Jedro

Prijavljeni besedni znak "ALPSKI JOGURT", zapisan v standardni pisavi, z običajnimi črkami, brez figurativnih ali razlikovalnih elementov, za nekatero blago, za katerega želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelke narejene iz jogurta in izdelke, ki lahko vsebujejo jogurt), ima opisno naravo in za določeno blago, za katero želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelki, narejeni iz jogurta in izdelki, ki lahko vsebujejo jogurt), tudi nima razlikovalnega učinka.

Bistvo razloga po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je v tem, da mora biti zavajanje glede na konkretni primer pravo, kar pomeni, da se predvideva obstoj dejanske prevare ali zadostno tveganje, da bodo potrošniki zavedeni oziroma dovolj visoko nevarnost prevare potrošnikov

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-1005/2017-11 z dne 7. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se zavrne prijava znamke "ALPSKI JOGURT" št. ... z dne 31. 8. 2017 in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 1. 9. 2017 prejela tožničino zahtevo za registracijo znamke za znak "ALPSKI JOGURT" za blago, razvrščeno v razrede 5, 29 in 30 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). Toženka je ugotovila, da je znak "ALPSKI JOGURT" besedni znak, zapisan v običajnih črkah, brez drugih razlikovalnih elementov. Znak, ki za določeno blago predstavlja opisen pojem, ne more služiti razlikovanju proizvodov enega proizvajalca od enakih ali podobnih proizvodov drugih ponudnikov na trgu, saj je za označevanje takega blaga brez razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini, v nadaljevanju ZIL-1). Besedna zveza "ALPSKI JOGURT" je namreč sestavljena iz dveh splošnih pojmov in govori o vrsti izdelka ter njegovem izvoru (alpski - nanašajoč se na Alpe; jogurt - kislo mleko iz segretega mleka z dodatkom mlečnokislinskih bakterij). Beseda "jogurt" opisuje vrsto proizvoda (fermentiran mlečni proizvod), beseda "alpski" pa proizvod oziroma njegov izvor geografsko opredeli. Ob tej opisni besedni zvezi bo potrošnik menil, da gre za jogurt, pridobljen iz mleka, pridelanega v alpskem svetu, kar lahko asociira tudi na posebno kvaliteto. Znak "ALPSKI JOGURT" je torej opisen pojem za jogurt in izdelke, ki so narejeni iz jogurta ali ki lahko vsebujejo jogurt, saj govori le o vrsti ali lastnosti proizvoda oziroma o geografskem izvoru (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1). Za razlikovanje blaga, ki s tovrstnimi proizvodi nima nobene zveze, pa ni primeren, ker gre za zavajanje potrošnika glede vrste oziroma narave blaga (točka h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1). Če bi potrošnik naletel na proizvode, kot so mleko, sladka smetana, maslo, bi bil zaveden, ker bi pričakoval, da bo dobil jogurt. Enako bi bil zaveden, če bi bili z besedama "alpski jogurt" označeni izdelki, kot so moka, sol, gorčica, kis itd. Glede na to je toženka presodila, da je prijavljeni znak neprimeren za razlikovanje blaga iz seznama, v povezavi s katerim označuje zgolj vrsto oziroma lastnost in izvor blaga, in za označevanja blaga, v povezavi s katerim bi bila vsebina znaka zavajajoča. Ni pomembno, ali je izdelek dejansko proizveden v Alpah. Potrošnik bo ob besedi "alpski" nedvomno pomislil, da gre za proizvod, katerega izvor je povezan z alpskim področjem. Poleg tega toženka ni zavezana slediti odločitvam Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju EUIPO). V zvezi z zatrjevano pridobljeno razlikovalnostjo pa tožnica ni predložila niti enega dokumenta, s katerim bi dokazala, da je prijavljeni znak na območju Republike Slovenije pridobil razlikovalni značaj zaradi dolgotrajne oziroma intenzivne uporabe na trgu. Glede na navedeno je toženka prijavo obravnavane znamke na podlagi točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 zavrnila.

