Jedro

ZDR razen pisne oblike ne določa nobenih drugih formalnih pogojev glede opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. V primeru opozorila, ki je bilo posredovano po elektronski pošti, gre po naravi stvari za pisno obliko. Kar se tiče načina vročanja, ki ga ZDR posebej sicer ne ureja, pa v vsakem primeru velja, da se naslovnik, iz čigar ravnanja je razvidno, da se je z vsebino, ki je bila predmet vročitve, seznanil, ne more več sklicevati na to, da mu pošiljka ni bila vročena.

Glede obdolžitve, podane v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ZDR razen pisne oblike ne predpisuje nobene posebne obličnosti. Samo zaradi tega, ker je bila pisna obdolžitev vsebovana v dveh različnih listinah, tožnikova pravica do obrambe ni bila v ničemer okrnjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 18.4.2003. Posledično je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, reintegracijski zahtevek ter vse reparacijske zahtevke, vključno z denarnim zahtevkom za plačilo bruto zneskov v višini 450.000,00 SIT mesečno za mesece marec, april in maj 2003 (po plačilu davkov in prispevkov z zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače od 5. v naslednjem mesecu za plačo preteklega meseca do plačila). Odločilo je tudi, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajal je, da pred odpovedjo ni prejel pisnega opozorila po določbi 1. odstavka 83. člena ZDR. Dokument z dne 31.1.2003 po njegovem mnenju ni opozorilo v smislu navedene določbe iz razlogov, ker nima podpisa zastopnika tožene stranke in ker tožniku tudi ni bil vročen, saj vročanje po elektronski pošti ni zakonit način vročanja. Nadalje sodišču očita zmotno uporabo 2. odstavka 83. člena in 177. člena ZDR, ker tožnik v postopku odpovedi ni prejel pisne obdolžitve. Kršitve, ki so navedene v vabilu na zagovor, niso konkretno opredeljene niti časovno niti tožnikova ravnanja, s katerim naj bi te kršitve storil, niso opredeljena v dejanskem smislu, zato tožnik nanje ni mogel podati zagovora. Tožnik je sodišču nadalje očital tudi zmotno presojo dejanskega stanja, zaradi česar je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, in sicer naj bi bili napačni ugotovitev neopravičene odsotnosti z dela ter ugotovitev, da tožnik ni odgovoril na zahtevo po poročilu o svojem delu. Tožnik tudi navaja, da naj bi mu tožena stranka s tem, ko njegovemu zastopniku dne 16.4.2003 ni omogočila vpogleda v spis, tudi kršila pravico do zagovora. Po njegovem mnenju se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem, da ni prejel pisne obdolžitve pred odpovedjo, zaradi česar naj bi bila storjena bistvena kršitev postopka in izpodbijane sodbe iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Sodišču druge stopnje očita tudi to, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s šikaniranjem ter da ni odločilo o delu pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev denarnega zahtevka za mesece marec, april in maj 2003. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Tožnik je vložil dve dopolnitvi revizije. Še v zakonskem roku za vložitev revizije je bila vložena prva dopolnitev revizije, v kateri je tožnik navajal, da iz pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet tega postopka, ne izhaja, katera pogodba o zaposlitvi naj bi bila sploh odpovedana. Že po izteku zakonskega roka za vložitev revizije pa je vložil še drugo dopolnitev revizije. Ker je ta dopolnitev prepozna in zato neupoštevna, revizijsko sodišče njene vsebine ne povzema.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik z revizijskimi navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem, da ni prejel pisne obdolžitve pred odpovedjo, ter do pritožbenih navedb v zvezi s šikaniranjem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Sodišče druge stopnje je obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da je bil tožnik v postopku odpovedi skupaj z vabilom na zagovor obveščen, kaj bo predmet zagovora. Pa tudi sicer je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se je sodišče s tožnikovimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo. Res je sicer, da se do vsake posamezne navedbe ni izrecno opredelilo, vendar tega niti ni bilo dolžno storiti. Bistveno je, da argumentacija v sodbi sodišča druge stopnje zadeva tisto, kar je za zadevo ključnega pomena in pomeni ustrezen pritožbeni preizkus sodbe sodišča prve stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker gre pri revizijskih očitkih o tem, da je sodišče napačno ugotovilo določena dejstva (npr. glede neopravičene odsotnosti z dela, da tožnik ni odgovoril na zahtevo po poročilu o svojem delu, da ni jasno, katera pogodba o zaposlitvi naj bi bila tožniku odpovedana) prav za ta nedovoljeni revizijski razlog, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) v 88. členu opredeljuje razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in kot takšne opredeljuje poslovni razlog, razlog nesposobnosti in krivdni razlog, to je kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (1. odstavek). Hkrati določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so navedeni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek), v 83. členu pa določa še nekatere druge pogoje glede postopka pred odpovedjo s strani delodajalca, ki pa morajo biti prav tako izpolnjeni.

