Jedro

S trditvijo, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju, vložnik zahteve nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedeno kršitev pa vidi v tem, da se obtožba in izrek sodbe "po zneskih ne ujemata". V takšnih primerih ne gre za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je o njej mogoče govoriti samo, kadar je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Praviloma je to v primerih, ko si določena v njem navedena odločilna dejstva nasprotujejo ali se celo izključujejo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 11.07.2002 je bil obs. B.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta s posebnim pogojem, da je dolžan v 10 mesecih po pravnomočnosti sodbe vrniti ošk. Z.K. znesek 566.000,00 SIT. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Odločeno je tudi bilo, da je oškodovancu dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 566.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik F.P. s P., je priporočeno po pošti dne 18.11.2002 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe očitanega mu kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Okoliščine, na katere se sklicuje obsojeni, so nasprotne zaključkom sodišča v zvezi z dejanskim stanjem. Sodišče je razpolagalo s podatki, na osnovi katerih je napravilo zaključke, ki so nasprotni trditvam obsojenega. V zvezi s temi okoliščinami pa ni mogoče izpodbijati sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker gre za razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V sodbi opisano ravnanje pa ima vse zakonite znake kaznivega dejanja in poslovni odnos obravnava samo kot okoliščino, v kateri je bilo dejanje storjeno oziroma okoliščino, ki jo je obsojeni izkoristil za storitev kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je niti v uvodnem delu niti v obrazložitvi konkretno ne opredeli. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora zahteva uveljavljani razlog konkretizirati in tudi obrazložiti. Ker v obravnavanem primeru to ni storjeno, kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa z navedbami, da gre med obsojencem in oškodovancem za tipično civilnopravno in gospodarsko razmerje, ki je trajalo že pred obtožbo, da je obsojenec dolg poravnal pred obsodbo, da je imel namen znesek poravnati ob sklepanju poslov v dogovorjenem roku ter da tega ni mogel storiti zaradi nastalih spremenjenih okoliščin, vložnik zahteve izpodbija dejanske zaključke napadene pravnomočne sodbe. Ponuja namreč lastno oceno dejstev in okoliščin, ki so podlaga za presojo, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

S trditvijo, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju, vložnik zahteve nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev vidi v tem, da se obtožba in izrek sodbe "po zneskih ne ujemata". Ne glede na to, da zahteva ne pojasni, glede katerih zneskov je podano neskladje, v takšnih primerih ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. O njej je mogoče govoriti samo, kadar je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Praviloma je takšno nasprotje podano v primerih, ko si določena v njem navedena odločilna dejstva nasprotujejo ali se celo izključujejo. Glede na vsebino navedb se zahteva za varstvo zakonitosti zato povsem neutemeljeno sklicuje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).