izreka sodbe tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je namreč, da je obveznost tožene stranke, poravnati terjatve iz začasnih situacij (ki jih je izstavljala tožeča stranka) zapadla v pogodbenem roku petih dni potem, ko je tožena stranka prejela plačilo od svojega naročnika (S., d. d., oziroma D.). Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka začasne situacije tožene stranke v znatni meri (2) plačevala v pogodbeno dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o tem, kdaj je zapadla obveznost plačila terjatve tožeče stranke, oprlo na 11. člen podizvajalske pogodbe št. 004-C/07-3404NGR z dne 14. 03. 2007 in št. 119-C/07-35101NGR z dne 02. 08. 2007. Pritožba takšen zaključek sodišča prve stopnje izpodbija. Meni namreč, da je materialnopravno zmoten.

8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi določbe pogodb, ki jih je tožena stranka sklenila s svojim naročnikom oziroma jih je njen naročnik (S., d. d.) sklenil z D. oz. Ministrstvom za okolje in prostor. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ima plačilo zakonskih zamudnih obresti podlago v zamudi s plačilom glavne obveznosti, konkretno opravljenih del tožeče stranke. Ta je lahko ugotovljena le ob upoštevanju zapadlosti terjatve, slednjo pa določajo pravice oziroma obveznosti strank v njunem medsebojnem razmerju. Navedeno pomeni, da poslovne obveznosti stranke ni mogoče utemeljevati na pogodbi, ki je sama ni sklenila in torej ni bila njena stranka. V pogodbi določene pravice in obveznosti namreč učinkujejo le za pogodbeni stranki (3). Ker tožeča stranka ni stranka pogodbenih razmerij, na katere se (ponovno) sklicuje v pritožbi, proti toženi stranki ne more uveljavljati zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti iz tega pogodbenega razmerja.

9. Na pravilnost navedenega zaključka ne vpliva pritožbeno sklicevanje na določbi 1. in 2. člena Pogodb št. 004-C/07-3404NGR z dne 14. 03. 2007 in št. 119-C/07-35101NGR z dne 02. 08. 2007. Določbi se na splošno sklicujeta na določbe pogodb z glavnim naročnikom. (4) Glede na to, da je bila zapadlost obveznosti plačila med strankama pogodbe določena konkretno v njenem 11. členu, takšno splošno sklicevanje na drugo pogodbo ne more pomeniti, da je bila izrecno dogovorjena obveznost tožene stranke s tem spremenjena.

10. Prav tako podlago obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti ne morejo predstavljati dopisi tožeče stranke, na katere se pritožba sklicuje, in s katerimi je tožeča stranka toženo pozivala, naj od svojega naročnika poskrbi za pravočasna plačila in naj v primeru zamude z njimi uveljavlja zamudne obresti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dopisi (pozivi) tožeče stranke ne izkazujejo, da je zaradi neplačila naročnika tožene stranke nastopila zamuda v razmerju med slednjo in tožečo stranko.

11. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v II/II. točki izreka sodbe zavrnilo iz razloga že po temelju, nadaljnje ugotavljanje utemeljenosti zahtevka po višini ni bilo potrebno. Pritožba tako zmotno opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z višino njene terjatve.

b) O odškodninski podlagi tožbenega zahtevka

12. Tožeča stranka je toženi stranki očitala (in pritožba očitek ponavlja) opustitev izterjave zakonskih zamudnih obresti od svojega naročnika (S., d. d., oziroma D.), zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala vtoževana škoda. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz takšnega očitka protipravnost ravnanja tožene stranke ne izhaja. Dejstvo, da tožena stranka ni izterjala zakonskih zamudnih obresti od svojih naročnikov, je stvar poslovne odločitve tožene stranke, ki v ničemer ne vpliva na njene obveznosti do tožeče stranke, upoštevaje njun medsebojen dogovor, zapisan v 11. členu podizvajalske pogodbe. Če pri tem ni ravnala kot dober gospodar, je to storila v svojo škodo, ne pa v škodo tožene stranke, saj ta ni bila upravičena do prejetih obresti s strani naročnika tožene stranke. Dokler tožena stranka ni prejela plačila od svojega naročnika, skladno z izrecnim pogodbenim dogovorom med pravdnima strankama ni bila zavezana k plačilu tožene stranke in ni bila v zamudi.

13. Ker je sodišče prve stopnje zatrjevano odškodninsko obveznost tožene stranke zavrnilo zato, ker njeno ravnanje ni bilo protipravno, nadaljnje utemeljevanje odločitve ni bilo potrebno. Mnenje pritožbe je sicer drugačno, vendar je zmotno.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II/II. in II/III. točki izreka (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) S pritožbo neizpodbijana I/2. točka izreka sklepa.

(2) Ugotovljena zamuda je predstavljala podlago odločitvi v tč. II/I. izreka sodbe in s pritožbo ni izpodbijana.

(3) Glej 9. člen Obligacijskega zakonika.

(4) Gre za pogodbi št. 668/06 z dne 07. 07. 2006 in št. 72/2007 z dne 02. 02. 2007.