Jedro

Če tožeča stranka svoje terjatve ni prijavila stečajnemu senatu v roku iz 1. točke 2. odstavka 137. člena ZPPSL, ni izkazala pravnega interesa za nadaljevanje prekinjenega postopka. S svojim zahtevkom iz ugotovitvene tožbe ne more pridobiti lastnosti stečajnega upnika in njegovih pravic v stečajnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi in njegovi razporeditvi na delovno mesto koordinatorja izvedbe ter plačila prikrajšanja na osebnem dohodku za čas nezakonite razporeditve.

Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 181. člena ZPP, saj je ugotovilo, da tožnik ni prijavil svoje terjatve stečajnemu senatu v roku iz 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 47/93 do 52/99 - ZPPSL). Zato je presodilo, da tožnik za nadaljevanje postopka nima več pravnega interesa. Hkrati je sklenilo, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 282.000,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pravnomočni sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnikovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podredno pa, da se sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnik svoje terjatve ni prijavil v stečajnem postopku. Takšna ugotovitev nasprotuje dejstvu, da je tožnik dne 5.9.1997 predmetno terjatev priglasil v stečajni postopek, če pa ga stečajni senat s to terjatvijo ni napotil na pot pravde, se ne more šteti v škodo tožnika. Takšna ugotovitev je posledica ravnanja prvostopnega sodišča, ki tožeče stranke v postopku ni zaslišalo, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožena stranka je nanjo odgovorila (375. člen ZPP). V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določbo 371. člena ZPP. Tožeča stranka kot revizijski razlog uveljavlja sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je ne konkretizira in ne opredeli. Ker očitane procesne kršitve niso formalno opredeljene in vsebinsko obrazložene, jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno upoštevati. Smiselno tožeča stranka z njimi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa po 3. odstavku 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločanju sodišča druge stopnje. Ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, kaj revizija šteje za dokazano (npr. prijava terjatve v stečajnem postopku), če so dejanske ugotovitve sodišč drugačne.

Ker tožnik, po ugotovitvi obeh sodišč, v tem sporu uveljavljene terjatve ni prijavil stečajnemu senatu, je izgubo pravice, da zahteva od tožene stranke njeno plačilo, sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 137. člena ZPPSL. Po 1. odstavku te določbe morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Enako določbo vsebuje 5. točka 102. člena omenjenega zakona. Zato lahko upnik s tožbo zoper stečajnega dolžnika zahteva ugotovitev obstoja svoje terjatve samo, če jo je prej prijavil v stečajno maso. Ob ugotovitvi, da tožnik terjatve iz vložene tožbe ni prijavil stečajnemu senatu v zakonitem roku iz 1. odstavka 137. člena ZPPSL, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njegovo tožbo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavanje (102., 137., 144. člen ZPPSL v zvezi z 274. členom ZPP).

Pravni interes na ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odstavek 188. člena ZPP) je namreč izrecno predpisana predpostavka za dopustnost tožbe. Če ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, jo sodišče na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP kot nedopustno zavrže. Pravni interes se pri dajatveni in oblikovalni ter pri ugotovitveni tožbi, vloženi po posebnih predpisih (2. odstavek 188. člena ZPP), predpostavlja. V primeru, ko stečajni senat napoti stečajnega upnika na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve (144. člen ZPPSL), ni potrebno, da tožnik za ugotovitev obstoja prerekane terjatve dokazuje pravni interes. Ta se glede na določbo 2. odstavka 188. člena ZPP predpostavlja.

V obravnavanem primeru, ko tožnik svoje terjatve ni prijavil v roku iz 1. točke 2. odstavka 137. člena ZPPSL stečajnemu senatu, ni izkazal pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, ki je predmet tega spora. Na podlagi takšne ugotovitvene sodbe se nova pravna razmerja ne ustvarjajo, že obstoječa pravna razmerja pa se ne morejo spremeniti. Tožeča stranka, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavila in zato tudi ni bila napotena na uveljavitev prerekane terjatve v posebnem postopku, ne more z zahtevkom iz ugotovitvene tožbe pridobiti lastnosti stečajnega upnika in njegovih pravic v stečajnem postopku. Morebitno nepravilno ravnanje stečajnega upravitelja pri priznavanju v stečajnem postopku pravilno prijavljenih terjatev upnikov, pa ne more imeti za posledico sojenja v nasprotju z zakonskimi določbami.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo.

Hkrati je sklenilo, da stroške revizijskega postopka krijeta stranki sami, tožeča stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni soprispeval k rešitvi (155. in 165. člen v zvezi s 383. členom ZPP).