Jedro

Sodišče v primerih, ko je podana subjektivna, objektivna ali tako imenovana mešana koneksiteta, praviloma izvede enoten postopek in izda eno sodbo. Vendar pa lahko sodišče zaradi ovir, ki onemogočajo ali zavlačujejo izvedbo enotnega postopka na podlagi določbe 33. člena ZKP do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti, odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Med tehtne razloge je mogoče šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 33622/2010 z dne 8. 12. 2015 obsojenega M. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje prikrivanja pa kazen štiri mesece zapora. Po pravilih o steku mu je določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in dodatnim pogojem, da oškodovancu v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe poravna premoženjskopravni zahtevek. Sodišče je odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obsojencu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja na policijski postaji, ter da je obsojenec dolžan povrniti 1/9 stroškov kazenskega postopka, ki so nastali do pravnomočnosti obtožnice in 1/8 stroškov, ki so nastali po pravnomočnosti obtožnice, razen stroškov sodnega izvedenca, katere je dolžan povrniti v višini 1/3. Sodišče je odločilo še, da je obsojenec skupaj z obsojenim T. J. dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 17.929,06 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 33622/2010 z dne 17. 6. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo, izpodbijano sodbo pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je zoper obsojenca zavrnilo obtožbo, da je storil kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu obremenjujejo proračun. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji tako, da je obsojencu v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob nespremenjeni preizkusni dobi, določilo le kazen za kaznivo dejanje velike tatvine v višini osem mesecev zapora, odločilo, da se obsojencu ne določi dodatni pogoj, da oškodovancu povrne premoženjskopravni zahtevek, ter da se oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških kazenskega postopka tako, da je obsojenca oprostilo povrnitve teh stroškov. V preostalem je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišče ni imelo podlage za ločeno obravnavanje obdolženega M. Š., kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistveno kršitev določbe 33. člena ZKP, ter da je v obravnavanem primeru podana kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker obsojencu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist in soočenje z obremenilnimi dokazi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjeni senat. 3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da ni mogoče trditi, da je bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, da je bil sklep o izločitvi postopka zoper obdolženega M. Š. utemeljen, ter da v obravnavanem primeru ni podana kršitev pravice do obrambe, ker izjava obdolženega M. Š., ki jo je sodišče povzelo v razlogih sodbe, le pojasnjuje, da je obdolženi M. Š. dejanje priznal v ločenem postopku, z ničemer pa ne obremenjuje obsojenega M. O. Vrhovni državni tožilec ugotavlja še, da ostale trditve zahteve po vsebini pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. V izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je obsojenčev zagovornik navedel, da v celoti vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je navedbe državnega tožilca v ničemer ne omajajo.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršilo določbo 33. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišče ni imelo podlage za ločeno obravnavanje obdolženega M. Š., ker je obstajala subjektivna in objektivna koneksiteta, ki je razvidna iz samega opisa kaznivega dejanja velike tatvine.

6. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče na glavni obravnavi dne 27. 3. 2015 odločilo, da se postopek zoper obdolženega M. Š. začasno izloči. Na glavni obravnavi dne 12. 5. 2015 je obsojenčev zagovornik nasprotoval izločitvi postopka zoper obdolženega M. Š., z utemeljitvijo, da bo obsojenemu M. O. odvzeta pravica sodelovati pri zaslišanju M. Š. Na glavni obravnavi dne 22. 9. 2015 je sodišče odločilo, da se zadeva zoper obdolženega M. Š. ponovno pridruži kazenski zadevi, ki se vodi zoper ostale soobdolžence. Na tej glavni obravnavi je sodišče v navzočnosti obsojenega M. O. in substitutke njegovega zagovornika zaslišalo obdolženega M. Š. V svojem zagovoru je navedel, da očitka obtožbe ne razume, ter da se ne bo zagovarjal in odgovarjal na vprašanja strank in sodišča. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 12. 2015 postopek zoper obdolženega M. Š. ponovno izločilo ter ga dokončalo ločeno od postopka, ki se je vodil zoper ostale obdolžence.

7. Sodišče v primerih, ko je podana subjektivna, objektivna ali tako imenovana mešana koneksiteta, praviloma izvede enoten postopek in izda eno sodbo. Vendar pa lahko sodišče zaradi ovir, ki onemogočajo ali zavlačujejo izvedbo enotnega postopka, na podlagi določbe 33. člena ZKP do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Med tehtne razloge je mogoče šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja.

8. V konkretnem primeru je sodišče imelo težave z zagotavljanjem navzočnosti obdolženega M. Š. na glavni obravnavi. Zaradi večkratnih neopravičenih izostankov z glavne obravnave je zanj odredilo pripor na podlagi določbe 307. člena ZKP. Upoštevaje navedeno je sodišče v obravnavanem primeru postopek zoper obdolženega M. Š. utemeljeno izločilo in ga dokončalo ločeno od postopka, ki se je vodil zoper ostale obdolžence.

9. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu obsojenčevega zagovornika za zaslišanje obdolženega M. Š. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa je sodišče na glavni obravnavi dne 22. 9. 2015 obdolženega M. Š. v navzočnosti obsojenca in substitutke njegovega zagovornika zaslišalo, vendar pa se obdolženec ni želel zagovarjati in odgovarjati na vprašanja.

10. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je v konkretnem primeru podana kršitev 22. in 29. člena Ustave, ker obsojencu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist in soočenje z obremenilnimi dokazi, iz izpodbijane sodbe pa izhaja „element presenečenja“. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obdolženi M. Š. kaznivo dejanje priznal, za kar obramba, zaradi izločitve postopka, vse do prejema pisno obrazloženega odpravka sodbe ni vedela. Sodišče je priznanje obdolženega M. Š. vzelo za podlago v sodbi v škodo obsojenega M. O., kar pomeni, da se sodba v odločilnem delu opira na izjavo obdolženega M. Š. o priznanju krivde, s katero obsojenec in njegova obramba nista bila seznanjena.

11. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče na glavni obravnavi 8. 12. 2015 postopek zoper obdolženega M. Š. že drugič izločilo iz postopka, ki se je vodil zoper ostale obdolžence. Na tej glavni obravnavi je sodišče obsojena M. O. in T. J. spoznalo za kriva, da sta skupaj z ločeno obravnavanim M. Š. v sostorilstvu storila kaznivo dejanje velike tatvine. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče sodbo v zvezi s krivdo obsojenega M. O. oprlo na izpovedbo oškodovanca M. Z., ki je ves čas postopka skladno izpovedoval, da mu je obsojeni M. O. po vlomu v graščino priznal izvršitev vloma, ter povedal, kdo je pri tem še sodeloval. Poleg tega je sodišče sodbo o krivdi obsojenega M. O. oprlo na dejstvo, da so policisti določene stvari, ki so bile odtujene oškodovancu M. Z. zasegli pri obsojenemu M. O. Sodišče je zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je pri vlomu sodeloval obsojeni M. O., tudi na podlagi dejstva, ki ga je obsojenec sam izjavil, da je „robo“, za katero je vedel, da je ukradena iz graščine, ponujal v odkup različnim osebam, ter na podlagi dejstva, da je ob zaslišanju oškodovanca potrdil, da oškodovanec govori resnico.

12. Kot pravilno ugotavlja vložnik zahteve je sodišče v obrazložitvi sodbe (1. točka razlogov) navedlo, da je ponovno izločen postopek zoper obdolžena M. in M. Š., na podlagi priznanja krivde obtoženih na glavni obravnavi 17. 12. 2015, že pravnomočno zaključen. V 13. točki razlogov sodbe je sodišče ponovilo, da je obdolženi M. Š. na predobravnavnem naroku priznal, da je sodeloval pri kaznivem dejanju velike tatvine, ker naj bi bil v to prisiljen. Neutemeljena pa je trditev zahteve, da se sodba v odločilni meri opira na dokaz, ki na glavni obravnavi ni bil izveden, in s katerim obsojenec in njegova obramba nista bila seznanjena.

13. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da se vprašanje, ali gre za odločilni dokaz, zmeraj presoja zelo ozko in to s pomočjo dopolnilnih dokazov. Močnejši kot so podporni dokazi, manj verjetno je, da bo dokaz obravnavan kot odločilen.

14. V obravnavani zadevi omemba v razlogih sodbe, da je obdolženi M. Š. v ločenem postopku, že po razglasitvi sodbe obsojenemu M. O., priznal, da je v sostorilstvu z M. O. in T. J. storil kaznivo dejanje velike tatvine, ni edini ali odločilni dokaz, na katerem bi temeljila sodba. Kot že rečeno se sodba v zvezi s krivdo obsojenega M. O. v pretežni meri opira na druge dokaze, za katere je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da ne dopuščajo dvoma, da je pri vlomu sodeloval ravno obsojenec.

15. Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, kdo in za koliko naj bi bil s kaznivim dejanjem oškodovan, da iz izpovedbe priče M. Z. in listinske dokumentacije ni jasno, kaj naj bi bilo odtujeno v kraju XY, in kateri predmeti naj bi bili odtujeni v kraju AB, ter da obsojencu z neverodostojno izpovedbo priče M. Z. ne more biti dokazano, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

16. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega M. O. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 v zvezi s 71113 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Primerjaj na primer odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice Kostovski proti Nizozemski in Unterpertinger proti Avstriji, odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-207/99 in Up-719/03, ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 190/2006.