Jedro

Kršen je bil zakonsko predpisan postopek pridržanja, zato poseg v tožnikovo osebno svobodo ni bil ne dopusten ne zakonit. Neupoštevanje postopkovnih/formalnih pravil v postopku pridržanja torej predstavlja protiustaven poseg v človekovo osebno svobodo, zato je tožnik v danem primeru upravičen do povrnitve škode.

Pri ugotavljanju/deljenju vzrokov za nastalo škodo ni mogoče upoštevati ugotovitve izvedenke, da je tožnik že pred temi dogodki slabše predeloval stresne dogodke – ta lastnost je tista, ki je lastna konkretnemu oškodovancu in če je škoda zaradi nje večja, se tožena stranka na to ne more uspešno sklicevati (teorija jajčne lupine).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: * v III. točki izreka tako, da se znesek 22.000,00 EUR nadomesti z zneskom 12.518,78 EUR, v presežku (za 9.481,22 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) pa se tožbeni zahtevek zavrne; * v III. točki izreka nadalje tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 12.518,78 EUR in od zneska 4.900,00 EUR tečejo od 12. 6. 2013 dalje, višji obrestni tožbeni zahtevek pa se zavrne; * v IV. in V. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka in rente v celoti zavrne; * v VII. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 629,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom delno ustavilo postopek (I. točka izreka) in dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka). S sodbo je nato tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer mu je prisodilo 4.900,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode, 22.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (oboje III. točka izreka), 5.795,28 EUR odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dohodka (IV. točka izreka) ter 5.956,26 EUR že zapadle rente in od 1. 6. 2011 dalje mesečno rento v višini 160,98 EUR (V. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 6.845,76 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo institut pripor namesto instituta pridržanje, za kar v ZKP ni opore. Tožnik je bil samo v pridržanju, ker je bil podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pridržanje je odredila policija, iz sklepa o razveljavitvi te odločbe pa izhaja le, da je bila odločba o pridržanju razveljavljena, ker tožniku ni bila pravočasno vročena pisna odločba o pridržanju, v kateri bi bili navedeni razlogi za pridržanje, ne pa zato, ker bi bilo pridržanje protipravno. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno presodilo, da tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi ni zastaral. Opozarja, da so bile leta 2006 znane vse okoliščine, ki določajo obseg in višino škode, saj je bilo zdravljenje takrat končano. Nato izpodbija odločitev sodišča glede obstoja vzročne zveze, in sicer sodišču očita, da je spregledalo, da je vzročna zveza lahko deljena, saj lahko več pravno relevantnih vzrokov pripelje do škode. Povzema ugotovitve izvedenca R. in izvedenke T. ter poudarja, da bi do tožnikove škode prišlo tudi brez pridržanja, vsekakor pa to ni edini vzrok za nastalo škodo. V nadaljevanju graja višino odškodnine iz naslova neupravičenega pridržanja, češ da je previsoka, sodišče pa ni utemeljilo odstopa od sodne prakse. Kot previsoko graja tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zavrača primerjavo prvostopenjskega sodišča s t. i. traktorsko zadevo. Končno izpodbija tudi odločitev glede prisoditve premoženjske škode in stroškov postopka ter predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene pomisleke, da neupravičenega pridržanja s strani policije ni mogoče (iz)enačiti z neupravičenim priporom in pridržani osebi na tej podlagi prisoditi pravične denarne odškodnine. Osebna svoboda sodi med najpomembnejše človekove pravice, zato je vsak neupravičen poseg vanjo protipraven. Ustava zapoveduje, da se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena URS), v primeru neupravičenega odvzema prostosti pa ima oseba med drugim pravico do povrnitve škode (30. člen URS). Ne drži torej pritožbeni očitek, da za prisoditev denarne odškodnine zaradi neupravičenega pridržanja ne obstoji zakonska podlaga, saj materialnopravna podlaga izhaja neposredno iz ustavnih določb. 6. Pritožnica spregleda, da je prostost mogoče odvzeti samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Da bi se poseg v človekovo svobodo lahko opredelil kot dopusten in zakonit, morajo biti izpolnjenih vsebinski pogoji za pridržanje, ki jih določa zakon (tj., podan mora biti utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje), poseg pa mora biti tudi izveden po postopku, ki ga vnaprej določa zakon. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsebinski pogoji za tožnikovo pridržanje obstajali (to ni bilo sporno niti za tožnika), za pritožnico pa, kot izhaja iz njenih pritožbenih navedb, ni sporno, da postopek ni bil izveden tako, kot je bilo zakonsko predpisano. Odločba o pridržanju Policijske uprave Krško je bila namreč s strani Okrožnega sodišča v Krškem razveljavljena, ker tožniku ni bila pravočasno vročena pisna odločba o pridržanju. Čim je tako, je razpravljanje o pomanjkanju protipravnosti odveč: kršen je bil zakonsko predpisan postopek pridržanja, zato poseg v tožnikovo osebno svobodo ni bil ne dopusten ne zakonit. Tudi neupoštevanje postopkovnih/formalnih pravil v postopku pridržanja torej predstavlja protiustaven poseg v človekovo osebno svobodo (1), zato je tožnik v danem primeru upravičen do povrnitve škode (2).