2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi se sklicuje na vse svoje vloge in argumente, ki jih je predložila v postopku pred toženko. Meni, da izpodbijana odločba ni zasnovana na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega in procesnega prava. Toženka je pri analizi nepravilno spregledala, da je tožnica že imetnica evropske znamke "ALPSKO" (brez dodatka "mleko"), ki jo je EUIPO registriral z odločbo, iz katere izhaja, da je dokaz uporabe zadosten in da ustreza kriterijem za pridobljeno razlikovalnost. Toženka bi morala pri svoji dokazni oceni uporabiti navedbe iz te odločbe kot resnične, torej da je "ALPSKO MLEKO" pridobilo razlikovalnost. Ko je toženka ugotovila, da je povprečni potrošnik prepričan, da "ALPSKI JOGURT" izvira iz alpskega mleka, bi morala tudi ugotoviti, da "ALPSKI JOGURT" ustreza pogojem za znamko, če "ALPSKO MLEKO" ustreza tem pogojem. Tega pa ni storila. Če je "ALPSKO MLEKO" razlikovalno, potem bo povprečni potrošnik pričakoval, da bo izvor blaga "ALPSKI JOGURT" identičen izvoru blaga "ALPSKO MLEKO". Če "ALPSKO MLEKO" za povprečnega potrošnika pomeni znamko blaga, ki izvira pri tožnici, potem tudi "ALPSKI JOGURT" predstavlja znamko blaga, ki izvira pri njej. Drži, da odločbe EUIPO ne zavezujejo toženke, vendar pa zavezujejo sodišče, ki mora odločati (tudi) po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; 224. člen ZPP). Toženka trdi, da je razlog po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 podan za vse blago, ki ni jogurt, pri tem pa ne pove, v kakšnih okoliščinah bi povprečni potrošnik, ki kupi jedilno olje ali kvas z nazivom "ALPSKI JOGURT", pričakoval, da bo v embalaži jogurt. Tega ne bo pričakoval, ker vsak potrošnik ve, da olje oziroma kvas nista jogurt, kar pomeni, da ne bo zaveden. Skladno s prakso Sodišča EU se zahteva obstoj resničnega in obstoječega zavajanja. Meni, da izpodbijana odločba v zvezi z razlogom po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, in je tudi sama s sabo v nasprotju. Poleg tega je že v dosedanjih postopkih uradom dokazovala razlikovalnost znaka "alpsko". Če gre šteti, da je dokazala razlikovalnost za "alpsko", bi to moralo veljati tudi za vse ostale oblike te besede. "ALPSKO MLEKO" je namreč sloveča znamka in znana vsakemu relevantnemu kupcu v Sloveniji, ki pije mleko. Znamki "ALPSKI JOGURT" v sliki pa je registrirala že leta 1998 in gre za dolgoletno uporabo te znamke. Glede na navedeno je po njenem mnenju sam po sebi razlikovalen tudi "ALPSKI JOGURT". Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi za registracijo sporne znamke oziroma podredno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, v vsakem primeru pa toženki naloži stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Da je besedna zveza "alpsko mleko" v Sloveniji pridobila razlikovalni značaj, pa ne pomeni, da imajo tak značaj tudi vse ostale besedne zveze ali kombinacije besed, ki vsebujejo pojem "alpsko" oziroma "alpski". Če tožnica meni, da je tudi besedna zveza "alpski jogurt" pridobila razlikovalni značaj z dolgotrajno in intenzivno uporabo, bi morala v postopku registracije predložiti zanesljive dokaze, česar pa ni storila. Postopki pri EUIPO tudi niso relevantni za zadevno odločanje v Sloveniji. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

4. Tožnica v naknadni pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi prijave znamke "ALPSKI JOGURT" št. ... iz razlogov po točkah b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, po katerih se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka istega člena), ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev (točka c) prvega odstavka istega člena) in ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev (točka h) prvega odstavka istega člena).

