Jedro

Dolžničine trditve o tem, da po svoji knjigovodski evidenci upniku dolguje le še 42.677,00 SIT, so presplošne, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Zakaj naj bi bil dolg le tolikšen, dolžnica ne pove, za svoje trditve pa tudi ni predložila nobenih dokazil, kljub temu da se je nanje v ugovoru sklicevala. Zato je njen ugovor neobrazložen (2. odst. 53. člena ZIZ v zvezi s 5. odst. 62. člena ZIZ).

Izrek

Ugovor se zavrne kot neutemeljen in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper sklep je dolžnica pravočasno ugovarjala. Navedla je, da ugovarja zoper glavnico, ker ta ni enaka dolgu, kot ga izkazujejo njene poslovne knjige. Po njeni evidenci je namreč odprtih le še 42.677,00 SIT dolga. V dokaz svojih trditev navaja kontne kartice.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice štelo za neutemeljen (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžničin ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, morajo biti zanje v ugovoru priloženi tudi dokazi, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Na navedeno je bila dolžnica v pravnem pouku izpodbijanega sklepa posebej opozorjena, pa je kljub temu ugovarjala neobrazloženo. Trditve o tem, da po svoji knjigovodski evidenci upniku dolguje le še 42.677,00 SIT, so namreč presplošne, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Zakaj naj bi bil dolg le tolikšen, dolžnica ne pove, za svoje trditve pa tudi ni predložila nobenih dokazil, kljub temu da se je nanje v ugovoru sklicevala. Zato je njen ugovor neobrazložen (2. odst. 53. člena ZIZ v zvezi s 5. odst. 62. člena ZIZ) in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je ugovor dolžnice z dne 28.1.2000 zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi na podlagi 2. točke. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.