Jedro

Sporno je članstvo tožnice in njenih staršev v Kulturbundu in njihova lojalnost. Upravni organ je prezrl stališče Ustavnega sodišča RS, da ni mogoče domnevnega nelojalnega ravnanja očeta enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 5. 3. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Sektorja za upravne-notranje zadeve Upravne enote A. z dne 17. 9. 2001. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnica, rojena 10. 10. 1924 v A., ni državljanka Republike Slovenije ter da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko, hkrati pa je tudi zavrnil njen zahtevek za izdajo potrdila o državljanstvu. Organ prve stopnje je ugotovil, da je bila tožnica državljanka Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojna na dan 6. 4. 1941 po svojemu očetu v nekdanjo mestno občino A., vendar pa državljanstva FLRJ ni pridobila iz razlogov po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožena stranka navaja, da je bila novela 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ uveljavljenja 4. 12. 1948, vendar je imela povratno moč in se je za čas od 28. 8. 1945 pa do njene uveljavitve uporabljala retroaktivno in jo tako uporabljajo tudi pristojni organ v današnjih postopkih ugotavljanja državljanstva.

Tožena stranka povzema, da za tožnico ni sporna njena nemška narodnost, prav tako pa ni sporno, da se je na dan 4. 12. 1948 nahajala v tujini. Pri tretjem pogoju za uporabo 2.odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je nelojalno ravnanje, ki se pri osebah nemške narodnosti po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji domneva, pa se tožena stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. V zvezi s stališčem sprejetim v citirani določbi, je stranki med postopkom dovoljeno dokazovanje lojalnosti, stranka pa se ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa bo dokazala obstoj drugih okoliščin, ki preprečljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Tožena stranka je pri tožnici, ki je bila še mladoletna, upoštevala stališče o domnevi nelojalnosti iz razloga, ker lojalnost predpostavlja konkretna ravnanja posameznika, ki so pogojena z zavestno odločitvijo, ki temelji na volji in ker je tolikšno stopnjo zavesti mogoče priznati šele s pridobitvijo poslovne sposobnosti. Tožena stranka je tako ugotovila, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnica kot mladoletna sledila v statusu svojim staršem. Tožnici je bila dana možnost, da dokazuje lojalnost svojih staršev, vendar tožnica ni izpodbila domneve o nelojalnosti. Tožnica namreč ne razpolaga z neposrednim dokazom, da njen oče ni bil član nacistične organizacije, niso niti dokazane konkretne okoliščine, ki bi kazale na taka kontinuirana lojalna ravnanja, ki bi dejansko izničile negativni pomen članstva, zato je organ prve stopnje pravilno kot podlago za svojo odločitev upošteval domnevo nelojalnosti. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da sta bili izdani ugotovitveni odločbi za starša tožnice, s katerima je bilo ugotovljeno, da nista štela za jugoslovanskega državljana.

Tožena stranka se tudi strinja z mnenjem organa prve stopnje, ki je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, ki se nanašajo na posamezne člane družine A.A. in ki po mnenju organa prve stopnje kažejo na njihovo članstvo v Kulturbundu. Tožena stranka navaja, da tožnica ni predložila nasprotnega dokaza, čeprav je bila v postopku seznanjena z ugotovitvami organa prve stopnje. V zvezi z ugovorom tožnice, da je na seznamu tudi sama, takrat še mladoletna, pa tožena stranka pojasnjuje, da so bili v okviru Kulturbunda ustanovljeni mladinski oddelki, ki so se začeli ustanavljati od leta 1931 dalje. Nadalje se tožena stranka sklicuje na ustaljeno upravno sodno prakso, da je izkazano članstvo v politični organizaciji Kulturbund zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila oseba nemške narodnosti in hkrati nelojalna. Tožena stranka tudi ocenjuje izjave prič B.B., C.C. in D.D. ter potrdila Združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 8. 6. 1999. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je avtor Lojze Tršan v knjigi OF v Ljubljani, Organiziranost v času italijanske okupacije 1941-43, res navedel, da je tožničin oče finančno podpiral OF, vendar ob predpostavki, da so bili člani družine A.A. pred vojno člani Kulturbunda, torej v času, ko je bila že prepoznavna načelna usmeritev slovenskega nemštva, tožena stranka težko pokloni vero, da je šlo za takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo negativni pomen članstva tožničinega očeta in tožnice same v Kulturbundu. Tožena stranka ocenjuje, da vsi predloženi dokazi niso dokazi o lojalnosti interesom slovenskega naroda in ki bi lahko zakonito domnevo o nelojalnosti prepričljivo izpodbili.

Tožnica v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Meni, da so bili izvedeni dokazi, ki izpričujejo tožničino lojalnost kot tudi lojalnost njenih staršev oziroma prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Tožena stranka trdi, da ni predložila dokaza, da tožnica sama ali pa njeni starši niso bili člani Kulturbunda. Takšnega dokaza o neobstoju nekega dejstva tožnica ne more predložiti in pri tem navaja, da nihče ne izdaja potrdila, da neka oseba ni bila član Kulturbunda, ker ta organizacija več ne obstaja.