7. Sodišče se strinja s presojo toženke, da ima prijavljeni besedni znak "ALPSKI JOGURT", zapisan v standardni pisavi, z običajnimi črkami, brez figurativnih ali razlikovalnih elementov, za nekatero blago, za katerega želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelke narejene iz jogurta in izdelke, ki lahko vsebujejo jogurt), kot izhaja iz izpodbijane odločbe, opisno naravo. Tudi po oceni sodišča daje namreč sporni znak le (ne)posredno informacijo o vrsti proizvodov oziroma blaga (torej da gre za prehrambeno živilo jogurt oziroma mlečni izdelek jogurt) in kaže na njihove značilnosti (zlasti v smislu, da gre za proizvod, ki je povezan z Alpami oziroma z alpskim območjem). Po presoji sodišča tako pojmovna vsebina prijavljene znamke, za katero tožnica zahteva registracijo, pomeni dovolj neposredno in konkretno sklicevanje na značilnosti prej navedenih določenih proizvodov, za kateri želi tožnica (med drugim) pridobiti registracijo. S tem pa je v smislu prej citirane točke c) prvega odstavka 43. člen ZIL-1 podan absolutni zavrnilni razlog, ki preprečuje registracijo zadevne znamke za določeno prijavljeno blago.

8. Sodišče prav tako soglaša z oceno toženke, da prijavljeni znak za določeno blago, za katero želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelki, narejeni iz jogurta in izdelki, ki lahko vsebujejo jogurt), tudi nima razlikovalnega učinka. Ker je sporni znak opisen glede vrste oziroma značilnosti navedenega blaga, že iz tega razloga ne more obenem opravljati funkcije razlikovanja (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1). Sodišče dodaja, da so iz registracije izključene znamke, ki ne omogočajo razlikovanja blaga oziroma ki potrošniku ne pomagajo razlikovati med blagom enake ali podobne vrste in so sestavljene iz znakov, ki opisujejo značilnosti blaga, znak pa je v celoti opisen.1 Opisni znaki morajo ostati v prosti rabi oziroma na voljo vsem, ne le tistim subjektom, ki so takšen znak uspeli zavarovati z znamko.2 Na podlagi samega dejstva (predhodno) registriranih znamk, na katere se sklicuje tožnica, celo drugačnih, kot je sporni znak, pa se tudi ne more samo po sebi sklepati na razlikovalnost obravnavanega znaka, ob tem ko je toženka pri presoji glede opisnosti in nerazlikovalnosti spornega znaka glede določenega blaga logična in prepričljiva.

9. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom o tem, da je prijavljena znamka pridobila razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. Tožnica namreč v postopku pred toženko ni dokazala, da je sporni znak (morebiti) pridobil razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1, saj v ta namen za prijavljeni znak "ALPSKI JOGURT" oziroma za njegove posamezne elemente ni predložila nobenega relevantnega dokaza. Pri tej presoji se namreč (tudi glede na ustaljeno sodno prakso) še zlasti upošteva tržni delež, intenzivnost uporabe znamke, geografski obseg znamke, trajanje uporabe znamke, znesek, ki ga podjetje vloži v promocije zadevne znamke, delež relevantne javnosti, ki blago zazna, kot da izvira iz določenega podjetja, izjave trgovinskih in industrijskih zbornic ali drugih poklicnih združenj ipd.3 Dopis (vloga) EUIPO z dne 4. 2. 2014, priložen v postopku registracije, pa tega ne izkazuje. Za odločitev v tem sporu tudi niso pravno zavezujoče (morebitne) odločitve EUIPO, ki ni organ na ravni države, temveč specializirana ustanova Evropske unije, saj je treba v vsakem posameznem primeru presoditi vse upoštevne okoliščine in glede na konkretni primer sprejeti odločitev o zadevi.

