Jedro

Tožena stranka se z uporabljenim avstrijskim pravom strinja, sodišču prve stopnje pa neutemeljeno očita, da ni upoštevalo avstrijske prakse. Res mora sodišče pravo (tudi tuje) poznati in uporabiti po uradni dolžnosti ter pri tem upoštevati tudi ustaljeno sodno prakso, vendar pa morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravil in prakse. Tožena stranka je višini vtoževane odškodnine sicer nasprotovala, a brez konkretizirane podlage. Svojih trditev, da 4.500 EUR (kolikor je tožnici že priznala in izplačala) predstavlja pravično denarno odškodnino, ni z ničemer izkazala. Če je menila, da je navedeni znesek v skladu z ustaljeno avstrijsko prakso v podobnih primerih, bi se morala na takšno prakso specificirano sklicevati. Ni naloga sodišča, da ob pomanjkljivi trditveni podlagi strank pri (tujih) sodiščih opravlja poizvedbe o njihovi sodni praksi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi posledic prometne nesreče, do katere je prišlo 12. 10. 2015 na Avtocesti ... v Avstriji. Poleg vozila, zavarovanega pri toženi stranki, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, tožnica pa je bila sopotnica v njem, sta bili v prometni nesreči udeleženi še dve tuji vozili.

2. Sodišče prve stopnje je postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine 6.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 ustavilo (I. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.126,28 EUR s 4 % letnimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 2.126,28 EUR od 22. 6. 2016, ki presegajo 4 % letno obrestno mero (III. točka izreka). O stroških je odločilo tako, da mora tožena stranka tožnici v 15 dneh povrniti 797,84 EUR (IV. točka izreka).

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi po avstrijski praksi tožnici pripadalo 16.400 EUR odškodnine. Sodišče se je pravilno sklicevalo na materialno pravo Republike Avstrije, vendar pri odmeri odškodnine ni upoštevalo avstrijske prakse. Odmerjena odškodnina je bistveno višja od tiste, ki se za primerljivo nepremoženjsko škodo priznava v Republiki Avstriji. V avstrijskem civilnem pravu ne obstajajo uradne tabele odškodnin, ampak se odškodnina določi globalno, upoštevaje vse okoliščine primera. Dnevne stopnje, ki so se izoblikovale v praksi, so sodnikom zgolj v pomoč pri odmerjanju odškodnine in ne predstavljajo metode njenega obračunavanja. Pri določitvi višine odškodnine ne gre za enostaven matematičen izračun, kot je to v svoji obrazložitvi naredilo sodišče prve stopnje. Stranke niso dolžne dokazovati vsebine tujega prava in sodne prakse, saj ju mora poznati sodišče, sicer pa opraviti poizvedbe pri tujih sodiščih. Po podatkih korespondenčne zavarovalnice v Avstriji bi v skladu z avstrijsko prakso odškodnina za tožničine lahke telesne poškodbe znašala od 4.000 do 4.500 EUR. Ker je tožena stranka toliko tožnici že plačala, je dodatno priznana odškodnina neutemeljena.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna; sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki jo utemeljujejo. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, je sodišče prve stopnje uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (3. člen Haaške konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče), to pa je Republika Avstrija. Uporabilo je določila Allgemeines Beurgerliches Gesetzbuch (ABGB) in pridobljene pravne informacije oziroma pojasnila Zveznega ministrstva Republike Avstrije za pravosodje (priloga C2(-19)) ter to materialnopravno podlago v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

7. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v izreku izpodbijane sodbe, ki edini postane pravnomočen. Obrazložitev sodne odločbe ni in ne more postati pravnomočna in kot taka tudi ni zavezujoča za stranke, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku obseženo odločitev sodišča. Mnenje sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi bila tožnica upravičena do 16.400 EUR odškodnine, tako za pravilnost končne odločitve ni bistveno, saj je bilo tožnici prisojenih 2.126,28 EUR odškodnine. To je znesek, ki terja preizkus materialnopravne in dejanske utemeljenosti.

