Jedro

Konstrukcija nadaljevanega prekrška ni dovoljena takrat, ko naj bi zajela dva ali več prekrškov, ki pomenijo poseg v osebnostno pravico posameznika.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijanima sodbo in odločbo o prekršku kršena določba drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških v zvezi s prvim odstavkom 8. člena v zvezi s četrtim odstavkom 91. člena in v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Informacijski pooblaščenec je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku B. K. zaradi kršitve prvega odstavka 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZVOP-1) spoznal za odgovornega šestih prekrškov po četrtem odstavku 91. člena ZVOP-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka tega člena, za vsakega od katerih mu je določil globo 200 EUR, nato mu je na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in prvega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo 1.200 EUR, naložil pa mu je tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Ljutomeru je storilčevi zahtevi za sodno varstvo ugodilo in izpodbijano odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je storilca spoznalo za odgovornega za prekršek po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 (pravilno: po četrtem odstavku 91. člena ZVOP-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, saj za prekršek po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 odgovarjajo pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost), za katerega mu je izreklo globo 200 EUR.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. člena ZP-1 in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da sta sodišče in prekrškovni organ storila zatrjevani kršitvi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki je v izjavi podal svoje mnenje o uporabi določbe 8. člena ZP-1. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta prekrškovni organ in sodišče kršila določbo 8. člena ZP-1. Slednja napotuje na uporabo določb kazenskega zakonika, vendar ne na uporabo določbe o nadaljevanem kaznivem dejanju iz 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tudi če bi se ZP-1 skliceval na to določbo, uporaba tega člena ne bi bila mogoča, ker jo je mogoče uporabiti samo pri premoženjskih kaznivih dejanjih. Izhajajoč iz stališča, da je uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja v tem primeru mogoča po splošnih načelih kaznovalnega prava, ker so bili prekrški storjeni med 1. 7. 2008 in 22. 7. 2008, torej v času, ko KZ-1 še ni veljal, pa zaradi okoliščin oziroma elementov, ki bi morali biti podani, da bi bilo storilčevo ravnanje mogoče opredeliti kot nadaljevano, ki v tem primeru ne obstajajo, dejanj storilca ni mogoče šteti kot en prekršek, storjen v nadaljevanju. Storilec je vpogledal v osebne podatke desetih oseb, za kar ni imel osnove v zakonu ali privolitvi vsake izmed teh oseb. Prekršek je bil storjen zoper vsako oškodovano osebo posebej. Zato gre za osebni prekršek in glede na to, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča, je po vložnikovem zatrjevanju tako tudi pri prekrških. Pri tovrstnih prekrških je toliko prekrškov, kolikor je oškodovancev. Storilec bi za zakonito obdelavo osebnih podatkov potreboval temelj v zakonu ali privolitev vsake oškodovanke. Posledično vsako ravnanje brez temeljev v zakonskih določbi ali v privolitvi določenega posameznika predstavlja samostojno kršitev 91. člena ZVOP-1. Vložnik zatrjuje, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nepopoln, ker opredelitve o nadaljevanem prekršku sploh ne navaja, in v nasprotju z obrazložitvijo, ki se opredeli, da gre pri storilčevem ravnanju za en nadaljevani prekršek. Tudi odločba o prekršku prekrškovnega organa je nejasna in obrazložitev pomanjkljiva glede na dejstvo, da ravnanje, opisano pod točko 5 izreka šteje za en prekršek, čeprav je šlo za vpogled v evidenco za sedem oseb, za ostale vpoglede v evidenco za posameznih pet oseb pa navaja, da gre za pet prekrškov.

5. V zvezi z zatrjevano kršitvijo določbe 8. člena ZP-1 Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče in prekrškovni organ ob (ne)uporabi konstrukcije nadaljevanega prekrška ne izrecno ne po vsebini nista uporabila določbe 8. člena ZP-1, prav tako ne določbe prvega odstavka 54. člena KZ-1. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložnik pravzaprav uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 27. člena ZP-1 o steku prekrškov v zvezi s kršitvijo predpisa o prekršku.

