Jedro

V primeru, ko se nujna pot določi po že obstoječi izgrajeni poti, je pri izračunu nadomestila potrebno upoštevati tudi vrednost zgrajene poti, saj predlagateljici poti (v tem delu) ne bo potrebno zgraditi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo nujno pot za potrebe gradnje na parc. št. 207/80 k.o. ... in za redno rabo nepremičnin, parc. št. 207/80 in 201/1 k.o. ..., za hojo in vožnjo z vsemi vozili, ki jo omejujejo točke A, B, C, D, E, F, G, H, I, J, A, nujno pot je natančno opisalo, kot izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje, pri čemer širina nujne poti ob uvozu pa znaša 4,60 metra, dolžina nujne poti, merjeno po sredini obstoječe asfaltne poti pa znaša 14,54 metra. Navedlo je, da je skica nujne poti izvedenca J. D. sestavni del sklepa ter odločilo, da mora predlagateljica za dovoljeno nujno pot prvemu nasprotnemu udeležencu plačati primerno denarno nadomestilo v višini 1.728,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je odločilo, da jih nosi predlagateljica. Ta mora tudi prvemu nasprotnemu udeležencu J. F. povrniti 508,77 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pritožuje prvi nasprotni udeleženec, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se predlog za določitev nujne poti zavrne, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek. Navaja, da je odločitev sodišča napačna in v škodo prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče bi moralo glede na zemljiškoknjižno stanje ob pravilni uporabi predpisov predlog zoper drugega nasprotnega udeleženca zavrniti, saj ni lastnik nobene od nepremičnin, po kateri nujna pot poteka, kljub temu se izrek sklepa nanaša tudi nanj, kar pomeni očitno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in s tem bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče ni dovolj pretehtalo določil SPZ glede instituta nujne poti. Zakon določa, da sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira izkoriščanje ali uporabo zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala, nujno pot mora sodišče določiti tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. V primeru nasprotnega udeleženca J. F. bi se z izgradnjo nujne poti znatno ovirala uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. Pri tem poudarja izjemno strmino njegove dovozne poti in probleme, ki jih ima v zimskem času. Glavni problem bi nastal v primeru fizične izdelave nujne poti, glede na kofiguracijo terena ter upoštevaje dejstvo, da je izgradnja nujne poti možna le z znatnim vkopavanjem nujen poti v teren, tega sodišče ni ugotavljalo, pa bi moralo. Izvedenec se do obsežnih in tehtnih pripomb, ki jih je prvi nasprotni udeleženec podal na njegovo mnenje, ni ustrezno opredelil. Prvi nasprotni udeleženec je sam in z lastnimi sredstvi uredil in asfaltiral predmetno pot, vzpostavlja se situacija, ko bo več kot polovica dolžine te poti uporabljena za nujno pot. Nujna pot poteka po začetnem delu dovozne poti k stanovanjski hiši prvega nasprotnega udeleženca, sodišče vzpostavlja možnost nastajanja medsoseskih konfliktov, ki jih do sedaj ni bilo. Kakršnakoli gradnja in uporaba morebitne zgrajene stavbe na parceli predlagateljice bo glede na konfiguracijo terena v naravi nujno imela za posledico, da bo trasa nujne poti vedno zasedena z avtomobili. Sodišče nujne poti ni določilo tako, da bi bila tuja nepremičnina čim manj obremenjena. Nujna pot bi tako postala parkirišče in obračališče gradbenih strojev in vozil gradbenih delavcev v času gradnje ter tudi vozil vsakokratnih lastnikov nepremičnine, njihovih gostov ali obiskovalcev. Sodišče ni postavilo omejitve glede na velikost in težo vozil, uporabljenih pri gradnji, čeprav je izvedenec J. sam v