V 1. odstavku 83. člena je določeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Razen pisne oblike pa ZDR ne določa nobenih drugih formalnih pogojev. V primeru opozorila, ki je bil posredovano po elektronski pošti gre po naravi stvari za pisno obliko, kar pa se tiče načina vročanja, kar ZDR posebej sicer ne ureja, pa v vsakem primeru velja, da se naslovnik, iz čigar ravnanja je razvidno, da se je z vsebino, ki je bila predmet vročitve, seznanil, ne more več sklicevati na to, da mu pošiljka ni bila vročena (tako dr. Vesna Rijavec v Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 537). Sodišči prve in druge stopnje sta zato na podlagi dejanskih ugotovitev, da je bilo tožniku opozorilo dne 31.1.2003 posredovano po elektronski pošti, da je bil takšen način komuniciranja pri toženi stranki običajen ter da je tudi iz dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 5.2.2003 razvidno, da je tožnik opozorilo dejansko prejel ter ga je tudi štel za pisno opozorilo v smislu določbe 1. odstavka 83. člena ZDR, utemeljeno in pravilno zaključili, da je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je določen v 1. odstavku 83. člena ZDR, izpolnjen.

Na podlagi določbe 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec med drugim tudi pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Čeprav 83. člen uporablja pojem postopka pred odpovedjo s strani delodajalca, pa to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke.

Med takimi dodatnimi pogoji je tudi pravica delavca, da se mu zagotovi zagovor, kar po drugi strani pomeni obveznost delodajalca, da mu to omogoči. Izpolnitev te obveznosti zakon v 83. členu natančneje ne ureja, temveč napotuje na smiselno uporabo 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki omogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti pisno obdolžitev. Tudi glede pisne obdolžitve pa ZDR razen pisne oblike ne predpisuje nobene posebne obličnosti. Odločilna je vsebina, ki naj delavcu omogočiti seznanitev z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, na podlagi katerih bo lahko pripravil svojo obrambo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bil tožniku poleg vabila na zagovor poslan tudi poziv direktorja tožene stranke, da v roku dveh delovnih dni po posameznih datumih oz. za določena časovna obdobja izdela poročilo o opravljenih delih in nalogah ter za datume opravičene odsotnosti predloži ustrezna dokazila. Iz podpisanih vročilnic izhaja, da je tožnik obe listini prejel, iz njune vsebine pa, da so očitki o kršitvah pogodbenih obveznosti tako glede dejanskega stanja, vključno z natančno časovno opredelitvijo, kot tudi glede pravne kvalifikacije, dovolj določno opredeljeni. In ker, kot že rečeno, ZDR za pisno obdolžitev v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR razen pisne oblike ne določa nobenih posebnih formalnih pogojev, je tožena stranka svoje obveznosti iz navedene določbe s tem tudi izpolnila. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da samo zaradi tega, ker je bila pisna obdolžitev vsebovana v dveh različnih listinah, tožnikova pravica do obrambe ni bila v ničemer okrnjena. Revizijskega ugovora, da tožnik razen vabila z dne 11.4.2003 ni prejel nobenega drugega dokumenta, pa glede na to, da gre po vsebini za očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog, ni bilo mogoče upoštevati.

Ker gre po vsebini za nedovoljen revizijski razlog je neupošteven tudi revizijski očitek, da tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu ni omogočila vpogleda v spis, s čemer naj bi kršila njegovo pravico do zagovora. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, namreč izhaja, da je tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu ogled omogočala ob pogoju predhodne najave. Revizijsko sodišče ocenjuje, da tak pogoj ni niti v nasprotju z ZDR niti nesorazmerno ne omejuje tožnikove pravice do obrambe. Ob ugotovitvah, da so izpolnjeni pogoji iz 83. člena ZDR, pa sta obe sodišči tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zaključili, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 3. alinee 1. odstavka in 2. odstavka 88. člena ZDR. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, je tožnik v daljšem časovnem obdobju od dne 27.1.2003 pa vse do datuma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 18.4.2003, kot je bilo po posameznih datumih opredeljeno v pisni obdolžitvi ter redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neopravičeno izostajal z dela, direktorju pa tudi ni dal poročila o opravljenem delu, kot ga je ta zahteval. Sodišče je do take dokazne ocene prišlo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi na podlagi zaslišanja tožnika, ki ni pojasnil niti ene svoje odsotnosti v spornem obdobju, ter je svojo dokazno oceno tudi ustrezno utemeljilo. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita tudi po presoji revizijskega sodišča. Neutemeljeni pa so tudi revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb glede zavrnitve denarnega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje namreč jasno izhaja, da zaradi pomanjkanja trditvene podlage o tem delu tožbenega zahtevka ni bilo mogoče odločiti, revizijsko sodišče pa k tem razlogom tudi nima kaj dodati.

Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.