Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je škoda tožniku nastala brez njene krivde, saj je delo organizirala na varen način (43. čl. ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1), da pa tožnik ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj dela ni opravljal pazljivo, tako da bi zavaroval svoje življenje in zdravje, s tem pa je ravnal v nasprotju z določbo 35. člena ZDR-1 in 12. členom ZVZD-1, poleg tega pa tudi ni upošteval navodil tožene stranke za opravljanje dela, ki jih je po določbi 34. člena ZDR-1 dolžan spoštovati, je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2019 dalje do plačila (točka I izreka) in tožniku naložilo, da v roku 8 dni toženi stranki plača stroške postopka v višini 885,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje zlasti v delu, da iz tožbenih navedb o gibljivosti distančnika ni mogoče izluščiti, v čem naj bi tožena stranka ravnala protipravno, ko je namestila gibljiv distančnik oziroma ga ni pritrdila. Takšna ugotovitev je napačna, saj se tožnik ne bi poškodoval, če bi bil distančnik fiksno pritrjen, distančnik pa tudi ni bil konstruiran tako, da bi bilo prijemanje onemogočeno. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago za protipravnost ravnanja tožene stranke, in sicer da je bil distančnik nepravilno nameščen. Tožena stranka je dopustila, da je bil gibljiv in zaradi tega je prišlo do poškodbe. Tožniku ni potrebno navesti, kateri predpis je bil kršen, ker bi moral na to odgovoriti izvedenec za varstvo pri delu, kar je tožnik predlagal. Sodišče je sprejelo napačno procesno odločitev, saj je ostale dokazne predloge, vključno s postavitvijo izvedenca, zavrnilo. Tožnik je utemeljeno skladno z 286.b členom ZPP ugovarjal procesno kršitev pravice do dokazovanja. Ker dejansko stanje v sodbi ni bilo popolno ugotovljeno, posledično odločitev ni materialno pravno pravilna. Sodišče se je preveč ukvarjalo z vprašanjem, zakaj se je tožnik prijel za distančnik in ne za označeno rumeno ročko, ki je sicer namenjena za oprijem. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je zaradi izgube ravnotežja ravnal refleksno in se je prijel za distančnik. Neposredni vzrok za nezgodo ni njegova izguba ravnotežja oziroma način sestopa, ki bi sicer lahko pomenil večjo ali manjšo soodgovornost tožnika, ampak je odločilni vzrok v gibljivem distančniku, ki je deloval kot škarje, in s tem v zvezi je tožnik predlagal postavitev izvedenca iz varstva pri delu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da med strankama tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da distančnik sploh ni bil nameščen za oprijemanje oziroma za pomoč pri sestopu s podesta, ampak zaradi tresljajev transportnega traku. Tožnik bi se moral pri menjavi pasu držati za temu namenjen ročaj. Ker se ga ni držal, je izgubil ravnotežje in se prijel za distančnik, ki se mu je spodmaknil in mu odščipnil del prsta. Tako do nezgode ni prišlo zaradi napačne pritrditve distančnika, ampak zaradi tožnikovega napačnega načina opravljanja dela. Pomanjkljivih trditev tožnika, v čem naj bi bila podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj ni navedel, zakaj distančnik ne bi smel biti gibljiv, izvedba dokaza z izvedencem ne more nadomestiti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ne smiselno uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo drugih dokazov, predvsem pa dokaza s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu v zvezi s trditvijo tožnika, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilno nameščenega distančnika, za katerega se je tožnik prijel in se poškodoval, kršila njegovo pravico do dokazovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo vzrok za nastalo poškodbo njegovo ravnanje, saj je delo opravljal v nasprotju z navodili delodajalca, ki ga je za opravljanje dela ustrezno usposobil. Ker se tožnik pri menjavi traku ni držal za v ta namen nameščen ročaj, se je pri izgubi ravnotežja refleksno ujel za distančnik (ki ni namenjen prijemanju, ampak je nameščen zaradi tresljajev transportnega traku) in se zaradi tega poškodoval. Tožnik se tako ni poškodoval zaradi nepravilno nameščenega distančnika, ampak zaradi nepravilnega opravljanja dela. Zaradi tega izvedba navedenega dokaza za odločitev ni bila bistvena.

