Jedro

Ker se tožnika ne nahajata v azilnem domu, v katerem bi morala počakati na pravnomočno odločitev o njuni prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je upravni zadevi obeh tožnikov združila v en postopek in z izpodbijano odločbo odločila, da se njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite zavrneta kot očitno neutemeljeni. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj sta tožnika povedala pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje navaja, kaj je navedeno v policijski depeši Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor z dne 6. 11. 2015. Tožena stranka je prošnjo tožnikov zavrnila, ker sta tožnika navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po Zakonu o mednarodni zaščiti (2. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ) in ker je očitno, da ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) ter zaradi lažnega predstavljanja razlogov, na katere se sklicujeta (4. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Tožena stranka je podrobno opisala te razloge, ki pa jih sodišče zaradi narave svoje odločitve ne bo povzemalo. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, pri čemer tudi glede tega podrobneje pojasnjuje to svojo ugotovitev, zaradi narave svoje odločitve pa sodišče tudi teh razlogov ne bo podrobneje povzemalo.

2. Tožnika v tožbi podrobneje pojasnjujeta, zakaj nasprotujeta ugotovitvam, da so njune navedbe nekonsistentne, razen tega je v primeru nekonsistentnosti tožena stranka dolžna prosilca s tem soočiti, česar pa ni storila. Nadalje podrobneje pojasnjujeta, zakaj bi morala tožena stranka z njima opraviti tudi osebni razgovor. Poleg tega bi morala tožena stranka tožnikoma postaviti vprašanja tudi glede Afganistana, če je smatrala, da je njuna izvorna država Afganistan. Dejansko pa so bila usmerjena na državo prebivanja tožnikov, to je Iran. Poleg navedenega tožnika tudi nista imela možnosti predložiti argumente glede primernosti in razumnosti uporabe notranje zaščite. Glede prebivanja v Kabulu jima ni bilo zastavljeno niti eno vprašanje. Tožena stranka o situaciji v Kabulu ni pridobila niti enega poročila, ampak navaja zgolj splošno znana dejstva, da je Kabul varen. Pri presojanju, ali je Kabul primerna notranja razselitev za tožnika, se je tožena stranka oprla le na tako imenovano merilo varnosti, ne pa tudi na merilo razumnosti. Tožnika v Kabulu nimata nikogar, ki bi jima lahko pomagal, nimata dovolj denarja, da bi si najela sobo, ob morebitni vrnitvi bi se morala nastaniti v taborih notranje razseljenih oseb, kjer sanitarne in zdravstvene razmere, dostop do pitne vode in infrastruktura ne dosegajo minimalnega standarda za normalno življenje. Tožnika smiselno predlagata, naj se izpodbijana odločba odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih razlogov tožnikov, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožena stranka je z dopisom z dne 4. 1. 2016 sodišče obvestila, da sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar sta bila dne 27. 12. 2015 izbrisana iz evidence in se tudi do priprave tega odgovora v azilni dom nista vrnila. Navaja, da ne ve, kje se nahajata.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da sta bili pooblastili, ki ju je predložila svetovalka za begunce nepopolni, ker je v obrazcu vsakega pooblastila manjkalo ime in priimek pooblaščenke. Sodišče je pooblaščenko pozvalo, naj pooblastili v roku 3 dni popravi tako, da se vanju vpiše tudi ime in priimek pooblaščenke. Ker naslovnica v roku 15 dni poziva sodišča na dopolnitev pooblastila ni dvignila, je nastopila fikcija vročitve navedenega poziva. Pooblaščenki je bil namreč dne 24. 12. 2015 puščen poziv v hišnem predalčniku ter postavljen 15-dnevni rok, v katerem ga mora dvigniti. Ker ga ni dvignila in ker je bil dne 9. 1. 2016 predalčnik neuporaben s tem, ker je bil odprt, se je pošiljka vrnila sodišču. Skladno s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku 15-dnevnega roka, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh. Pooblaščenka je bila o poštni pošiljki obveščena 24. 12. 2015 in je glede na določilo 142. člena ZPP fikcija vročitve nastopila 8. 1. 2016. Od tega dne je začel teči tridnevni rok za odpravo pomanjkljivosti in se je tako iztekel 11. 1. 2016, vendar pa sodišče do odločanja o tej zadevi (13. 1. 2016) popravljenega pooblastila ni prejelo. Iz navedenega razloga se mora sodišče najprej opredeliti do tega, ali je pooblastilo kljub navedeni pomanjkljivosti tako, da je možno šteti, da lahko pooblaščenka veljavno zastopa tožnika. Glede na to, da sta na obeh pooblastilih tako podpisa tožnikov kot podpis pooblaščenke A.A., sodišče dejstva, da v obrazcu ni izpolnjena rubrika, koga posamezen tožnik pooblašča za zastopanje, ni štelo za tako pomanjkljivost, da bi zaradi tega bilo pooblastilo neveljavno. Ker sta torej na pooblastilih oba podpisa in tudi zato, ker je logično, da svetovalka za begunce tožbe ne bi pisala, če je tožnika ne bi pooblastila za to, praznega prostora na pooblastilu, kjer bi moralo biti navedeno ime in priimek pooblaščenke, sodišče ni štelo za tako pomanjkljivost, da bi bilo pooblastilo zaradi tega neveljavno in bo zato v nadaljnjem postopku štelo, da lahko svetovalka za begunce A.A. veljavno zastopa tožnika v tem postopku, zaradi česar ji bo tudi vročen ta sklep.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da sta tožnika zapustila azilni dom in se vanj nista več vrnila. Ker se torej ne nahajata v azilnem domu, v katerem bi morala počakati na pravnomočno odločitev o njuni prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

8. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012, kjer je sodišče navedlo, da po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil vanj, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Sodišče je izrazilo mnenje, da glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

9. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.