Jedro

Tožnica je zahtevala razliko v plači med prejeto plačo in plačo za delo, ki ga je dejansko ves čas opravljala. To razliko je zahtevala v obliki (čiste) denarne terjatve, glede katere je skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR dopustno direktno sodno varstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zneske razlike v plači za vsak mesec od 1. 5. 2000 do 30. 11. 2004 v skupni višini 24.435,14 EUR (prej 5.855.637,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje, kot je razvidno iz izreka. Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 1880,94 EUR (prej 450.748,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Tožnici je naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v višini 402,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, ker tožnica ni vložila ugovora zoper odločbe, ki je urejen v tretjem odstavku 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr - Uradni list RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno besedilo), kar pomeni, da je bila v vtoževanem obdobju njena plača dokončno določena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba sodišča druge stopnje nezakonita. Drugostopno sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo, v čem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je poskušala ves čas opravljanja del in nalog "vodje lekarniške dejavnosti", oziroma kasneje načelnika oddelka II za lekarniško dejavnost urediti svoj status s toženo stranko, ki je njene prošnje ignoriral. Zato je tožnica izkoristila možnost, ki jo ponuja 204. člen ZDR in uveljavila svojo terjatev po sodni poti. Tožnica je poskušala nesoglasja rešiti s toženo stranko, o čemer priča zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, in pozivi toženi stranki, naj o zahtevi odloči. Tožnica bi z odklonitvijo opravljanja del preko svojega delokroga, zaradi specifičnih delovnih razmer v Slovenski vojski, tvegala, da bi jo tožena stranka spoznala za odgovorno težje kršitve vojaške discipline, in ji s tem posledično odpovedala delovno razmerje. Tožnica v reviziji očita izpodbijani sodbi tudi odstop od sodne prakse višjega sodišča. S takšno odločitvijo je višje sodišče obšlo četrti odstavek 204. člena ZDR. Tožnica je ves čas opravljala težja dela kot so bila zajeta v njenem formalnem opisu del in nalog. Zato je na podlagi 15. člena ZDR šteti, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje lekarniške dejavnosti oziroma načelnika oddelka II za lekarniško dejavnost. Zato bi morala prejemati tudi ustrezno plačo. 4. V skladu s 375. čl. Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007-ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. čl. ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je odločilo z zamudno sodbo (318. člen ZPP). Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člen ZPP). Institut zamudne sodbe namreč temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste navedbe in dejstva, ki jih navede tožeča stranka. Navedb o dejanskem stanju ni potrebno dokazovati in jih tudi ni mogoče izpodbijati. V materialnopravnem pogledu se omeji možnost izpodbijanja zamudne sodbe samo na preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe.

8. Tožnica navaja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotovilo, v čem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in ker drugostopno sodišče izpodbijane sodbe ni oprlo na nobeno materialno pravno določbo, zaradi česar bi se dalo sodbo preizkusiti. Ta revizijski očitek je neutemeljen. ZPP v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP med drugim določa, da je bistvena kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je v izpodbijani sodbi uporabilo predpis, to je 100. a člen ZObr, na podlagi katerega je ugodilo pritožbi in zavrnilo zahtevek tožnice. Sodišče druge stopnje je štelo za odločilno, da tožnica ni vložila ugovora, ki ga določa ta člen, kar je imelo za posledico, da je bila njena plača v vtoževanem obdobju dokončno določena. Ali je to določbo uporabilo pravilno, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

9. Tožnica uveljavlja razliko v plači za obdobje od 1. 5. 2000 do 30. 11. 2004. Tožnica je bila v obdobju od 5. 1. 1998 do 30. 11. 2004, ko ji je delovno razmerje prenehalo, zaposlena pri toženi stranki. Plača, ki jo je v tem času prejemala, ji je bila določena na podlagi pravnomočnih in dokončnih odločb tožene stranke z dne 16. 11. 1999, 14. 9. 2000, 20. 9. 2000 in 16. 10. 2000 ter z odločbo z dne 5. 6. 2002. Dne 1. 2. 2002 je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila tožnici določena plača. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnica zoper te odločbe ni vložila ugovora, kot ga predvideva tretji odstavek 100. a člena ZObr.

10. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji) v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. V prvem odstavku 22. člena določa, da posebni del ZJU, kar pomeni tudi določbe o pravnem varstvu (24. člen ZJU), velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. V petem odstavku 24. člena ZJU je določeno, da je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Uveljavljanje sodnega varstva javnih uslužbencev je urejeno v 25. členu ZJU. Glede odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev je potrebno upoštevati tudi določbe V. poglavja ZJU (33. do 39. člen).

11. Posamezna vprašanja za nekatere javne uslužbence, med temi tudi pripadnike Slovenske vojske oziroma uslužbence na obrambnem področju (3. odstavek 22. člena ZJU), lahko zakoni urejajo drugače kot ZJU. Ti zakoni so v razmerju do ZJU lex specialis. Za javne uslužbence na obrambnem področju velja posebna ureditev glede postopka za uveljavljanje pravic iz dela, ki je urejena v 100. a členu ZObr. Ta v prvem odstavku določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, ki lahko za to pooblasti drugo osebo. Drugi odstavek istega člena določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. V tretjem odstavku 100. a člena ZObr je določeno, da se ugovor vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, ki je odločila o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih v roku 15 dni od dneva, ko mu je bil vročen akt, s katerim je bilo odločeno o njegovi pravici, obveznosti in odgovornosti. V primeru, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (osmi odstavek 100. a člena ZObr).

12. Niti navedena določba niti določbe o pravnem varstvu v ZJU (24. in 25. člen ter 33. - 39. člen) ne urejajo primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Tožnica je v obravnavnem primeru zahtevala izplačilo razlike v plači iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Tožnica je postavila zahtevek za izplačilo razlike v plači, kar predstavlja zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve. Spor v tem obsegu pa je premoženjski individualni delovni spor (1). Dopustno je direktno sodno varstvo.

13. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi najprej pravilno ugotovilo, da gre za denarno terjatev, za katero je skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR dopustno direktno sodno varstvo. Nato je ugodilo pritožbi in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je presodilo, da je bila tožničina plača v vtoževanem obdobju določena dokončno in pravnomočno, ker tožnica zoper odločbe tožene stranke ni vložila ugovora po tretjem odstavku 100. a člena ZObr. Sodišče druge stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Drugostopno sodišče ni upoštevalo okoliščine, da odločitev v zamudni sodbi temelji na tem, da je dejansko opravljala drugo delo kot pa tisto, na katerega je bila razporejena. Tožnica je zato zahtevala razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo za delo, ki ga je dejansko ves čas opravljala. To razliko pa je tožnica zahtevala v obliki (čiste) denarne terjatve.

14. Glede na to, da so bila v tožbi navedena vsa pravno pomembna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, ta dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, je ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sodba in sklep VIII Ips 160/2007 z dne 17. 11. 2008