7. V zvezi z zastaranjem (povečanega) dela tožbenega zahtevka pritožnica sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar v nadaljevanju svojih pritožbenih navedb ne konkretizira – ne pojasni, v čem vidi nepopolnost. Nasprotno, iz njenih navedb (3. točka pritožbe) izhaja, da povzema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej ga očitno sprejema. Drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi teh dejanskih ugotovitev zaključilo, da povečani del tožbenega zahtevka ni zastaral. 8. Sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve analizira odločbi ZPIZ z dne 16. 6. 2006 (priloga A 28) in z dne 16. 2. 2009 (priloga A 33). Vsebina obeh odločb je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, identična: pri tožniku je bilo že leta 2006 ugotovljeno, da je upravičen do invalidske pokojnine, saj so pri njem ugotovili kronične osebnostne spremembe s psihozo kot posledico kronificirane posttravmatske stresne motnje, nadalje, da tri hospitalizacije v zadnjih štirih letih in redno ambulanto zdravljenje ni prineslo izboljšanja, da so izčrpane vse terapevtske možnosti, da je prognoza bolezni slaba ter da delovna in zdravstvena rehabilitacija nista dosegljivi. Edina razlika med prvo in drugo odločb ZPIZ je v tem, da je bilo v prvi, iz leta 2006, navedeno, da je naslednji kontrolni pregled čez tri leta, v drugi, iz leta 2009, pa, da kontrolni pregled ni več potreben. Ob tej razliki je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zmotno materialnopravno zaključilo, da je bilo tožnikovo stanje (in s tem njegov obseg škode) kot dokončno ugotovljeno šele leta 2009. To ne drži. Že leta 2006 je bilo tožnikovo stanje enako slabo, zato je bil ob odsotnosti možnosti za kakršnokoli rehabilitacijo in zaradi izčrpanja vseh terapevtskih možnosti tudi že tedaj invalidsko upokojen.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je povišani del tožbenega zahtevka z dne 25. 5. 2011, ob upoštevanju, da je bil tožnikov obseg škode znan 16. 6. 2006 in ga je imel tožnik možnost uveljavljati (3), zastaral (4). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na premoženjsko škodo – izgubljeni zaslužek in rento (5) (IV. in V. točka izpodbijane sodbe) in tisti del nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki predstavlja razliko med prvotno (tj. s tožbo) vtoževanim zneskom 20.864,63 EUR in s strani sodišča prve stopnje prisojenim zneskom 22.000,00 EUR, tj. znesek 1.135,37 EUR. Zastaral je tudi povišani obrestni del tožbenega zahtevka, ki predstavlja novo vtoževano obdobje (od vložitve tožbe do izdaje sodbe), zato je bilo treba poseči tudi v prisojeni obrestni del tožbenega zahtevka.

10. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za znižanje višine prisojene denarne odškodnine za neupravičeno pridržanje in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, čeprav je to toženi stranki pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma odloči enotna odškodnina za eno obliko škodo, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. V primerih, ko obstaja dodatna škoda, npr. duševno trpljenje oškodovanca zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa se lahko (ločeno) prisodi tudi odškodnina za to obliko škode (6). In prav taki, utemeljeni razlogi za posebej odmerjeno odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, izhajajo iz razlogov sodišča prve stopnje (zlasti ker pridržanje glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni edini vzrok za zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, kot bo razvidno v nadaljevanju), medtem ko prisojena odškodnina iz naslova okrnitve osebne svobode obsega vse ostale oblike škode.

