Jedro

Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi navedel le, da predloženih izjav tožnic in drugih oseb ni upošteval, ker naj ne bi bile verodostojne, ne da bi pojasnil, zakaj jih ocenjuje kot take. Zato taka pomanjkljivost obrazložitve sodišču ne omogoča preizkusa sporne ugotovitve, da objekt ni obstajal pred letom 1968. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-232/2012-16 z dne 31. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnic za izdajo potrdila, da ima počitniški objekt na zemljišču s parc. št. 1911/1, k.o. ..., uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so tožnice vlogi priložile svoje izjave in izjave prič ..., ..., ..., ... in ..., da je bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967. Prvostopenjski organ je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevanega potrdila. Na podlagi listin, v katere je vpogledal (skico izmer iz novembra 1966, naznanilnega lista št. 16/67 iz decembra 1966 in situacijo z dne 15. 12. 1967), je ugotovil, da se je prvotno zemljišče parc. št. 1911 k. o. ... delilo na štiri dele, pri čemer je obravnavano zemljišče dobilo parcelno št. 1911/1 k. o. ... Iz grafičnega in opisnega dela listin, ki jih je pridobil od Geodetske uprave Republike Slovenije, je bilo po ugotovitvah upravnega organa to zemljišče leta 1966 evidentirano le kot travnik v velikosti 768 m2, brez objekta, za katerega je bila vložena zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja. Navaja, da se ti podatki nanašajo na obdobje do 15. 12. 1967. Kljub temu, da je tožnice pozval, naj predložilo dokaz, da se je objekt na zemljišču nahajal pred 31. 12. 1967, tožnice tega dokaza niso predložile, izjave tožnic in prič pa je ocenil kot neverodostojne. Predlagani dokaz z ogledom objekta je zavrnil, ker ta ne bi prispeval k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, izvedenca pa v postopek ni pritegnil, ker je bila tožnicam z možnostjo zaslišanja, ki bi se ga lahko udeležil tudi strokovni pomočnik, dana možnost dokazovanja, pa se zaslišanja niso udeležile.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnic. Pritrdil je sicer njihovim navedbam, da iz naznanilnega lista izhaja zgolj delitev parcel in da nevpis objekta ne pomeni, da objekta na zemljišču v času parcelacije zagotovo ni bilo. Kljub temu pritrjuje odločitvi organa prve stopnje, ker tožnice obstoj objekta pred 13. 12. 1967 niso z ničimer izkazale. Primeroma navaja, da bi tožnice lahko predložile stare fotografije, račune za nakup materiala za objekt, pogodbo o nakupu zemljišča (iz katere bi izhajalo, da objekt že stoji), ortofoto posnetek iz leta 1967, česar pa niso storile. Njihove izjave in izjave drugih predlaganih prič je zato zavrnil, saj niso podkrepljene z drugimi dokazi. Smiselna naj bi bila tudi zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem, saj s tem dokazom ne bi bilo mogoče rešiti dileme, ali je bil objekt zgrajen leta 1967 ali leta 1968 in kasneje, strankam pa je bila dana možnost zaslišanja s strokovnim pomočnikom.

Tožnice se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da odločitev, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje, temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Objekt v navedenih dimenzijah naj bi bil po izjavah investitorjev, zdajšnjih in nekdanjih lastnikov zemljišča ter lastnikov sosednjih parcel, zgrajen pred letom 1967, njegova namembnost pa se ni spremenila. Navajajo, da je zemljišče na predpisan način evidentirano v zemljiškem katastru. Upravni organ naj bi brez obrazložitve in v nasprotju z 8. in 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot neverodostojne zavrnil izjave prič, s katerimi so tožnice dokazovale, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred 31. 12. 1967, ter da se njegova namembnost ni spremenila. Menijo, da bi moral upravni organ v skladu s 145. členom ZUP izpeljati poseben ugotovitveni postopek, ker da za skrajšani postopek niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Ker ni zaslišal predlaganih prič, naj bi kršil 182., 184. in 185. člen ZUP. Opozarjajo, da v upravnem postopku niso zatrjevale, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967 in da so zato takšne navedbe v nasprotju z izrekom, izpodbijana odločba pa naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Neutemeljeno naj bi bilo sklicevanje upravnega organa na geodetske listine, ki so namenjene parcelaciji in ne vrisu objekta. Ker ni opravil dokaza z izvedencem geodetske stroke in izvedencem za raziskavo materialov, naj bi upravni organ kršil tudi 189. člen v zvezi z 8. členom ZUP. Zavrnitev relevantnega dokaznega predloga pa pomeni tudi kršitev človekovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1. Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so bili z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 pa določa, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oz. drugega odstavka tega člena.

Tožnice so torej tiste, ki bi morale predložiti dokazila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila. Zato je neutemeljen očitek o kršitvah pravil postopka, ker da upravni organ ni izvajal dokazov z ogledom nepremičnine in postavitvijo izvedenca geodetske stroke in izvedenca za raziskavo materialov.

