Jedro

Glede na ugotovitve o višini terjatve tožeče in višini terjatve tožene stranke v izreku, bi lahko izdani sklep o izvršbi ostal v veljavi le za znesek 255.557,76 SIT, kolikor znaša razlika med terjatvijo tožeče in pobotano terjatvijo tožene. Dejansko pa je sodišče prve stopnje v točki 3. izreka sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi še za znesek glavnice 619.135,56 SIT s pp. Tak izrek je nerazumljiv in se ne da preizkusiti, saj se znesek glede katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da zanj ostane sklep o izvršbi v veljavi, ne ujema z razliko, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo med obstoječo terjatvijo tožeče in nasprotno terjatvijo tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 194.159,87 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2000 dalje do plačila, 470.890,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2001 dalje do plačila in 202.128,68 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2003 dalje do plačila. Nato je ugotovilo, da obstoji tudi nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 212.150,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2002 dalje do plačila, 269.679,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2002 dalje do plačila, da pa višja v pobotu ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke in sicer za znesek glavnice 119.784,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2002 do plačila ter za obresti od glavnice 212.150,05 SIT za čas od 3.6.2002 do 15.10.2002 ne obstoji in se pobotni ugovor v tem obsegu zavrne. Nato je pobotalo terjatve tožeče in tožene stranke do zneska 611.621,59 SIT na dan 25.8.2003 in odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 6.8.2003 ohrani v veljavi v prvi točki izreka še za znesek glavnice 619.135,56 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2003 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 36.320,00 SIT z zakonskimi zamudni obrestmi od 6.8.2003 dalje do plačila, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki v celoti in sicer iz vseh pritožbeno razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o stvari ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je sodišče prve stopnje predvsem napačno zaključilo, da naj bi bila dolžna plačati dobave tožena stranka tožeči stranki tudi po računu št. 1-01-3921-65040-0001/1 čeprav je tožena stranka prerekala, da blaga po tem računu ni nikoli naročila, niti ji ni bilo dobavljeno, pa tudi, da podpis na odpremnici ni njen. Kako je s podpisi na odpremnicah bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, če bi vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v N. Očitno gre za račun za dobavo blaga drugi osebi, najbrž mesnici H.F. s.p.. To svojo terjatev iz tega računa pa je tožeča stranka poskušala pobotati prav s terjatvijo v znesku 119.784,00 SIT po računu tožene stranke št. 865. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno tudi, ko je upoštevalo, da naj bi bil račun št. 1-01-3921-65040-0001/1 delno že plačan, kar pa ni točno, saj ga ni plačala tožena stranka, ampak je do tega prišlo zaradi enostranskega pobota, ki ga je v nasprotju z voljo tožene stranke izvršila tožeča stranka. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova obračunanih obresti. Tožeča stranka bi morala, glede na to, da je tem obrestim tožena ugovarjala, predložiti račune, iz katerih bi bilo razvidno, na katere terjatve se obračunane zamudne obresti sploh nanašajo. Sodišče prve stopnje pri presoji terjatve tožeče stranke celo zavzema stališče, da tožena stranka ni uspela dokazati, da terjatev tožeče ne obstoji, nasprotno pa, ko gre za terjatve tožene stranke do tožeče, da bi morala to dokazovati tožena stranka. Prav tako je neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve tožene stranke v delu, ki se nanaša na obresti od glavnice 212.150,05 SIT za čas od 3.6.2002 do 15.10.2002, češ da je bil račun št. 507-287-02 z dne 3.5.2002 posredovan tožeči stranki po faksu šele 15.10.2002. Ta ugotovitev pa ni točna. Sodišče prve stopnje je tudi napačno opravilo pobot medsebojnih terjatev pravdnih strank, saj je napravilo izračun obresti za terjatve tožeče stranke do 25.8.2003, za terjatve tožene stranke pa do dne 21.8.2003, čeprav pobotna izjava učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti in ne šele po preteku določenega časa. Napačno je sodišče prve stopnje obračunalo tudi procesne obresti, saj je tožeči stranki priznalo obresti na oba obračuna še pred vložitvijo izvršilnega predloga. Prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede plačila izvršilnih stroškov, ki jih je naložilo v celoti v plačilo toženi stranki, čeprav je bila tožena stranka s svojim ugovorom uspešna.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče predvsem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Kot je razvidno iz izreka sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo terjatev tožeče stranke v višini 867.179,35 SIT, torej v znesku, za kakršnega je bil tudi izdan sklep o izvršbi. Na drugi strani je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v znesku 212.150,05 SIT in v znesku 269.679,24 SIT, skupaj torej 481.829,29 SIT, pobotalo pa je terjatev tožeče stranke s terjatvijo tožene do zneska 611.621,59 SIT. Glede na ugotovitve o višini terjatve tožeče in višini terjatve tožene stranke v izreku, bi lahko izdani sklep o izvršbi ostal v veljavi le za znesek 255.557,76 SIT, kolikor znaša razlika med terjatvijo tožeče in pobotano terjatvijo tožene. Dejansko pa je sodišče prve stopnje v točki 3. izreka sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi še za znesek glavnice 619.135,56 SIT s pp. Tak izrek pa je nerazumljiv in se ne da preizkusiti, saj se znesek glede katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da zanj ostane sklep o izvršbi v veljavi, ne ujema z razliko, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo med obstoječo terjatvijo tožeče in nasprotno terjatvijo tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 5. strani je sicer razvidno, na kakšen način je sodišče prve stopnje prišlo do tega izračuna, glede na to, da je že obračunalo zakonske zamudne obresti od posameznih terjatev tožeče in tožene stranke, vendar pa to ne odstranjuje opisanega nasprotja v izreku samem. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče moralo ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so sicer nekatere navedbe tožene stranke v pritožbi prav tako utemeljene. Tako je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje o tem, da obstoji terjatev tožeče stranke po računu št. 1-01-3921-65040/001/1, kar napada tudi tožena stranka v pritožbi. Neutemeljen je dalje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka račun delno plačala, saj dejansko ni šlo za plačilo, ampak za to, da je tožeča stranka terjatev po tem računu pobotala s terjatvijo tožene stranke v znesku 119.784,00 SIT po računu št. 865, čemur pa se je tožena stranka upirala. Prav tako je utemeljen očitek tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je za terjatev tožeče stranke iz naslova zamudnih obresti v znesku 202.128,68 SIT štelo, da ni potrebno, da bi tožeča stranka predložila račune, iz katerih bi bilo razvidno, na kaj se zamudne obresti sploh nanašajo. Ko ena stranka drugi stranki obračuna zamudnih obresti ne priznava, mora stranka, ki se na obračun sklicuje, izkazati tudi obstoj terjatve, od katere zahteva obresti. Prav tako je neprepričljivo stališče sodišča prve stopnje, ko zaključuje, da je bil račun št. 507-287-02 poslan preko faksa in da naj bi bilo na enak način postopano tudi v drugih primerih, saj take ugotovitve ne dajejo dovolj podlage za zaključek glede obstoja spornih terjatev.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje razišče dejansko stanje tudi še v nakazani smeri, pri tem pa predvsem odpravi bistveno kršitev v postopku, na katero je v predhodni obrazložitvi opozorilo pritožbeno sodišče. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.