Jedro

Pravica do revizije se zagotovi z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Tožeča stranka v tožbi sicer ni označila vrednosti spornega predmeta, kasneje pa je na poziv sodišča to vrednost opredelila v točkah. Ker takšne označbe vrednosti spornega predmeta ZPP ne pozna, je sodišče samo še pred začetkom obravnavanja tako označeno vrednost opredelilo z zneskom 9.000,00 SIT. Do začetka obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 40. člena ZPP) tudi tožena stranka v znesku 9.000,00 SIT označeni vrednosti spornega predmeta ni ugovarjala.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan odstraniti iz skupnega funkcionalnega zemljišča štiri betonske stebre in železno konstrukcijo - pergolo pred vrstno hišo, ki jo ima v solasti s tožečo stranko. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku na odstranitev navedenih stebrov in železne konstrukcije ugodilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena. Določba 42. člena zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih, na katero se opira odločitev pritožbenega sodišča, je napak uporabljena. Negatorna tožba bi bila v tem primeru dopustna le ob pogoju, da bi tožeči stranki solastni del nepremičnine bil prizadet čez običajno mero, ali če bi ji nastala znatnejša škoda. Tožničina tožba pomeni zlorabo pravic do sodnega varstva. Določbo 42. člena ZTLR je potrebno obravnavati ob upoštevanju določb 156. člena zakona o obligacijskih razmerjih in 2. odstavka 4. člena ZTLR. Vsako ravnanje solastnika tudi ne pomeni posega, ki presega določen okvir upravljanja solastne nepremičnine.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi gre za premoženjsko-pravni spor, glede katerega je pravica do revizije po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP omejena. Odvisna je od (napovedane) vrednosti spornega predmeta. Po določbi 2. odstavka 186. člena ZPP mora v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta navedba je potrebna tudi zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije predstavlja obvezno sestavino tožbe. V tej pravdni zadevi - začetek pravdnega postopka je bil dne 24.3.1994, ko je bila vložena tožba (185. člen ZPP) - je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za 10-krat zvišal med drugim tudi v 2. odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, do katere je še dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Uradni list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 24.3.1994 veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT.

Ob uporabi določbe 2. odstavka 382. člena ZPP bi torej v tej pravdi revizija bila dopustna, če bi vrednost spornega predmeta presegala znesek 80.000,00 SIT. Ker pa je revizija izredno pravdno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in ker je sojenje na tretji stopnji izjema od načela dvostopenjskega sojenja, mora biti pravica do revizije zagotovljena že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Tožeča stranka v tožbi sicer ni označila vrednosti spornega predmeta, kasneje pa je na poziv sodišča to vrednost opredelila v točkah. Ker takšne označbe vrednosti spornega predmeta ZPP ne pozna, je sodišče samo še pred začetkom obravnavanja tako označeno vrednost opredelilo z zneskom 9.000,00 SIT. Do začetka obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 40. člena ZPP) tudi tožena stranka v znesku 9.000,00 SIT označeni vrednosti spornega predmeta ni ugovarjala. Po začetku obravnavanja postavljeni ugovori pa so glede na omenjeno določbo ZPP neupoštvni in sicer ne glede na to, da sodišče kljub ugovoru tožene stranke o vrednosti spornega predmeta tudi v teh okoliščinah ni odločilo.

Tožena stranka torej nima pravice do revizije, zaradi česar je revizijo bilo potrebno na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker ta ni dovoljena, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).