7. Tožnik se je 21. 9. 2018 poškodoval pri delu, ko je skušal izvleči zagozden ostanek pasu. Na podestu, na katerega je stopil, da bi delo opravil, je izgubil ravnotežje in padel, med padcem pa se je prijel za distančnik, ki ni bil fiksno pritrjen in se je s prstom ujel v odprtino. Posledično je utrpel amputacijo desnega končnega vršička kazalca desne roke in blazinice tega prsta. Za nezgodo in škodo, ki mu je nastala, je po njegovem stališču tožena stranka krivdno odgovorna, ker ni poskrbela za izvedbo vseh ukrepov po Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcev na delovnih mestih. Kršila je določbo 9. člena pravilnika, saj ni zagotovila ustrezne stabilnosti podesta, določbo 57. člena, ker podest in stopnišče nista bila zavarovana z varnostno ograjo ali oprijemali za roke, kršila pa je tudi 55. člen tega pravilnika, ker ni izvedla ustreznih varnostnih ukrepov, s katerimi bi zavarovala delavce, ki so pooblaščeni za vstop na nevarna območja. Zahteva plačilo škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi strahu v višini 1.500,00 EUR, duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3.000,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupni višini 10.500,00 EUR zvrnilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku ni krivdno odgovorna.

9. V zvezi s tožnikovim prvim očitkom, da mu je škoda nastala zaradi nepritrjenosti, nestabilnosti oziroma nezavarovanosti podesta, je sodišče prve stopnje na podlagi fotografij v spisu, izpovedi tožnika in prič A.A. ter B.B., pravilno ugotovilo, da ni utemeljen. Podest je bil res vrinjen med drugi in tretji pas, vendar je bil močno pritrjen na obeh straneh in na več višinah. Ta podest je bil na stroj nameščen že ob prevzemu stroja. Podest je bil tudi zavarovan, saj sta bila za prijem in delo na podestu nameščena dva ročaja rumene barve. Tožnik bi se tožnik ob opravljanju dela moral prijeti za ročaj in do izgube ravnotežja sploh ne bi prišlo. Da podest ni bil vzrok nezgode je izpovedal tudi tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi trditev tožnika, da je do nezgode prišlo, ker se je pri soročni menjavi zagozdenega pasu moral nagniti nazaj, pri tem je izgubil ravnotežje in se je prijel za distančnik (letev), ki ni bil pritrjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi fotografij stroja v času nezgode in izpovedi prič A.A. ter B.B. ugotovilo, da bi bilo potrebno pas menjati oziroma ga vpenjati v višini ramen, vsekakor pa ne nad glavo, kot je izpovedal tožnik, zato do nezgode ni prišlo na način, kot ga je navedel tožnik.

11. Tožnik pa je toženi stranki končno očital še, da je k nezgodi pripomogel tudi distančnik (letev), ki je bil gibljiv, saj do padca in poškodbe tožnika ne bi prišlo, če bi bil distančnik pritrjen in s tem fiksen, tožena stranka pa ga o tem, da se zanj ne sme prijemati, ni poučila.

12. Da je tožena stranka tožnika za varno delo (tudi za menjavo dimenzije traku) ustrezno usposobila, izhaja iz Potrdila o certificiranju, Potrdila o recertificiranju, Testa znanja iz varnosti in zdravja pri delu, požarnega varstva ter varstva okolja, Verifikacije za delovno mesto, ki jih je kot dokaz v spis vložila tožena stranka, in iz izpovedi A.A.. Menjava dimenzije traku je ves čas enako opravilo, ki je zapisano po korakih. Opravljalo se je na način, da se je delavec z eno roko držal za ročaj, z drugo je izvlekel stari pas in na trak potegnil novega. Tožnik je vedel, kako mora opravljati delo in kje se mora prijeti. To delo je opravljal že dalj časa in bi ga moral tudi kritičnega dne opravljati skladno z navodili. Pri menjavi dimenzije traku bi se moral prijeti za enega izmed dveh v ta namen nameščenih ročajev, ne pa tako, da se ni držal za ročaj, ki je temu namenjen. Zaradi tega je izgubil ravnotežje in se je prijel za distančnik, ki je bil nameščen zaradi tresljajev tekočega traku in ne za prijemanje delavca.

13. Po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) mora delodajalec delavcu povrniti povzročeno škodo pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Skladno s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je tisti, ki je drugemu povzročil škodo to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je škoda tožniku nastala brez njene krivde, saj je delo organizirala na varen način (43. čl. ZDR-1 in 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1, Ur. l. RS,43/2011 in nadalj.), da pa tožnik ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj dela ni opravljal pazljivo, tako da bi zavaroval svoje življenje in zdravje, s tem pa je ravnal v nasprotju z določbo 35. člena ZDR-1 in 12. členom ZVZD-1, poleg tega pa tudi ni upošteval navodil tožene stranke za opravljanje dela, ki jih je po določbi 34. člena ZDR-1 dolžan spoštovati, je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

14. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).