V svoji vlogi z dne 21. 11. 2012 so navajale, da je po izjavah nekdanjih lastnikov zemljišča in po izjavah lastnikov sosednjih parcel objekt nedvomno bil zgrajen že pred letom 1967, zato je neutemeljena tudi tožbena trditev, da tožnice v postopku niso zatrjevale, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967 in da gre zato za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ zahtevo za izdajo potrdila zavrnil, ker iz listin, ki jih je vpogledal, ne izhaja, da bi na obravnavanem zemljišču objekt stal pred 31. 12. 1967, tožnice pa svoje trditve, da je bil zgrajen pred letom 1967, tudi niso izkazale.

Po presoji sodišča pa je utemeljen tožbeni ugovor v zvezi z neupoštevanjem izjav, ki so jih priložile že vlogi za izdajo potrdila in kasneje še vlogi z dne 21. 11. 2012. V obravnavanem primeru so namreč tožnice svojo trditev, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, v upravnem postopku dokazovale s svojimi izjavami in z izjavami prič.

Že drugostopenjski upravni organ je pritrdil pritožbeni trditvi, da nevpis objekta v listine o delitvi parcel št. 1911 in 1910 k. o. ... ne pomeni, da objekta v tem času zagotovo ni bilo na zemljišču. Kljub temu se je strinjal z upravnim organom prve stopnje, da tožnice obstoja objekta pred letom 1968 niso uspele izkazati, saj niso predložile dokazov, iz katerih bi to izhajalo, izjav prič pa po mnenju drugostopenjskega organa organ prve stopnje utemeljeno ni upošteval, ker niso podkrepljene z drugimi dokazi.

O tem, katera dejstva šteje za dokazana, presodi uradna oseba na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP), v obrazložitvi pa mora navesti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Dokazni postopek torej ne pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme (v tem primeru tožnice), v njem predložiti „nedvomni“ dokaz, ampak je naloga organa, da na podlagi vseh izvedenih dokazov v postopku oceni, ali je stranka uspela dokazati zatrjevano dejstvo ali ne.

Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi navedel le, da navedenih predloženih izjav tožnic in drugih oseb ni upošteval, ker naj ne bi bile verodostojne, ne da bi pojasnil, zakaj jih ocenjuje kot take. Zato taka pomanjkljivost obrazložitve sodišču ne omogoča preizkusa sporne ugotovitve, da objekt ni obstajal pred letom 1968. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi drugostopenjski organ te pomanjkljivosti ni odpravil. Za dve tožnici sicer navaja, da sta rojeni leta 1978 in 1985, vendar ne pojasni, zakaj naj bi ta okoliščina vplivala na verodostojnost njunih izjav.

Zavrnitvi upoštevanja predloženih izjav pritrjuje, ker niso podkrepljene z drugimi dokazi. Dejstvo, da tožnice upravnemu organu kljub pozivu niso predložile dokumentov (starih fotografij, računov za nakup materiala, pogodbo o nakupu nepremičnine, ortofoto posnetek iz leta 1967), ki jih primeroma navaja organ druge stopnje in ker se niso odzvale vabilu na zaslišanje, pa po mnenju sodišča samo po sebi še ne pomeni, da izjave, ki so jih predložile, niso primeren dokaz, oziroma, da so neverodostojne.

Formalnega pogojevanja upoštevanja izjav prič in strank z obstojem drugih dokazov, ki bi dokazovali isto dejstvo, ZUP ne dopušča, ne določa ga niti 197. člen ZGO-1. Drugi odstavek 164. člena ZUP namreč izrecno določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 pa izjave prič celo izrecno določa med dokazili, s katerimi lastnik dokazuje, da so izpolnjeni pogoji iz za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu.

Tudi Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-20/92 z dne 12. 11. 1992 presodilo, da je prepoved uporabe določenih dokazov v nasprotju z 22. členom Ustave. Da je omejevanje dokaznih sredstev v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave je presodilo tudi z odločbama Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-2216/06 z dne 20. 5. 2008. Zahteva po dokazovanju z listinsko dokumentacijo bi bila dopustna le, če bi tak poseg v pravico iz 22. člena Ustave prestal strogi ustavnosodni test sorazmernosti (U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002). Obravnavani primer pa ni tak, saj kot je bilo že povedano, ZUP takega posega ne določa, 197. člen ZGO-1, ki ureja izdajanje obravnavanih potrdil, pa tudi ne.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral ob upoštevanju stališča sodišča, ki se tiče postopka, na katerega je upravni organ vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ponovno presoditi, ali tožnice s predloženimi dokazi izkazujejo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo potrdila iz 197. člena ZGO-1, tj. pogoji glede obstoja stavbe pred 31. 12. 2967, njene uporabe in namembnosti ter pogoji glede predpisanega načina evidentiranja zemljišča, na katerem je zgrajena, v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb.

K II. točki izreka Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se jim priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).