Jedro

Oporoka je sestavljena v zakonsko predpisani obliki, testirala pa je zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva. Pritožnikoma domneve oporočne sposobnosti ni uspelo izpodbiti. Posledično je sodišče njuno pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A. in B. A. (zapustničina vnuka) napotilo na pravdo, da zoper oporočno dedinjo C. C. vložita tožbo za uveljavitev neveljavnosti oz. razveljavitev zapustničine lastnoročne oporoke z dne 11. 9. 2009 (I. točka). Hkrati ju je poučilo, da morata tožbo vložiti v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa, sicer se bo zapuščinska obravnava nadaljevala ne glede na njun zahtevek, ki je bil razlog za napotitev na pravdo (II. točka). V III. točki izreka sklepa je določilo upraviteljico dela zapuščine in njene naloge.

2.Zoper I. in II. točko sklepa se iz razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku pritožujeta zapustničina vnuka. Predlagata spremembo sklepa na način, da se na pravdo glede veljavnosti oporoke napoti oporočno dedinjo, in podredno razveljavitev sklepa v tem delu in ponovno odločanje.

3.Navajata, da lastnoročna oporoka ni pristna, saj ni bila napravljena na dan, kot se zatrjuje. Čeprav datum ni bistvena vsebina oporoke, v kombinaciji z vsemi okoliščinami zadeve predstavlja pomembno dejstvo. Oporoka je namreč napisana na listu, iztrganem iz rokovnika, na katerem je označen torek 23. 2. in viden prvi krajec lunine mene. V letu 2009 torka na navedeni dan ni bilo (ampak je bil ponedeljek), predhodno je bil v letu 1999 (pri čemer je manj verjetno, da bi zapustnica toliko časa hranila rokovnik), naslednji pa je bil v letu 2010. Vse navedeno pomeni, da je oporoka falsifikat. Umestitev oporoke v čas je bistvenega pomena, saj se je zapustnici v letu 2010 zdravstveno stanje drastično poslabšalo. Že marca je bil zaznan kognitivni upad, junija pa je bila že sprejeta v dom starejših občanov (DSO). Pritožnika izpostavljata še dvom v oporočno sposobnost zapustnice. Od leta 1977 dalje je namreč trpela za paranoidno shizofrenijo in bila večkrat hospitalizirana. Po zadnji hospitalizaciji, ko je bilo opozorjeno na zapustničin kognitivni upad, je bilo predlagano tudi, da se ji postavi skrbnika za poseben primer (in sicer za pomoč pri ureditvi institucionalnega varstva). Zaradi zdravstvenega stanja so ji bili predpisani benzodiazepini in antidepresivi. Njihova (prekomerna) uporaba je bila pred vstopom v DSO nenadzorovana, zato je bila zapustnica zmedena, pozabljiva in svoje volje ni mogla pravilno oblikovati.

4.Oporočna dedinja je v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam ugovarjala in predlagala zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Zakon o dedovanju v 210. členu določa, da v primeru, ko so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do zapuščine, o spornih dejstvih odloča pravdno sodišče. Zapuščinsko sodišče zapuščinsko obravnavo prekine in stranke napoti na pravdo.

7.Pritožnika v pritožbi v bistvu ponavljata trditve, ki sta jih navedla že v postopku pred zapuščinskim sodiščem in do katerih se je sodišče v obrazložitvi sklepa že opredelilo. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo razlogovanje kot pravilno ter dodaja naslednje. Ne glede na to, ali je bila oporoka zapisana na listu rokovnika iz leta 1999 ali 2010, to na njeno pristnost ne vpliva. Lastnoročna oporoka namreč izpolnjuje formalne pogoje, predpisane s 63. členom ZD, pri čemer drugi odstavek izrecno izključuje navedbo datuma kot bistvene sestavine za njeno veljavnost.

8.Drži, da je čas sestave oporoke pomemben pri presojanju oporočne sposobnosti zapustnice. Vendar pa se ta domneva, dokler ni izpodbita z dokazom o nasprotnem. Zakon konkretnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, ne navaja, sodna praksa pa je zavzela stališče, da je treba presojati konkretne okoliščine vsakega primera. Pritožnika dopuščata možnost, da je bila oporoka napravljena v letu 2010, ko zatrjujeta poslabšanje osnovne duševne motnje zapustnice in kratkotrajnega pomnjenja ter pojav kognitivnega upada. Slednje samo po sebi (še) ne izkazuje, kakšno je bilo dejansko stanje zapustničinega razuma in volje v času oblikovanja poslednje volje, še manj, da je bila v času testiranja nerazsodna. Trditve oporočne dedinje so diametralno nasprotne. Na zapuščinski obravnavi je izpovedala, da je bila zapustnica ves čas prisebna, ni imela duševnih težav in je zdravo razmišljala (l. št. 22). Prav tako o oporočni (ne)sposobnosti zapustnice ničesar ne pove postavitev skrbnika za posebni primer. Po podatkih spisa ji je bil ta postavljen za pomoč pri ureditvi namestitve v DSO.

9.Dejstvi sta, da je oporoka sestavljena v zakonsko predpisani obliki in da je testirala zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da pritožnikoma domneve oporočne sposobnosti ni uspelo izpodbiti. Posledično je sodišče njuno pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno in pravilno ravnalo, ko ju je v skladu s 1. točko drugega odstavka 210. člena ZD napotilo na pravdo.

10.Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------

Zakon o dedovanju v 210. členu določa, da v primeru, ko so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do zapuščine, o spornih dejstvih odloča pravdno sodišče. Zapuščinsko sodišče zapuščinsko obravnavo prekine in stranke napoti na pravdo.

Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju ZD.

Lastnoročen zapis oporoke in podpis.

Glej 59. člen ZD.

Za manj verjetno namreč štejeta, da bi zapustnica oporoko napisala na rokovnik iz leta 1999.