11. Znesek 4.900,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz naslova neupravičenega pridržanja, tako predstavlja pravično denarno nadomestilo za protipraven odvzem prostosti in za strah. Pritožnica očitno spregleda, ko sodišču prve stopnje očita neobrazložen odstop od sodne prakse, da prisojeni znesek ni zgolj odškodnina za število dni in ur, ki jih je tožnik neupravičeno preživel v pridržanju oziroma odškodnina za čas, ko mu je bila kratena osebna svoboda, temveč predvsem za izjemno travmatično izkušnjo – smrtni strah, ki ga je ta dogodek zanj predstavljal. Dejanske ugotovitve so podrobno zapisane na 17. in 18. strani izpodbijane sodbe, ključno pa je, da so tožnika policisti v pridržanje pripeljali po tem, ko so ga pospremili od doma (kjer so opravljali hišno preiskavo) k zdravnikom, kjer je bilo ugotovljeno, da ima zelo visok krvni pritisk (200/140 oziroma 190/130) in srčni utrip 140 ter mu je bil svetovan počitek in jemanje zdravil, tožnika pa so odpeljali v pridržanje, kjer mu kljub trikratnemu obisku zdravnika niso dali zdravil niti njegovi mami, ki ga je obiskala, niso dovolili, da bi mu zdravila dala. Tožnik je bil torej v času pridržanja ves čas v smrtnem strahu (izpovedal je, da je mislil, da bo umrl, da ga je zeblo in treslo, butal je z glavo v zid ...), kar, upoštevaje čas omejitve osebne svobode (od 31. 8. od 7.00 zjutraj, ko je moral v spremstvu policistov oditi k zdravniku, do 2. 9. do 11.05, ko je bil pripeljan k preiskovalnemu sodniku), pomeni, da predstavlja 4.900,00 EUR primerno in pravično denarno odškodnino.

12. Pritožnica pa sodišču utemeljeno očita nepravilno uporabo materialnega prava glede obstoja (izključne) vzročne zveze med ravnanjem policije, za katero odgovarja tožena stranka, in drugimi vzroki, ki so soprispevali k nastanku tožnikove dodatne škode – zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13. Pritožbeno sodišče najprej zavrača v pritožbi navržen očitek, češ da sodišče (prve stopnje) nima pravice polemizirati z izvedenskim mnenjem. Dokaz z izvedencem (ki obsega bodisi izdelavo pisnega mnenja bodisi zaslišanje izvedenca bodisi oboje) je tako kot vsak dokaz v pravdnem postopku podvržen dokazni oceni, ki jo opravi sodišče v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedensko delo dr. R. dokazno ocenilo (in v tej smeri pritožnica ne ponudi nikakršne konkretizirane graje dokazne ocene), in sicer je poiskalo in utemeljilo nasprotja znotraj izvedenčevega mnenja samega (dokaz je ocenilo samega zase), nato pa ga je soočilo tudi s preostalimi dokazi ter zaključilo, da R. mnenja ne sprejema (20. stran obrazložitve). Pritožnica ne graja zaključkov sodišča prve stopnje (grajanje dokazne ocene sodi v okvir pritožbenega razloga nepravilne/nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), da so nasprotja znotraj izvedenčevega mnenja samega ter da njegove ugotovitve nasprotujejo tudi drugim dokazom, zato se ne more sklicevati na njegove ugotovitve (drugi odstavek na 4. strani pritožbe). V prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje v ugotovitvah izvedenca R. namreč nima opore. Sodišče prve stopnje je zaključke o obstoju vzročne zveze utemeljilo na podlagi zaslišanj tožnika in prič, listinske dokumentacije ter izvedenskega mnenja ter zaslišanja izvedenke Ž. T. Na tej dokazni podlagi sprejete ugotovitve predstavljajo tisto dejansko podstat konkretnega primera, na katero je treba pravilno uporabiti materialno pravo.