svojem mnenju govoril o tem, da se dandanes gradnja lahko izvaja tudi z manjšimi gradbenimi stroji. Prvi nasprotni udeleženec sicer priznava dejstvo, da je parc. št. 207/80 opredeljena kot stavbno zemljišče, vendar to še ne pomeni, da je nujno pot potrebno določiti tudi za potrebe gradnje. Ni jasno, kako bo lahko na parceli predlagateljice prostor še za parkiranje in obračanje vozil. V zvezi z navedbami, da mora lastnik stavbnega zemljišča državi plačevati dajatve, prvi nasprotni udeleženec navaja, da je nadomestilo znatno nižje, če je zemljišče brez povezave z javnim cestnim omrežjem. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je predlagana nujna pot v splošnem družbenem interesu, ki naj bi bil v tem, da se stavbna zemljišča pozidajo. Glede redne rabe gozdnega zemljišča prvega nasprotnega udeleženca še posebej skrbi, da bo po trasi nujne poti predlagateljica vozila z goseničarji in drugo težko gozdno mehanizacijo. Če že, potem naj se nujna pot določi po vzporedni varianti in sicer po parc. št. 207/23 k.o. ..., ne strinja se z oceno izvedenca J., da bi bil strošek izgradnje poti neprimerno večji. Prav tako se ne strinja z oceno izvedenca, da izvedba nujne poti ni tehnično zahtevna in gradbeno težko izvedljiva. Nujna pot, kot je določena z izpodbijanim sklepom, je določena v prevelikem obsegu, saj bi se morala zaključiti v točkah D in H, ni nobene potrebe, da sega nujna pot na južni strani do točke E, F in G, kar je 5,6 metra dlje, kot pa bi bilo nujno potrebno. Prvi nasprotni udeleženec graja tudi odločitev sodišča v zvezi z odmero denarnega nadomestila, v postopku je podal pripombe na mnenje izvedenca J., a ta nanje ni ustrezno odgovoril. Višina nadomestila ni primerna, nedopustno je, da je izvedenec, glede na dejstvo, da je trasa nujne poti določena po zemljišču, ki je v naravi že cesta, vrednost nadomestila le še znižal. To zemljišče bi namreč moralo biti vredno več, kot pa golo stavbno zemljišče. Predlagatelj je v letu 1999, ko je cesto zgradil, za izgradnjo ceste plačal preko 22.000,00 DEM. Predlagateljica z izgradnjo nujne poti ne bo imela praktično nobenih stroškov. Sorazmerno ceni izgradnje nove poti bi moral izvedenec ugotoviti tudi višino vrednosti nadomestila, ki gre za uporabo že zgrajene poti prvemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče bi moralo z ustreznim izvedencem gradbene stroke proučiti vse ugovore nasprotnega udeleženca ter do njih zavzeti stališče, dopustilo je, da je izvedenec J. na konkretne pripombe odgovarjal le s pavšalnimi odgovori in mnenja ni ustrezno dopolnil. Nazadnje še poudarja, da predlagateljica A. Z., sedaj pa J.G., nikoli ni vprašala, če bi za primerno ceno odstopil nekaj metrov zemljišča na vzhodu njegove parcele, pritožnik je prepričan, da je to najbolj optimalna rešitev za izgradnjo dostopa do njenih nepremičnin.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba v zvezi z drugim nasprotnim udeležencem. Drugi nasprotni udeleženec je naveden samo v glavi sklepa, ne pa tudi v izreku, zato zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86 in spremembe, ZNP) ni podana.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni dovolj pretehtalo določil Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ) glede instituta nujne poti. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj vseh pogojev iz 88. in 89. člena SPZ, v pretežnem delu je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen glede določitve višine nadomestila (o tem več v nadaljevanju). Tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje ni utemeljena, saj je izvedenec na pripombe na izvedensko mnenje konkretno odgovoril (navedeno ne velja le glede denarnega nadomestila, o tem v nadaljevanju).

Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da bi se z dovolitvijo, predvsem pa z izgradnjo nujne poti znatno ovirala uporabo zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo obširne in pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje (glej stran 5 in 6 sklepa sodišča prve stopnje). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, pa bi moralo, da je izgradnja nujne poti možna le z znatnim vkopavanjem nujne poti v teren, saj je sodišče prve stopnje v že prej navedenem delu obrazložitve navedlo tudi, da ne drži, da je nujna pot po obravnavanem predlogu možna le z znatnim vkopavanjem nujne poti v teren in z izkopom ogromnih količin materiala, niti da stroškovno ni smotrna. Navedba, da je prvi nasprotni udeleženec sam in z lastnimi sredstvi uredil in asfaltiral predmetno pot je relevantna, vendar v okviru ugotavljanja višine nadomestila. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi ne drži, da se bo zaradi nujne poti prvemu nasprotnemu udeležencu onemogočil oziroma znatno oviral dostop do njegove nepremičnine, saj bo predlagateljica lahko nujno pot uporabljala le za dostop do svoje parcele v obliki hoje in vožnje, ne pa tudi v obliki obračanja na nujni poti ali parkiranja na njej. Pravilno je sodišče navedlo tudi, da subjektivne okoliščine oziroma doživljanje prvega nasprotnega udeleženca ne morejo biti razlog, zaradi katerega bi sodišče predlog po sicer objektivno najprimernejši trasi zavrnilo, pri čemer je nujna pot od hiše prvega nasprotnega udeleženca oddaljena v tolikšni meri, da življenjskega prostora okrog hiše prvega nasprotnega udeleženca z ničemer ne moti. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Dejstvo je, da je parcela št. 207/80 opredeljena kot stavbno zemljišče, sodišče je pravilno glede na zatrjevanja predlagateljice določilo nujno pot tudi za potrebe gradnje, pri čemer dejstvo, ali in kako bo predlagateljica po svoji parceli parkirala in obračala vozila za odločitev ne more biti relevantno. Enako tudi niso relevantne pritožbene navedbe glede plačevanja dajatev glede na namembnost zemljišča, kot tudi ne zaključek sodišča, da je predlagana nujna pot v splošnem družbenem interesu, ki naj bi bil v tem, da se stavbna zemljišča pozidajo. Ker torej takšni zaključki sodišča prve stopnje niso pravno odločilni v tej zadevi, tudi na pritožbene navedbe v zvezi z njimi sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati. Dejstvo je, da se mora tudi v primeru, ko je določena nujna pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili, vožnja izvajati na način, da se na nujni poti ne povzroča škoda. Strah nasprotnega udeleženca, da bo predlagateljica vozila z goseničarji in drugo težko gozdno mehanizacijo, za kar je trasa neprimerna, je tako neutemeljen. Glede gradnje bo prav tako morala oziroma lahko uporabljala le takšne gradbene stroje, ki na trasi škode ne bodo povzročali.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da naj se nujna pot določi po vzporedni varianti in sicer po parc. št. 207/23 k.o. .... Tudi glede te variante je sodišče navedlo pravilne in popolne razloge, kljub temu da je prvi nasprotni udeleženec to varianto pričel omenjati šele dne 11.11.2008, ne pa prej, ko je bil na ogledu na kraju samem 10.4.2008 prisoten tudi izvedenec geodetske, kot tudi izvedenec urbanistične stroke. Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje za pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je nujna pot, kot je določena z izpodbijanim sklepom, določena v prevelikem obsegu in bi se morala zaključiti v točkah D in H. Izvedenec je namreč jasno pojasnil, da brez dela, ki ga omejujejo točke I, D, E, F, G, H, I, torej tudi naprej od točk D in H, na parcelo predlagateljice ne bo moč zaviti.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe prvega nasprotnega udeleženca, s katerimi graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odmero denarnega nadomestila. Izvedenec je v tem delu pri izračunu nadomestila na m2 štel, da nadomestilo, glede na to, da gre za cesto, znaša 23 % realne tržne vrednosti, vendar je takšno izhodišče materialnopravno zmotno. V primeru, ko se nujna pot določi po že obstoječi izgrajeni poti, je namreč pri izračunu nadomestila potrebno upoštevati tudi vrednost zgrajene poti, saj predlagateljici poti (v tem delu) ne bo potrebno zgraditi. Upoštevati pa je potrebno tudi število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati. Glede višine nadomestila je bilo zato potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je sodišče druge stopnje ocenilo, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka. V preostalem izpodbijanem delu pa je bilo potrebno iz že navedenih razlogov pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (355. in 353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za dovoljeno nujno pot določiti primerno nadomestilo v skladu s 3. odst. 89. člena SPZ, upoštevaje že navedeno izhodišče. V ta namen bo moralo priskrbeti dopolnitev izvedeniškega mnenja, nato pa v razveljavljenem delu o zadevi ponovno odločiti V skladu s 4. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.