8. Tožena stranka se z uporabljenim avstrijskim pravom strinja, sodišču prve stopnje pa neutemeljeno očita, da ni upoštevalo avstrijske prakse. Res mora sodišče pravo (tudi tuje) poznati in uporabiti po uradni dolžnosti ter pri tem upoštevati tudi ustaljeno sodno prakso, vendar pa morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravil in prakse. Tožena stranka je višini vtoževane odškodnine sicer nasprotovala, a brez konkretizirane podlage. Svojih trditev, da 4.500 EUR (kolikor je tožnici že priznala in izplačala) predstavlja pravično denarno odškodnino, ni z ničemer izkazala. Če je menila, da je navedeni znesek v skladu z ustaljeno avstrijsko prakso v podobnih primerih, bi se morala na takšno prakso specificirano sklicevati. Ni naloga sodišča, da ob pomanjkljivi trditveni podlagi strank pri (tujih) sodiščih opravlja poizvedbe o njihovi sodni praksi.

9. Ne glede na navedeno, se je sodišče prve stopnje z avstrijsko sodno prakso seznanilo in v skladu z njo tudi odločilo. Iz dopisa Zveznega ministrstva Republike Avstrije za pravosodje št. BMJ-Z107/0014-I 9/2013, ki je sestavni del priloge C 2(-19) spisa, izhaja, da tudi avstrijska sodišča pri odločanju o višini odškodnine sledijo izoblikovanim dnevnim stopnjam, ki so sodniku v orientacijsko pomoč pri odmeri in se trenutno gibljejo med 100 do 120 EUR za lahke bolečine, 200 do 250 EUR za srednje bolečine in 300 do 350 EUR za hude bolečine1. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 126,28 EUR za materialno škodo (ta del odločitve ni izpodbijan) in 2.000 EUR za nematerialno škodo oziroma bolečnino (Schmerzengeld). Upoštevaje že izplačanih 4.500 EUR, gre tožnici iz naslova odškodnine za bolečine skupno 6.500 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z avstrijskim pravom in sodno prakso. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v tem delu temeljijo na izvedenskem mnenju prof. dr. M. V., dr. med, namreč izhaja, da je tožnica zaradi posledic prometne nesreče 10 dni trpela trajne srednje hude bolečine, nadaljnje 3 tedne trajne lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami, nato pa lahke bolečine (zaradi natega vratnih mišic), ki so postopoma izzvenele do zaključene prve seanse fizioterapije oziroma do decembra 20152. Na podlagi takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica ne izpodbija, višje sodišče zaključuje, da je prisojena odškodnina povsem ustrezna.

10. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva niti sklicevanje tožene stranke na pridobljeno informacijo korespondenčne avstrijske zavarovalnice o primerni višini odškodnine. Gre za povsem posplošene trditve. Tudi sicer morebitno mnenje korespondenčne zavarovalnice ni pokazatelj pravične denarne odškodnine v skladu z avstrijskim pravom in sodno prakso.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožnici, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) tožnici priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2 % oz. 7,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV. Nagrade za pregled listin in posvet s stranko tožnici ni priznalo, saj se odvetniške storitve po tar. št. 39 OT ovrednotijo posebej le, če gre za samostojne storitve. Navedena storitev je, kadar je v teku pravdni (pritožbeni) postopek, že zajeta v priznanih stroških za sestavo vlog. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki ob odmeri stroškov pred pritožbenim sodiščem znaša 0,6 EUR3, je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

1 Tako je bilo oškodovancu, ki je trpel en dan srednjih in 7 dni lahkih bolečin, v letu 2003 prisojenih 900 EUR odškodnine, v letu 2004 pa 1.000 EUR odškodnine; oškodovancu, ki je trpel 14 dni lahkih bolečin, pa je bilo v letu 2011 prisojenih 1.400 EUR odškodnine. 2 Tožnica je bolečine zaradi draženja živčnega korena na nivoju C6/C7 čutila vse do zaključka zdravljenja oziroma fizioterapije 16. 3. 2016, vendar gre v večji meri za posledice degenerativnega obolenja vratne hrbtenice. 3 Po Sklepu o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019, se je s 6. 4. 2019 zvišala vrednost točke po Odvetniški tarifi iz 0,459 EUR na 0,6 EUR.