Jedro

Besedilo drugega odstavka 202.e člena ZP-1 je povsem jasno in nedvoumno ter ne omogoča kakršnegakoli tehtanja oziroma možnosti, da se kljub izpolnjevanju pogojev za preklic storilcu ne prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav tako ni mogoče smiselno uporabiti določb o omilitvi sankcij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je bilo storilcu s sklepom z dne 10. 12. 2020 odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je preizkusna doba po tem sklepu začela teči 19. 12. 2020 in bi se iztekla 19. 10. 2021, vendar je storilec tekom preizkusne dobe storil hujši prekršek, saj mu je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje Laško z dne 29. 6. 2021, ki je postal pravnomočen 8. 7. 2021, zaradi prekrška storjenega 29. 6. 2021 z motornim vozilom C kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 4 kazenske točke v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202.e člena določa, da sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v času preizkusne dobe stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je ob zgoraj povzetih ugotovitvah sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa res ni navedlo pravne kvalifikacije prekrška, ki ga je storilec storil 29. 6. 2021, vendar to ni bistvena sestavina obrazložitve sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec namreč dobro ve, da mu je stranska sankcija kazenskih točk bila izrečena za prekršek vožnje pod vplivom alkohola, saj je iz priloge C 5 spisa razvidno, da mu je plačilni nalog Policijske postaje Laško z dne 29. 6. 2021 bil vročen osebno na kraju storitve prekrška. Ker je po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah plačilni nalog PP Laško z dne 29. 6. 2021 postal pravnomočen, so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne pritožbene navedbe, da pri storilcu očitno ne gre za vožnjo pod vplivom alkohola, temveč za zdravstvene težave, ki trajajo že dalj časa in da je vprašljivo, ali je sploh odgovoren za prekršek, ki naj bi ga storil v domnevno prištevnem stanju. Prav tako so nerelevantne pritožbene navedbe, da je policija svojo odločitev o odgovornosti storilca avtomatično in nekritično oprla na podatke zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, da se storilec samega dogodka ne spomni dobro, vendar ne beži od svoje odgovornosti in da je ob upoštevanju instituta actio libera in causa potrebno razmejiti zdravstveno stanje storilca od storitve očitanega prekrška kot človekovega voljnega ravnanja, saj se te pritožbene navedbe nanašajo na dejansko stanje prekrška, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Nerelevantne pa so tudi pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da je v močno depresivnem stanju nezavedno opustil možnost ugovarjati zoper plačilni nalog in napovedati zahtevo za sodno varstvo, da se mu je podrl svet, da kot pravni laik ni uspel pravočasno reagirati in zavarovati svoje interese in pravice, da so mandatno kazen odplačali njegovi bližnji sorodniki v njegovem imenu in da ni bil pozvan, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, saj zaradi močne potrtosti zaradi dogodka, depresije in anksioznosti ni pravočasno reagiral v svojo korist. S temi navedbami namreč storilec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku v postopku izdaje plačilnega naloga, v ta vprašanja pa se sodišče pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more več spuščati.

6. V nadaljevanju pritožbe storilec kljub navedbam, da se zaveda, da sodišče v primeru ugotovitve, da je v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj mu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti, izraža mnenje, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotoviti vse okoliščine domnevnega prekrška in presoditi, ali te okoliščine dejansko terjajo izdajo sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Besedilo drugega odstavka 202.e člena ZP-1 je povsem jasno in nedvoumno ter ne omogoča kakršnegakoli tehtanja oziroma možnosti, da se kljub izpolnjevanju pogojev za preklic storilcu ne prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav tako ni mogoče smiselno uporabiti določb o omilitvi sankcij. Poleg tega, da je mogoče omiliti le globo, je potrebno poudariti, da se v predmetnem postopku sankcije ne izrekajo, temveč sodišče odloča zgolj o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je že pravnomočno izrečeno. Nikakor se ni mogoče strinjati, da ne obstaja potreba, niti pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, saj je storilec s storitvijo prekrška v preizkusni dobi izkazal, da ni mogoče zaupati njegovim obljubam, da ne bo več kršil cestnoprometnih predpisov.

7. Neutemeljene so tudi trditve, da se storilec ni imel možnosti v popolnosti izjaviti se o okoliščinah, ki jih sodišče šteje za relevantno za izdajo izpodbijanega sklepa. V predmetnem postopku gre za postopek v zvezi z izvrševanjem pravnomočno izrečene in odložene sankcije. Načelo kontradiktornosti se v takih postopkih zagotavlja v pritožbenem postopku, saj odločitve sodišča prve stopnje temeljijo na podatkih, ki izhajajo iz uradnih evidenc in za katere se šteje, da je storilec z njimi seznanjen, saj jih je mogoče vpisati le na podlagi pravnomočnih plačilnih nalogov in odločb o prekrških, pogoj za pravnomočnost pa je pravilna vročitev odločbe o prekršku, s katero se zagotavlja seznanjenost storilca z njegovo vsebino.

8. Brez vsake osnove so pritožbene trditve, da je izrek sklepa nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sklepa oziroma, da sklep nima razlogov in da so razlogi povsem nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj. Iz izreka namreč povsem jasno izhaja, da se storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa jasno izhaja, da je podlaga za tako odločitev ugotovitev sodišča prve stopnje, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek. Prav tako pa so brez vsake osnove tudi očitki, da je sodišče prve stopnje očitno napačno, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Storilec pri tem ne pove konkretno, katero odločilno dejstvo naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno oziroma katerih dejstev, ki bi jih moralo ugotoviti, ni ugotovilo, hkrati pa te očitke zmotno kvalificira kot bistveno kršitev po 3. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1. 9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.