10. Kolikor se tožnica sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa, X Ips 1796/2006 z dne 30. 9. 2008, po katerem iz drugega odstavka 43. člena ZIL-1 ne izhaja, da bi moral biti razlikovalni učinek pridobljen s samostojno uporabo znamke, niti ni predpisan način, kako se ta učinek pridobi, sodišče pripominja, da je v tej zadevi Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo, ker tožeča stranka zaradi zmotnega materialnopravnega razumevanja drugega odstavka 43. člena ZIL-1 v povezavi s stališčem Sodišča EU v zadevi, C-353/03 z dne 7. 7. 2005, ni imela priložnosti, da bi dokazovala razlikovalnost z dolgotrajno uporabo dela že registrirane znamke. V obravnavni zadevi pa je tožnica nedvomno imela možnost, da v postopku registracije spornega znaka dokaže razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo sicer opisnega prijavljenega znaka oziroma dela tega znaka, vendar tega, kot povedano, ni dokazala. V tem primeru se je namreč upravni postopek začel na podlagi vloge (zahteve) tožnice za registracijo sporne znamke, po drugem odstavku 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Zato so dokazni predlogi v zvezi s tem, ki jih je tožnica podala (šele) v tem upravnem sporu (raziskava iz leta 1994, vpogled v spis toženke št. 9470341, vpogled v spisa, ki se vodita pri EUIPO, vpogled v brskalnik "google" za izraz "alpsko mleko", reklame za "alpsko" in "alpsko mleko", izvlečka iz znamke "alpski jogurt", vpogled v brskalnik "google"), nedovoljene tožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica namreč ne trdi, še manj pojasni in izkaže, zakaj v postopku pred toženko ni mogla teh dokazov iz utemeljenih razlogov predlagati oziroma predložiti (52. člen ZUS-1). Tudi sicer pa bi jih bilo treba zavrniti kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi, saj se iz samega dejstva pojave znaka (na spletu), v tem primeru tudi drugačnih, kot je sporni znak, ne more samo po sebi sklepati na njegovo dolgotrajno uporabo in posledično na pridobitev razlikovalnega učinka. Vsakršna uporaba (celo drugačnega) znaka namreč ni zadostna za dokazovanje njegove pridobljene razlikovalnosti. Z registracijo znaka "ALPSKO MLEKO" kot blagovne znamke, del znaka "ALPSKO" namreč ni pridobil razlikovalnega značaja, temveč je tak učinek pridobila besedna zveza v celoti. Že iz tega razloga se tožnica ne more uspešno sklicevati na pridobljen razlikovalni značaj znamke "ALPSKO MLEKO". To namreč samo po sebi še ne more dokazovati, da relevantni potrošniki prijavljeni sporni znak povezujejo s tožničinimi proizvodi. Tudi gola možnost asociacije na drugo znamko zaradi skupnega (podobnega) elementa (še) ne more zadoščati za izkazan obstoj pridobljene razlikovalnosti z dolgotrajno in intenzivno uporabo znamke.

