Jedro

Tožnik je bil del zavarovalne dobe kot družbenik in direktor družbe zavarovan za polovični delovni čas, zato se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva zavarovalna osnova za polovični delovni čas. Informativni izračun pokojnine ima naravo informativnega izračuna in nima nobenih pravnih posledic. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na informativni izračun in uveljavlja, da se mu prizna višja pokojnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 2. 2011 in št. ... z dne 1. 6. 2011 ter se mu odmeri starostna pokojnina v višini 79 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je toženec v dopolnitvi informativnega izračuna priznal vso dobo, kot si jo je izračunal sam. Z odločbo št. ... z dne 9. 2. 2011, s katero ima priznano dobo v višini 39 let in 5 mesecev, pa je prikrajšan za 2 meseca in 15 dni pokojninske dobe. Ne sprejema pričevanja revizorke, ker je vse podatke imela že ob izdelavi informativnega izračuna in je kljub temu upoštevala daljšo pokojninsko dobo. V času izdelave informativnega izračuna do izdane odločbe z dne 9. 2. 2011, je nastala zgolj sprememba v izračunu najbolj ugodnih let, ne more pa nastati sprememba pri izračunu delovne dobe. Napaka pri izračunu delovne dobe je nastala pri upoštevanju delovne dobe za leto 1998 in sicer za čas od 1. 1. 1998 do 31. 7. 1998. Iz dopolnitve uradnega zaznamka z dne 18. 2. 2010 pooblaščene revizorke toženca, ki je pridobila podatke za omenjeno leto, je imel priznanih 5 mesecev in 1 dan delovne dobe s plačanimi prispevki. Pritožbena komisija toženca pa je za to obdobje priznala le dva meseca in 16 dni delovne dobe. Nemogoče je, da bi lahko dva organa iste ustanove, glede na iste podatke, ugotovila tako različno stanje. Ta razlika vpliva na višino odmerjene pokojnine. Z upoštevanjem te razlike se namreč skupni odmerni odstotek iz 78,25 % poviša na 79 %. Na dan upokojitve 30. 12. 2010 je skupna delovna oziroma pokojninska doba znašala 39 let, 7 mesecev in 29 dni. Ker je bila v koledarskem letu 2010 pokojninska doba daljša od šestih mesecev, bi se moralo k 78,15 % (pravilno 78,25 %) prišteti še 0,75 %, skupaj torej 79 %. Poleg nelogičnosti različnih izračunov, pa je toženec s svojimi postopki kršil tudi Zakon o upravnem postopku in vse odgovore tožniku posredoval po izteku zakonsko določenih rokov. Če tožnik ne bi prejel takega informativnega izračuna, bi še delal, tako pa je z delom zaključil. Prav tako ni korektno, da mu ne priznavajo vseh plačanih prispevkov in za toliko časa, kot jih je plačeval. Če je plačeval prenizke prispevke, bi ga na to moral toženec opozoriti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih kršitev pa tožnik ne očita. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Informativni izračun pokojnine je zgolj informacija o višini pokojnine, izračunane praviloma na podlagi predloženih podatkov, ne da bi se le-ti preverjali ali vsaj ne preverjali na način, kot je to določeno v rednem postopku. Razen tega, da ima takšen izračun pokojnine zgolj naravo informativnega izračuna, pa tudi nima nobenih pravnih posledic, ne za tožečo in ne za toženo stranko.

Glede na navedeno se tožnik v sedaj obravnavanem postopku, v katerem je sodišče v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 1. 6. 2011 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 9. 2. 2011, neutemeljeno sklicuje na informativni izračun starostne pokojnine in uveljavlja, da se podatki o delovni dobi, ki so se upoštevali pri informativnem izračunu, upoštevajo tudi pri izpodbijani odločbi z dne 9. 2. 2011. Pri tem tožnik niti ne ugovarja podatkom, ki jih je o plačanih prispevkih ugotovila revizorka toženca, enako pa ne ugovarja tudi drugim ugotovljenim podatkom. Nasprotno, z ugotovljenimi podatki s tem, ko navaja, da bi ga toženec moral opozoriti, posredno pritrjuje oziroma priznava, da so bili plačani nižji prispevki od predpisanih.

Na podlagi izvedenih dokazov in sicer ne samo na podlagi izpovedi zaslišane revizorke toženca, temveč tudi na podlagi listinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za leto 1998, za čas od 1. 1. 1998 do 31. 7. 1998, pravilno zaključilo, da je tožnik dopolnil 2 meseca in 16 dni pokojninske dobe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju v letu 1998 družbenik in direktor družbe A. d.o.o. zavarovan na podlagi 40 in da za sporno obdobje obrazcev M4/M8, to je obrazcev, ki vsebujejo podatke o plači in zavarovalni dobi, tožnik tožencu ni predložil. Revizorka toženca je šele kasneje na podlagi predloženih plačilnih list preverila plačo oziroma zavarovalno osnovo ter pokojninsko dobo. Iz teh je bilo tudi razvidno, da je bil tožnik zavarovan za polovični delovni čas, enako pa je bilo razvidno iz fotokopije odjave iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da je bil tožnik od 1. 4. 1997 do 31. 7. 1998 zavarovan za polovični delovni čas. Glede na takšno zavarovanje, je revizorka pri izračunu oziroma preverjanju pokojninske dobe upoštevala polovico najnižje pokojninske osnove, kot predpisano osnovo za polovični delovni čas in jo je primerjala z dejansko plačanimi prispevki, razvidnimi iz plačilnih list. V 227. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se prispevki za obvezno zavarovanje plačajo v skladu s predpisi, ki veljajo v času dospelosti prispevkov. Glede na določbo 38. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) plače oziroma osnove in nadomestila plač oziroma osnov, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove ter zavarovalno dobo, ugotovi zavod v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V letu 1998 veljaven Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) je v 3. odstavku 230. člena v zvezi z 231. členom določal, da zavarovalna osnova za zavarovance iz 11. in 12. člena zakona, ne more biti nižja od najnižje pokojninske osnove.

Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno za sporno obdobje upoštevalo predpisano zavarovalno osnovo za polovični delovni čas in sicer polovico zneska najnižje pokojninske osnove in zaključilo, da pokojninska doba od 1. 1. 1998 do 31. 7. 1998 znaša 2 meseca in 16 dni. Posledično pa to pomeni, da je toženec pravilno ugotovil, da je tožnik do 31. 12. 1999 dopolnil 29 let, 6 mesecev in 21 dni pokojninske dobe ter od 1. 1. 2000 še 9 let, 10 mesecev in 23 dni pokojninske dobe ter mu ob upoštevanju 409. člena ZPIZ-1 odmeril pokojnino v skupnem odstotku 78,25 % od 18-letnega povprečja pokojninskih osnov.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je revizorka vse podatke imela že ob izdelavi dopolnitve uradnega zaznamka in da je tedaj ugotovila bistveno daljšo pokojninsko dobo. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da mu toženec ni priznal vseh plačanih prispevkov in za toliko časa, kot jih je plačeval. Neutemeljene in irelevantne pa so tudi ostale pritožbene navedbe, kot na primer, da mu toženec ni vseh podatkov posredoval v zakonsko določenih rokih.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.