Tožnica še navaja, da je v postopku trdila in dokazala, da so evidence na katere se sklicuje tožena stranka, neverodostojne. Prilaga potrdilo Arhiva RS z dne 17. 4. 2002 iz katerega izhaja, da je sporni seznam Kulturbundovcev nastal kot sekundarno gradivo naknadno po letu 1945 in pri tem poudarja, da ne gre za originalno dokumentacijo. Pri tem tožnica navaja, da gre za neverodostojne podatke in to dokazuje z okoliščino, da sta bila dva na seznamu navedena člana njene družine že pokojna pred ustanovitvijo Kulturbunda, ker je E.E. umrla 17. 10. 1876 in F.F. umrla 15. 4. 1930. Pri tem navaja, da sta z bratom G.G .bila še mladoletna in zanesljivo nista bila člana nobene organizacije. Tožnica navaja, da so sestavljalci seznama po vojni vse pomembnejše nemško govoreče državljane avtomatično uvrstili v Kulturbund iz razlogov opravičevanja zaplembe njihovega imetja. Tožnica poudarja, da njena družina ni bila včlanjena v Kulturbund in iz opisanega sekundarnega in neoriginalnega gradiva ni mogoče skonstruirati in uporabiti pravno veljaven najbolj obremenilni dokaz. Pri tem tožnica poudarja, da se njena starša nista strinjala z nacistično ideologijo in nista optirala za nemški Reich, na ozemlju takratne ljubljanske pokrajine je ostalo samo 645 oseb, ki so se uprle nacizmu in sklenile ostati v svoji domovini in med njima sta bila tudi tožničina starša in družina. Pri tem se tožnica sklicuje na študijo prof. Dušana Nečaka o Nemcih na Slovenskem 1941-1955, pri tem pa poudarja, da sta z bratom hodila samo v slovenske šole. Tožena stranka je odrekla tudi dokazno vrednost zaslišanim pričam, češ da gre za prijateljske vezi iz mladosti. Tožnica pri tem poudarja, da lahko priča samo nekdo, ki je njeno družino poznal, ki je bil ob dogodkih mlad, da lahko priča po 60 letih. V zvezi s kontinuirano lojalnostjo njenega očeta in družine se tožena stranka sklicuje na potrdilo Združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 8. 6. 1999. Poudarja, da iz potrdila natančno izhaja, da je bila njena družina v letih 1941 do 1945 lojalna do NOB in OF, torej celotno medvojno obdobje in v času nemške okupacije. Nadalje navaja, da je članstvo družine A.A. v Kulturbudnu nedokazano, hkrati pa je dokazana za celotno obdobje pomoč NOB in lojalnost družine do slovenskega naroda. Tožena stranka odreka potrdilu, ki ga je izdalo Združenje borcev in udeležencev NOB, pomembnost in verodostojnost, gradivu, ki je bilo sestavljeno naknadno po vojni in je brez vseh oznak verodostojnosti in polno dokazanih napak in pomot, pa pripisuje atribute kronskega dokaza in na tem gradi svojo obrazložitev. Tožnica predlaga, da sodišče razsodi, da je državljanka Republike Slovenije in da se je po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, štela za jugoslovansko državljanko.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pri svoji odločitvi vztraja in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določilo 39. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS), kar pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za tožnico upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva in do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Zakon o državljanstvu FLRJ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDRŽ, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana. Tožnica je bila rojena 10. 10. 1924 v A., A.A.- ju in H.H., tožničina nemška narodnost in odsotnost z območja današnje Republike Slovenije na dan 4. 12. 1948 med strankama nista sporni. V obravnavni zadevi med strankami tega spora torej ni razhajanja glede tega, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je tožnica oseba nemške narodnosti in da je na dan 4. 12. 1948 živela v tujini. Sporno pa je vprašanje, ali so bili tožnica in njeni starši pred vojno člani organizacije Kulturbund, prav tako tožnica kot nepravilen izpodbija sklep o dejanskem stanju v zvezi s tretjo okoliščino po določbi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 glede nelojalnosti tožničinih staršev in same tožnice interesom slovenskega naroda, hkrati pa uveljavlja tudi tožbeni ugovor kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica ugotovitev tožene stranke o njenem članstvu oziroma o članstvu njenih staršev oziroma družine A.A. v organizaciji Kulturbund v tožbi izrecno izpodbija z argumentacijo, da listine, ki sta jih tožena stranka in prvostopni organ pred njo uporabila v svojem utemeljevanju, niso verodostojne listine. To po tožničinem mnenju izhaja iz predloženega pravnega mnenja Inštituta za javno upravo in potrdil Arhiva RS. Sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je "Seznam Kulturbundovcev" nastal kot sekundarno gradivo po vojni in je brez rojstnih podatkov, navedbe vira, datuma, žiga in podpisa odgovorne osebe, kar je skladno s temi podatki navedeno tudi v izpodbijani odločbi, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ga kot takega ni mogoče skonstruirati v pravno veljaven uradni dokument oziroma javno listino in tega tožbenega ugovora ni mogoče sprejeti, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi nikjer izrecno ne trdi, da so arhivske listine, ki jih je uporabila v zvezi s presojo članstva v Kulturbundu, javne listine. V obrazložitve izpodbijane odločbe sicer po citiranju pisnih virov zaključuje, da je