Jedro

Glede na to, da je revizijo vložil odvetnik, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika, saj vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika (predlagatelja), da bi Republika Slovenija prevzela izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, ker je ugotovilo, da za ugoditev zahtevku ni pravne podlage.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in je potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča, potem ko je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil revizijo neposredno na Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče ni pravilno tolmačilo veljavnih predpisov, predvsem sporazuma o vojaških pokojninah, ki sta ga podpisali Republika Slovenija in Republika Hrvaška. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani odločbi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je bila vložena prepozno.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. V 388. členu ZPP pa je določba, da se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in javnega (državnega) tožilca, ki je pristojen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Iz podatkov v spisu je ugotoviti, da je pooblaščenec tožnika izpodbijano odločbo prejel 29. marca 1995. Revizija je bila vložena priporočeno po pošti 24. aprila 1995. Vrhovno sodišče, na katerega je bila naslovljena, jo je prejelo 25. aprila 1995. Ker Vrhovno sodišče ni pristojno za sprejem revizije, je vlogo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je kot pristojno sodišče vlogo prejelo 16.maja 1995. Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena prepozno. Glede na to, da jo je vložil odvetnik, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika, saj vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika. Sporna revizija je bila na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tako da očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).