6. Vsako obdelovanje osebnih podatkov, ki ni določeno v zakonu oziroma za katero ni bila dana privolitev posameznika, pomeni poseg v ustavno varovano pravico posameznika do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Ta ustavna določba prepoveduje nenamensko uporabo osebnih podatkov, katerih zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti določa le zakon (prvi in drugi odstavek 38. člena Ustave), posegi v to pravico pa so dovoljeni le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Osebni podatki se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika (prvi odstavek 8. člena ZVOP-1). Namen obdelave osebnih podatkov mora biti določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1). Prekršek po četrtem odstavku 91. člena ZVOP-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 stori posameznik, če obdeluje osebne podatke, ne da bi imel za to podlago v zakonu ali v osebni privolitvi posameznika. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je iz jezikovne in namenske razlage prvega odstavka 8. člena ZVOP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 91. člena ZVOP-1 in v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 razviden namen zakona sankcionirati vsako obdelavo osebnih podatkov, za katero storilec nima podlage v zakonu ali osebni privolitvi posameznika. Namen zakona, in sicer preprečiti neustavne, nezakonite in neupravičene posege v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov, je jasno razviden tudi iz določbe 1. člena ZVOP-1. Takšen namen je izražen tudi v določbi drugega odstavka 8. člena ZVOP-1, saj mora biti v primeru osebne privolitve vsak posameznik posebej pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave podatkov. Vsak poseg v posameznikovo pravico do informacijske zasebnosti tako predstavlja samostojen prekršek. Zato je treba pritrditi vložniku, da gre v primeru, kot je obravnavani, za osebni prekršek. Konstrukcija nadaljevanega prekrška ni dovoljena takrat, ko naj bi zajela dva ali več prekrškov, ki pomenijo poseg v osebnostno pravico posameznika. Uporaba konstrukcije nadaljevanega prekrška pa ni utemeljena niti z vidika, na katerega opozarja vložnik, in sicer da sedaj veljavni Kazenski zakonik v določbi prvega odstavka 54. člena dopušča uporabo te konstrukcije le pri premoženjskih kaznivih dejanjih.

7. Iz izpodbijane odločbe o prekršku prekrškovnega organa je razvidno, da je storilec obdeloval osebne podatke dvanajstih posameznic, ne da bi za to pridobil njihovo privolitev, za obdelovanje podatkov pa tudi ni imel podlage v zakonu. Okrajno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da zoper storilca v zvezi z oškodovano N. L. teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po petem v zvezi s prvim odstavkom 143. člena KZ-1, glede A. S. je ugotovilo, da v evidenci ne obstaja, na podlagi tega pa je zaključilo, da je storilec obdeloval osebne podatke desetih posameznic, ne da bi za to pridobil njihovo privolitev. Storilec je s takšnim ravnanjem storil deset prekrškov, zaradi česar gre v obravnavanem primeru za (pravi) realni stek, ne pa za navidezni stek, kot je zavzelo stališče sodišče v izpodbijani sodbi s tem, ko je storilčevo ravnanje (v obrazložitvi) opredelilo kot nadaljevani prekršek. Nadaljevani prekršek (in tudi nadaljevano kaznivo dejanje) je namreč eden od primerov izključitve realnega steka. V obravnavanem primeru je storilec z več ravnanji storil več prekrškov, zato bi morala sodišče in prekrškovni organ (za prekršek, opisan pod točko 5 izreka) storilcu za vsak posamezni prekršek najprej določiti sankcijo, nato pa mu izreči enotno sankcijo (prvi odstavek 27. člena ZP-1). Po drugem odstavku 27. člena ZP-1 se za prekrške, storjene v steku, za katere so določene sankcije iste vrste, izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Sodišče ob nepravilni uporabi predpisa o prekršku, in sicer določbe prvega odstavka 8. člena ZVOP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 91. člena ZVOP-1 in v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 27. člena ZP-1 o steku, zaradi česar storilcu tudi ni izreklo predpisane enotne sankcije. Enako kršitev je treba ugotoviti tudi v zvezi s točko 5 izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, posledično prekrškovni organ storilcu tudi ni pravilno izrekel enotne globe (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v bistvenem podobnih zadevah IV Ips 87/2008 z dne 16. 9. 2008 in I Ips 92/2008 z dne 9. 7. 2009).

8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar Vrhovno sodišče ob že zgoraj ugotovljeni kršitvi materialnega zakona ni še posebej presojalo procesnih kršitev. Sicer je treba vložniku pritrditi, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje obrazložitvi in da niso jasni razlogi izpodbijane odločbe o prekršku, zakaj je prekrškovni organ storilčeva ravnanja, opisana pod točko 5 izreka, opredelil kot en prekršek, vsako od preostalih petih storilčevih ravnanj (točke od 1 do 4 in točka 6 izreka) pa kot samostojne prekrške.

C.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena storilcu v škodo. Zato je Vrhovno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba drugega odstavka 27. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZVOP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 91. člena ZVOP-1 in v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo o prekršku.