pravilna presoja prvostopnega organa, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo na članstvo tožničinih staršev in njene družine ter same tožnice, čeprav pred vojno mladoletne, v Kulturbundu, vendar pa je pravilno njeno stališče, da je uporaba navedenega arhivskega gradiva kot zgolj enega izmed dokaznih sredstev, skladna z določbo 2. odstavka 159. člena ZUP/86 in v ničemer ne krši Zakona o varstvu osebnih podatkov. Navedeno stališče tožene stranke bi utegnilo kazati na to, da jih je obravnavala kot javne listine, vendar pa iz analize dokazov, ki jo je tožena stranka izvedla v izpodbijani odločbi, izhaja obstoj dejstev, kakor izhajajo iz listin, s katerimi tožena stranka utemeljuje ugotovitev, da so bili tožnica in njeni starši člani Kulturbunda, prav tako tudi izhaja, da je tožena stranka verodostojnost podatkov teh listin soočila s trditvami tožnice o njihovi neverodostojnosti. Te trditve pa je tožnica v postopku imela možnost dokazati in predlagati ali predložiti nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da tožnica in njeni starši niso bili člani Kulturbunda, vendar tožnica nasprotnega dokaza ni predlagala niti ni predložila. Zato je po mnenju sodišča dokazni zaključek tožene stranke, da so bili tožnica in njeni starši člani Kulturbunda pravilen, med drugim tudi zato, ker iz dopisa direktorja Arhiva Republike Slovenije (z dne 16. 12. 1999, ki se nahaja v upravnem spisu) izhaja, da je "Seznam Kulturbundovcev" nastal kot sekundarno gradivo Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki ga hranita Arhiv RS in Arhiv NOB, okrožje A., med sabo pa se razlikujeta le glede tega, da je eden napisan po abecednem redu oseb, drugi pa po abecednem redu naslovov članov. Sodišče pa ob tem pripominja, da po jezikovni, teleološki in sistematični razlagi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ obstaja domneva nelojalnosti celo v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ne bi bila član Kulturbunda. To pomeni, da je v vsakem primeru, ko sta izkazani ostali dve okoliščini iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ, potrebno izkazati lojalnost osebe, ki ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. Ob tem sodišče še dodaja, da tožnica nima prav, kolikor se glede opredelitve pojma lojalnosti, ki je nedoločen pravni pojem, sklicuje zgolj na njegovo jezikoslovno definicijo, vsebovano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, s katero smiselno uveljavlja izključno jezikovno (gramatikalno) metodo razlage navedenega nedoločnega pravnega pojma. Vendar pa se ta metoda v pravu uporablja le kot ena izmed metod in skupaj z ostalimi metodami razlage pravnih norm, ne pa kot edina metoda, ki bi izključevala vse druge metode, zlasti sistematično, logično, teleološko, zgodovinsko in ostale ustaljene metode, ki so se izoblikovale v pravni teoriji (dr. M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, str. 348-403). V zvezi s tretjim pogojem po določbi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ tožena stranka pravilno povzema stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica kot mladoletna v statusu sledi svojim staršem. Pri tem pa je tožena stranka prezrla odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-293/01 (Uradni list RS, št. 7/02 z dne 30. 1. 2002). Ustavno sodišče RS se je v citirani odločbi postavilo na stališče, da ni mogoče domnevnega nelojalnega ravnanja očeta enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke (10. točka odločbe). Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča RS v obeh odločbah U-I-23/93 in Up-293/01 mora tožnica imeti možnost, da se v upravnem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). V ponovljenem postopku bo tožnica imela možnost, da pred upravnim organom dokazuje, da njena nelojalnost ni obstajala in bo tožnica uspešna le, če bo dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti oziroma če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo njeno kontinuirano lojalnost ali bo dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Upravni organ bo moral zato slediti načelu zaslišanja strank (8. člen ZUP/86) in v tej smeri ponovno zaslišati tožnico. Po presoji sodišča pa v upravnem postopku niso bili ocenjeni vsi dokazi in listine, ki jih je predložila tožnica, prav tako ni bilo zavzeto stališče do posameznih trditev tožnice. Prav tako niso bile v celoti ocenjene izpovedbe prič, izpovedba tožnice in njenega brata. V ponovljenem postopku mora upravni organ slediti določbi 9. člena ZUP/86 in odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka se mora do posameznih dokazov opredeliti in jih presoditi. To še zlasti velja za dopis Združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 5. 2. 2001. Iz dopisa namreč izhaja, da je ta organizacija dopisu priložila tudi prilogo: Fotokopijo iz knjige OF v Ljubljani A. Tršana, ki pa se v upravnem spisu ne nahaja. V ponovljenem postopku mora tožena stranka pridobiti tudi prilogo in se opredeliti tudi do podatka v dopisu, da je Združenje borcev in udeležencev NOB v svojem dopisu navedlo, da je bila zadeva preverjena na samem terenu v A. in da dopis obravnava družino A.A. v obdobju 1941-1945. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta se ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.