Jedro

Tožeča stranka kot upravnica ni upravičena terjati uporabnine od tožene stranke v svojem imenu. To bi lahko zahtevala kvečjemu v imenu lastnikov poslovnega prostora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo:

I. zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „1.) tožena stranka P. d. o. o. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 29.804,62 EUR z naslednjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.003,09 EUR od dne 1. 1. 2011 do plačila, - od zneska 898,79 EUR od dne 28. 1. 2011 do plačila, - od zneska 24.678,90 EUR od dne 29. 1. 2011 do plačila, - od zneska 281,73 EUR od dne 26. 2. 2011 do plačila in - od zneska 2.942,11 EUR od dne 26. 2. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, da ne bo izvršbe.

2.) Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, da ne bo izvršbe.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in tožbenemu zahtevku z vsemi stroškovnimi posledicami, podredno pa, da vrne zadevo v novo sojenje z vsemi stroškovnimi posledicami.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v Pogodbo o upravljanju z dne 20. 12. 2001, ki jo je tožeča stranka kot upravnica sklenila z lastniki stavbe na V. 3 (prilogi spisa A2 in A3), ugotovilo, da je bilo tožeči stranki dano izrecno pooblastilo, da vsa dela in naloge v zvezi z upravljanjem, ki so navedeni v 1. in 2. členu (med drugim, da za lastnike izterjuje najemnine in stroške od najemnikov ter zastopa lastnike pred sodnimi in upravnimi organi), v pravnem prometu opravlja v imenu in za račun lastnikov (prim. 4. člen Pogodbe o upravljanju, v nadaljevanju: Pogodba). Glede na to je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka kot upravnica po odpovedi najemnega razmerja s toženo stranko ni bila upravičena terjati kakršnekoli uporabnine od tožene stranke kot najemodajalke (pravilno: najemnice) v svojem imenu. To bi lahko zahtevala kvečjemu v imenu lastnikov poslovnega prostora (kot njihova pooblaščenka oziroma zastopnica), ne pa v lastnem imenu, kot zahteva s predmetno tožbo.

6. Pritožbene trditve, da je takšna ocena sodišča prve stopnje protispisna, so neutemeljene. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP protispisno presodilo Pogodbo. Iz Pogodbe po njenem stališču izhaja, da ima tožeča stranka naslednje pristojnosti: izterjava najemnin od najemnikov v skladu z najemnimi pogodbami, izterjava stroškov, zastopanje lastnikov pred sodnimi in upravnimi organi ter izvajanje drugih poslov na podlagi posebnega pisnega naročila.

7. Očitana protispisnost ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 1., 2. in 4. člen Pogodbe, po kateri lahko upravnica v imenu in za račun lastnikov zastopa lastnike v pravnem prometu. Navedeno pomeni, da lahko procesna dejanja opravlja v imenu in za račun stranke, v mejah danega pooblastila. Tožeča stranka kot upravnica ima torej res vse pristojnosti, na katere se v pritožbi sklicuje, vendar bi proti najemnici, toženi stranki, lahko vložila tožbo samo kot pooblaščenka lastnikov. Upniki vtoževanega zneska v konkretni zadevi so namreč lastniki nepremičnine, ki jo upravnica zanje upravlja, zato bi bili lahko le oni (stvarno - torej po materialnem pravu) aktivno legitimirani.

8. Aktivno (stvarno) legitimacijo lahko tožeči stranki podelijo samo lastniki s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj, česar v konkretni zadevi, kot izhaja iz Pogodbe, niso storili, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kadar do takega prenosa ni prišlo, pa je tožeča stranka kot upravnica aktivno legitimirana le, če je stroške založila iz lastnih sredstev(1). Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da je bila tožena stranka na njen račun obogatena in da bi bila sama tožeča stranka kakorkoli prikrajšana (8. točka obrazložitve sodbe), pa tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.

9. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj aktivna legitimacija tožeče stranke ni utemeljena niti na podlagi pisne izjave z dne 5. 9. 2013, iz katere izhaja, da so lastniki tožečo stranko posebej pooblastili, da od tožene stranke izterja dolg iz naslova neplačanih uporabnin, zaradi česar naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

10. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je tožeča stranka listino, na katero se sklicuje v pritožbi (priloga A19), v spis vložila na naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2013 (prim. list. št. 46 spisa). Vendar v zvezi s tem dokazom ni podala nobenih trditev, do katerih bi se moglo opredeliti sodišče prve stopnje. Sodišče namreč v podlago svoje odločitve ne sme sprejeti nobenih dejstev, ki jih stranka ni navedla, niti izvajati dokazov brez dokazne pobude strank(2). Trditve v zvezi z dejstvi, ki iz te dokazne listine izhajajo, je torej tožeča stranka podala šele v pritožbi, zato jih višje sodišče ni upoštevalo (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri tem pa ponavlja pritožbene trditve v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije pravilna, upoštevaje obrazloženo v zvezi z očitanimi kršitvami določb pravdnega postopka, se višje sodišče do tega pritožbenega razloga ni več izrecno opredeljevalo. Ker tožbeni zahtevek že zaradi neobstoja aktivne legitimacije ni utemeljen, ostalih dejstev sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno ugotavljati, pri čemer tožeča stranka niti ni navedla, katerih ostalih odločilnih dejstev, ki jih je v postopku uveljavljala, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

12. Po stališču tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po kateri lahko imetnik, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tudi ta pritožbena trditev je neutemeljena, saj tožeča stranka v postopku ni izkazala, da bi imela pravico zahtevati uporabnino v svojem imenu oz. v svojo korist. 13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Na podlagi neupravičene pridobitve po 190. členu Obligacijskega zakonika.

(2) prim. J. Zobec v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, 212. člen ZPP, str. 348.