11. Toženka je še presodila, da znak "ALPSKI JOGURT" ni primeren za razlikovanje blaga, ki s tovrstnimi proizvodi nima nobene zveze oziroma v povezavi s katerimi bi bila vsebina znaka zavajajoča, ker gre za zavajanje potrošnika glede vrste oziroma narave blaga, s čimer je podan absolutni zavrnilni razlog po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Navedla je, če bi bili proizvodi, kot na primer mleko, sladka smetana, maslo, moka, sol, gorčica, kis itd. označeni z besedama "alpski jogurt", bi bil potrošnik zaveden, ker bi pričakoval, da bo dobil jogurt. Po presoji sodišča taka ugotovitev v izpodbijani odločbi, v kateri je toženka pavšalno, pomanjkljivo, brez ustreznih argumentov in nekonkretizirano zaključila, da sporni znak ni primeren za označevanje blaga, v povezavi s katerim bi bila vsebina znaka zavajajoča, ne ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP.4 Toženka namreč presoje glede zavajanja javnosti v smislu točke h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ni celovito in popolno opravila glede vseh zadevnih proizvodov in storitev, prav tako tudi ne z vidika relevantnega potrošnika oziroma upoštevne javnosti. Bistvo razloga po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je namreč v tem, da mora biti zavajanje glede na konkretni primer pravo, kar pomeni, da se predvideva obstoj dejanske prevare ali zadostno tveganje, da bodo potrošniki zavedeni oziroma dovolj visoko nevarnost prevare potrošnikov.5 Tega pa toženka glede na konkretni primer ni ugotavljala in presojala, niti ni navedla dejanske podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi, ali gre pri prijavljenem blagu oziroma storitvah in konkretno pri katerih za pravni položaj iz točke h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Izpodbijana odločba o tem nima razlogov. Pri oceni, ali sporni znak zavaja ali ne, pa je treba vselej upoštevati relevantnega potrošnika,6 kar je toženka tudi prezrla, saj s tega vidika analize ni opravila (pri čemer relevantnega potrošnika v tem pogledu ni niti opredelila, temveč je le na splošno navedla "potrošnik"). Presoje po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 tudi ni celovito opravila glede na posamezno prijavljeno blago ali vsaj glede na prijavljeno blago, ki skupaj tvori (dovolj) homogeno kategorijo. Zgolj primeroma našteti proizvodi (mleko, sladka smetana, maslo, moka, gorčica, sol, kis), ob izostanku ocene zavajanja z vidika relevantnega potrošnika, ne zadošča za preizkus pravilnosti odločitve v tem delu, zlasti ob upoštevanju vseh prijavljenih proizvodov in storitev iz razredov 5, 29 in 30 po NK. Pri tem ne gre spregledati, da želi tožnica pridobiti zaščito (tudi) za blago iz razreda 5 po NK, ki (med drugim) zajema npr. farmacevtske in veterinarske proizvode, sanitarne pripravke za uporabo v medicini, hrano za dojenčke, dietetske snovi za medicinsko uporabo ipd. V izpodbijani odločbi je tako povsem izostala celovita presoja glede izkazanosti razloga v smislu točke h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ter navedba razlogov o tem, ali in konkretno glede katerega prijavljenega blaga v tem primeru obstaja (dovolj) visoko tveganje, da bodo relevantni potrošniki zavedeni v smislu točke h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, kar bi posledično vplivalo na možnost registracije sporne znamke. Zato se izpodbijane odločbe s tega vidika ne da vsebinsko preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), to pa je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

12. Sodišče se do ostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na sprejeto odločitev in razloge zanje v tem primeru niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. Nezadostna in pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločitve, tudi ne daje podlage, da bi se lahko sodišče po vsebini spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, poleg tega pa bi bila njihova presoja glede na sprejeto odločitev z vidika ponovnega postopka preuranjena. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na vloge in argumente, ki jih je podala pri upravnem organu in ki naj se štejejo kot del trditvene in dokazne podlage tudi v postopku pred sodiščem, pa sodišče pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago tožbe, saj tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje izpodbijane odločitve. Zato se sodišče tudi ni izrecno opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnica navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v predmetni tožbi.

13. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, kot ga je zavzelo v tej sodbi, in njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, ter ponovno odločiti v zadevi. Toženka bo morala glede na relevantnega potrošnika celovito presoditi, ali je (morebiti) v tem primeru za prijavljene proizvode oziroma storitve podan (tudi) zavrnilni razlog po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, in če da, glede katerih prijavljenih proizvodov oziroma storitev, posledično pa tudi konkretizirano navesti, za katero prijavljeno blago in storitve je sporni znak opisen.

14. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega je tožnica tudi predlagala take dokaze, kot prej obrazloženo, ki jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati oziroma take, ki so za odločitev o zadevi nerelevantni (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice in ji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je patentni zastopnik po četrtem odstavku 131. člena ZIL-1, za katerega se v postopku pred sodišči za ovrednotenje njegovih storitev s soglasjem ministra za pravosodje, št. 012-87/02 z dne 15. 9. 2003, smiselno uporablja Odvetniška tarifa in je tudi zavezanec za DDV), skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Primerjaj na primer sodbo Upravnega sodišča RS I U 1793/2012 z dne 7. 5. 2013. 2 Glej sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-28/06 z dne 6. 11. 2007 (18. točka obrazložitve). Primerjaj tudi na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1190/2004 z dne 1. 9. 2005. 3 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-108/97 in C-109/97, 51. točka obrazložitve. 4 Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 5 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-259/04 z dne 30. 3. 2006 (47. točka obrazložitve in tudi tam citirana sodna praksa) in Repas, Martina: Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 123. 6 Glej Repas, Martina: Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 123.