Jedro

Do povrnitve škode nima pravice tisti, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. Nedovoljeno ravnanje je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki je bil podlaga za odreditev pripora v konkretnem primeru, temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP. Čim pa je tako, ima priprti pravico do povrnitve škode, če izkaže vse predpostavke po obligacijskih predpisih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 5.810,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 dalje.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da ob odsotnosti utemeljenega suma tudi ob izkazani ponovitveni nevarnosti pripora ni mogoče odrediti. Zaključki izpodbijane sodbe naj bi bili zato nerazumljivi in v nasprotju z določili 201., 538. in 542. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da tudi sámo dvomi v svoje zaključke, ko navaja, da tožnik ne bi bil upravičen do odškodnine, ker niso izpolnjeni vsi pogoji, četudi negativni razlog iz tretjega odstavka 542. člena ZKP ne bi bil izpolnjen. Nadalje sodišču očita, da na podlagi tožnikove izpovedi, ki naj bi bila nekonsistentna in nepovezana, ni zaključilo, da gre za nenavadno osebnostno strukturo in ni angažiralo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ocenil posledice obravnavnega pripora in jih razmejil od prejšnjega pripora. Po mnenju tožnika bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi predlagane priče, ki bi lahko izpovedale o spremenjeni osebnosti tožnika zaradi pripora. Ker tega ni storilo, je posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo številnih posledic, ki so tožniku nastale zaradi neutemeljenega pripora. Tudi zaključki sodišča, da med zatrjevanimi posledicami in neutemeljenim priporom ni vzročne zveze, so po mnenju tožnika nejasni, nerazumljivi in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče kršilo tudi določila 179. in 183. člena OZ. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP ima tisti, ki je bil v priporu, pa zoper njega ni bil uveden kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali pa je bila obtožba zavrnjena, pravico do odškodnine. Odškodninska odgovornost države v teh primerih je objektivna. Protipravnost ravnanja zato ni predpostavka zanjo, pač pa sta predpostavki objektivni dejstvi, da je bil pripor prestan (okrnitev svobode) in da ni prišlo do obsodbe v kazenskem postopku. Navedena pogoja v konkretnem primeru nista sporna, je pa sporen obstoj negativne predpostavke, opredeljene v tretjem odstavku 542. člena ZKP, ki izključuje pravico do odškodnine: nima pravice do povrnitve škode, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. Toda nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki je bil podlaga za odreditev pripora v konkretnem primeru, temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP (1).

6. Razlog za odreditev pripora v konkretnem primeru je bila ponovitvena nevarnost, utemeljena z nedovoljenimi ravnanji, ki jih je povzročil tožnik, ter s kršitvijo preizkusne dobe in večkratno predkaznovanostjo. V okviru preiskave je bilo po pridobitvi izvedenskega mnenje in ob upoštevanju balistične stroke ugotovljeno, da krogla, ki naj bi jo obtoženi tožnik izstrelil s strelnim orožjem v osebno vozilo, ni predstavljala konkretne nevarnosti za življenje ljudi na drugi strani ulice, saj je po prestrelu prednjih levih vrat zaradi izgube kinetične energije ostala v notranjosti vozila, strelno orožje pa je bilo v trenutku strela obrnjeno navzdol in v smeri sprednjih levih vrat vozila. Državni tožilec je zato odstopil od pregona, ker ni bilo dokazov, da je tožnik storil kaznivo dejanje oziroma ker ni bila izkazana neposredna in konkretna nevarnost, tj. nevarnost, ki bi neposredno grozila, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine in ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti. Tožnikovega ravnanja tako ni bilo mogoče opredeliti kot kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj niso bili izpolnjeni vsi njegovi zakonski znaki. Ravnanje, za katero se kasneje izkaže, da nima znakov kaznivega dejanja, sámo po sebi ne more predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve (2). Obstoj negativne predpostavke po tretjem odstavku 542. člena ZKP, ki bi tožniku onemogočala zahtevati povrnitev škode zaradi neutemeljenega pripora, torej ni izkazan, tožnik pa je upravičen do povračila škode na podlagi 542. člena ZKP, saj je pripor (sicer v času odločanja zakonito odrejen) zaradi rezultata kazenskega postopka postal nezakonit, čim pa je tako, ima priprti pravico do povrnitve škode (3) seveda, če izkaže vse predpostavke po obligacijskih predpisih (4).

7. Odločitev sodišča prve stopnje, obrazložena v 7. točki izpodbijane sodbe, je torej materialnopravno zmotna. Sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, se nanaša izključno na zadeve, v katerih je bil razlog za odreditev pripora begosumnost, in v teh primerih sodišča res odrekajo pravico do odškodnine tistim pripornikom, v katerih država uspe dokazati, da so sami povzročili razloge za pripor (izmikanje, nedvigovanje vabil sodišč, neprihajanje na narok itd.). Vendar tovrstnih primerov ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, kjer je bil razlog za pripor iteracijska nevarnost, glede tega pa je enotna tudi zgoraj navedena sodna praksa (opombe 1, 3 in 4). Iz tega razloga pritožbeno sodišče torej odločitvi prvostopenjskega sodišča ne more pritrditi.

8. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo tudi „rezervne“ razloge, a tudi ti niso pravilno. Zaključilo je, da tožnik ni uspel izkazati obstoja škode ter vzročne zveze med nezakonitim priporom in nastalo mu škodo. V izpodbijani sodbi je povzeta obširna izpoved tožnika (10. točka obrazložitve), ki ji sledi še dokazna ocena (11. in 12. točka obrazložitve). Slednji bi pritožbeno sodišče sicer lahko pritrdilo, a žal ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni očitek glede bistvene kršitve postopka, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Če že je mogoče pritrditi razlogom za zavrnitev dokazov z izvedencema (12. točka), pa prvo sodišče povsem spregleda (in pritožba na to opozarja), da je tožnik predlagal tudi zaslišanje prič M., K., S. in A. O zavrnitvi teh dokazov v izpodbijani sodbi ni najti razlogov, čeprav je njihovo neizvedbo tožnik grajal že ob zaključku glavne obravnave (list. št. 58). Podana kršitev je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka zaslišati preostale priče, nato pa znova napraviti dokazno oceno o pravno odločilnih dejstvih ter odločiti o zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje bo moralo oceniti oziroma razčistiti, katere izmed zatrjevanih posledic, če sploh, so v vzročni zvezi z obravnavanim priporom ter katere v vzročni zvezi s prejšnjim priporom oziroma s prestano zaporno kaznijo, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati pri odmeri višine odškodnine. Vsak neutemeljen pripor sicer lahko povzroči negativne posledice, a je glede na tožnikovo izpoved jasno, da vse zatrjevane posledice zagotovo ne izhajajo le iz konkretnega neutemeljenega pripora, saj je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ter je tudi že bil v priporu in zaporu.

(1) Pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 23. 6. 1993. Primerjaj tudi na tem mnenju oblikovano prakso Vrhovnega sodišča: sodba z dne 20. 3. 2002, opr. št. II Ips 395/2001, sodba in sklep z dne 5. 6. 2006, opr št. II Ips 63/2005, in sodba z dne 15. 10. 2008, opr. št. II Ips 377/2006. (2) Glej zgoraj.

(3) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19. 2. 2001, opr. št. II Ips 91/2000. (4) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 10. 2008, opr. št. II Ips 377/2006.