14. Izvedenka T. je ugotovila (glej zlasti 24. in 25. stran izpodbijane sodbe), da predmetno policijsko pridržanje (konec avgusta 1999) predstavlja le delen vzrok za to, da so se pri tožniku razvile takšne duševne motnje, zaradi katerih sedaj potrebuje redno psihiatrično zdravljenje. Poleg tega vzroka so vzroki za to obliko tožnikove škode tudi drugi stresni dogodki, ki so obremenjevali tožnika, zlasti davčni pregledi junija 1999 in smrt očeta julija 1999 (o čemer so izpovedovali tudi tožnik in priče). Izvedenka je vztrajala, da je pridržanje le delen vzrok za to škodo, deleža posameznega vzroka pa ni znala opredeliti. Sodišče prve stopnje je (na strani 25 svoje obrazložitve) navedlo, da ne more upoštevati pojasnil izvedenke, da je pridržanje le delen vzrok, ker da naj bi bila takšna razdelitev sprejemljiva le z medicinskega vidika, ne pa s pravnega, saj lahko sodišče kot vzrok škode upošteva le ravnanje subjekta, ne pa stanje oškodovanca – tožnikovo stanje oziroma njegove predispozicije za nastanek škode oziroma večji obseg škode ne vplivajo na vzročno zvezo. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je vprašanje vzročne zveze in deljene vzročnosti pomešalo s teorijo o jajčni lupini (7). Za pravilno ugotavljanje vzročne zveze so ključna dognanja izvedenke, da pridržanje tožnika (tretji v nizu zanj stresnih dogodkov v času treh mesecev) ni bil edini vzrok za nastanek te škode – izvedenka je vztrajala, da gre zgolj za delen vzrok. Tudi tožnikov osebni zdravnik je izpovedal, da so se zaradi pridržanja tožnikove težave stopnjevale oziroma prišle bolj do izraza ter je prišlo do poslabšanja tožnikovega (duševnega) zdravja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje, za katerega odgovarja tožena stranka, 100 % v vzročni zvezi s tožnikovo škodo, je zato materialnopravno nepravilen.

15. Pritožbeno sodišče, izhajajoč iz dejanskih ugotovitev, zapisanih v prvostopenjski sodbi, sodi, da je v tej zadevi obravnavano policijsko pridržanje tožnika 60 % v vzročni zvezi s tožnikovo škodo, 40 % pa je pripisati drugim stresnim dogodkom (davčni pregledi in smrt očeta). Za takšno razmejitev je ključna ugotovitev izvedenke, da se je po predmetnem policijskem pridržanju pričela redna psihiatrična obravnava tožnika in so mu postavljene številne diagnoze (8) ter izpoved tožnikovega osebnega zdravnika o stopnjevanju in poslabšanju tožnikovega stanja po pridržanju. Pritožbeno sodišče pa (glede na materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje) pripominja, da pri ugotavljanju/deljenju vzrokov za nastalo škodo ni mogoče upoštevati ugotovitve izvedenke, da je tožnik že pred temi dogodki slabše predeloval stresne dogodke – ta lastnost je tista, ki je lastna konkretnemu oškodovancu in če je škoda zaradi nje večja, se tožena stranka na to ne more uspešno sklicevati (teorija jajčne lupine).

16. V zvezi z višino prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožena stranka navaja, da je previsoka, pri čemer graja primerjavo z zadevo II Ips 492/99 (9), ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Drži, da primerjani zadevi nista primerljivi v vseh dejanskih segmentih, a to ne še ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni našlo primernega izhodišča, ki mu je služilo kot opora za prisoditev primerne in pravične denarne odškodnine v obravnavanem primeru. Po dejanskem stanju identičnih primerov v sodni praksi skorajda ni, naloga sodišča pa je, da primer, ki ga obravnava, ustrezno umesti med primere, ki so jih sodišča dotlej obravnavala. In prav to je sodišče prve stopnje storilo s sklicevanjem na zadevo II Ips 492/99. 17. Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega tožnikove škode iz tega naslova (25. stran obrazložitve), katerih zaključek je sledeč: način tožnikovega življenja se je popolnoma spremenil, od delovno in pridobitno uspešnega človeka z urejenim družinskim in družbenim življenjem se je spremenil v osebo, ki dneve preživlja odmaknjen od družine in drugih ljudi, svojega dela ne opravlja več in je invalidsko upokojen, cele dneve preleži, vseskozi je podvržen jemanju psihiatričnih zdravil, ki imajo številne stranske učinke, stanje pa je kronično in izboljšanja ni pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odmerilo odškodnino v višini 22.000,00 EUR. Prisojena odškodnina se pravilno umešča med podobne primere iz sodne prakse (10). V prisojeni znesek je pritožbeno sodišče (ob dejstvu, da se je pritožila samo tožena stranka (359. člen ZPP), tožnik pa ni vložil niti odgovora na pritožbo) v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP poseglo delno zaradi zastaranja zahtevka, kot je obrazložilo že zgoraj (9. točka te obrazložitve), od nezastaranega zneska 20.864,63 EUR pa je, upoštevaje, da tu obravnavani dogodek v 40 % ni vzrok za to škodo, odštelo še 8.345,85 EUR. Tožena stranka je tako po delni spremembi izpodbijane sodbe dolžna tožniku povrniti 12.518,78 EUR.

