Jedro

Škoda, ki se kaže v izgubi tovornjaka reg..., naj bi nastala tožniku na dan javne dražbe dne 5.8.1983, ko je bilo zarubljeno vozilo pod ceno prodano. O tej javni dražbi je bil tožnik po dejanskih ugotovitvah - pa čeprav le telefonično - obveščen. Ker je dražbo ocenil kot nezakonito, je torej že dne 5.8.1983 zvedel za obseg škode in njenega povzročitelja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke s tožbo zahteval plačilo odškodnine v znesku 79,303.510,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1993 dalje do plačila. Njegov tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožnik vlaga revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov po določbi prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pravno razlago, ki se nanaša na zastaranje vtoževane terjatve, se ne strinja. Poudarja tudi, da je njegov solastninski delež na tovornjaku, ki je bil prodajan na dražbi, bistveno višji od deleža, ki ga je imel U. O dražbi ni bil pisno obveščen. Telefonsko obvestilo ni uradno. Dražbo bi bilo treba ponovno razpisati. Sicer pa je dražba bila kasneje razveljavljena. Od države zato zahteva nazaj, kar mu je bilo nezakonito odvzeto, vključno z odškodnino.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditvena podlaga se nanaša na tisti del izpodbijane sodbe, ki zavrača zahtevek na plačilo premoženjske škode. V tem obsegu je tožnik zahteval od tožene stranke Republike Slovenije, ki naj bi odškodninsko odgovarjala zaradi nepravilnega postopanja izvršilnega sodišča, plačilo odškodnine za odvzeti in na javni dražbi prodani tovornjak v znesku 6,984.670,00 SIT ter odškodnino zaradi izgube na dohodku od opravljanja obrtne dejavnosti avtoprevozništva od 27.7.1981 dalje, ko mu je bil tovornjak odvzet, v znesku 66,318.840,00 SIT (po revizijskih navedbah pa naj bi bilo za izračun te vrste škode sporno le obdobje od 5.8.1983 dalje, ko je bila opravljena nezakonita javna dražba). Omejitev revizijskega izpodbijanja na to obliko škode je določno razvidna iz revizijske navedbe, da je "tožniku država na nezakonit način odvzela lastnino, ki jo brezpogojno zahteva nazaj vključno z odškodnino od 5.8.1983 dalje". Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Zato se na revizijski stopnji ni bilo treba ukvarjati z razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo nepremoženjske škode v znesku 6,000.000,00 SIT iz naslova duševnega trpljenja tožnika "zaradi številnih in dolgotrajnih postopkov na sodišču".

Revizijski preizkus opisanega izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje je pokazal, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, v pravdi ni bilo. Česa drugega v smeri eventualnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne navaja. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče sprejema razlago izpodbijane sodbe o utemeljenosti ugovora zastaranja dela vtoževane terjatve. Škoda, ki se kaže v izgubi tovornjaka reg..., naj bi nastala tožniku na dan javne dražbe dne 5.8.1983, ko je bilo zarubljeno vozilo pod ceno prodano. O tej javni dražbi je bil tožnik po dejanskih ugotovitvah - pa čeprav le telefonično - obveščen. Ker je dražbo ocenil kot nezakonito, je torej že den 5.8.1983 zvedel za obseg škode in njenega povzročitelja. Odškodninska terjatev pa ob izpolnitvi navedenih pogojev zastara v 3 letih (376. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Po preteku 3 let je torej tožniku prenehala pravica, da od tožene stranke zahteva izpolnitev tega dela obveznosti. Enako pravno sklepanje obvelja tudi glede dela zahtevka iz naslova izgubljenega dobička, ki bi ga imel, če bi tovorno vozilo imel v posesti. Ker je tožbo proti toženi stranki vložil 8.9.1993, je terjatev iz tega naslova vse do nastopa 3 letnega obdobja pred 8.9.1993 (torej do 8.9.1990) že zastarala.

O delu odškodninskega zahtevka zaradi izgubljenega dobička po 8.9.1990 pa sta nižji sodišči sprejeli dokazno oceno, po kateri ni vzročne zveze med sicer procesno nepravilnim ravnanjem izvršilnega sodišča na javni dražbi dne 5.8.1983 in tožniku nastalo škodo. Tožnik bi namreč moral dokazati, da bi sporno tovorno vozilo dobil v posest, če bi ustna dražba bila opravljena v skladu s procesnimi predpisi. Tega pa sprejeta dokazna ocena ne potrjuje. Za razpisano dražbo je tožnik bil obveščen. Sklepanje v izpodbijani sodbi, da bi lahko preprečil prodajo vozila tako, da bi upniku takoj poravnal dolgovani znesek, ni samo življenjske, izkustvene narave, temveč je tudi pravno sprejemljivo. Zato obvelja razlaga v izpodbijani sodbi, da ob ugotovljenem dejanskem stanju ni izkazana vzročna zveza med sicer nepravilnim ravnanjem izvršilnega sodišča in nastalo škodo. Zaradi neobstoja opisane predpostavke odškodninskega delikta je bil tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na sicer še nezastarano terjatev, utemeljeno zavrnjen.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih napak in nepravilnosti, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).