18. Pritožbeno sodišče je tožnikov tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo zavrnilo zaradi zastaranja, zato se do pritožbenih navedb o višini te škode ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pač pa je pritožbeno sodišče zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe poseglo tudi v stroškovno odločitev. Upoštevaje tožnikov delni uspeh (tožnik je po temelju uspel, pri čemer je bil temelj za toženo stranko ves čas sporen, po višini pa je uspel delno – 25 %) je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeni uspeh tožene stranke je prav tako delen (uspela je z ugovoroma zastaranja dela zahtevka in neobstoja izključne vzročne zveze, ne pa glede svoje odgovornosti za škodni dogodek kot tudi ne z navedbami o nepravilno odmerjeni višini odškodnine). Pritožbeno sodišče glede na povzete okoliščine primera sodi, da ji mora tožnik povrniti polovico priglašenih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP), tj. polovico od 1.259,20 EUR, kar znaša 629,60 EUR.

(1) Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25. 3. 1998, opr. št. II Ips 436/1996. (2) Rezultat postopka pridržanja (tj. odprava odločbe o pridržanju zaradi procesnih kršitev) povzroči, da postane prej zakonito pridržanje pozneje neutemeljeno. Primerjaj z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 2. 2014, opr. št. II Ips 212/2012. (3) Tožnik je tožbo vložil že štiri leta prej, 29. 10. 2002, ves čas je imel istega zagovornika in bi lahko povečani tožbeni zahtevek uveljavljal še tri leta po 16. 6. 2006. (4) Tožena stranka je konkretiziran ugovor zastaranja podala takoj po povečanju tožbenega zahtevka (16. 6. 2011 – list. št. 83), izrecno uveljavljala zastaranje glede vsake povečane ali nove postavke škode ter navedla, da so zastarali vsi zahtevki tožnika, nastali tri leta pred dnem, ko je tožnik povečal zahtevek. Tožnik na ugovor zastaranja ne v prvi naslednji svoji vlogi ne kasneje ni podal nobenih navedb, s katerimi bi trdil, zakaj bi njegov povečani tožbeni zahtevek ne bil zastaral. (5) Zastaranje zahtevka po 352. členu OZ teče od tedaj, ko oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, torej ko izve za obseg in storilca oziroma od tedaj, ko je škoda določljiva, to pa je bilo v tožnikovem primeru 16. 6. 2006. To velja tudi za za t. i. gotovo bodočo škodo, natančneje povedano za gotovo sukcesivno bodočo škodo, torej škodo, za katero je gotovo, da bo nastajala tudi v bodočnosti, in ki se v skladu z določbo 174. člena OZ uveljavlja v obliki denarne rente. Terjatev zastara v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 5. 9. 2013, opr. št. II Ips 51/2010. (6) Sodba vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 9. 2012, opr. št. II Ips 295/2009. (7) To teorijo, po kateri je glede obsega škode oškodovanca treba upoštevati takšnega, kot je, poudarja pravna teorija (Plavšak, N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 671 in naslednje), sledi pa ji tudi novejša sodna praksa (npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 5. 2009, opr. št. III Cp 1139/2009, in z dne 17. 4. 2013, opr. št. II Cp 2616/2007, in z dne 22. 5. 2013. opr. št. II Cp 2642/2012).

(8) Huda depresivna epizoda, posttravmatska stresna motnja, neopredeljena organska psihoza, možganska organska motnja, osebnostna motnja, prilagoditvena motnja, paranoidna osebnostna motnja in trajna osebnostna spremenjenost po duševni bolezni

(9) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 3. 2000. (10) Glej primere, navedene v XV. skupini (str. 727 – 746) v knjigi: Jadek Pensa, D., in drugi, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo; ter primere iz XVIII. poglavja (str. 1279 – 1288) v knjigi: Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.