Jedro

Kot pravno verodostojen dokaz o veljavnem obstoju lastninske pravice ni mogoče upoštevati podatkov centralne baze zemljiškega katastra, temveč le podatke zemljiške knjige in ne obratno, saj velja domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Če predlagatelj na tak način ni izkazal, da je bila zapustnica lastnica predmetne nepremičnine, je treba njegov predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, na podlagi katerega bi postal lastnik nepremičnine, zavrniti.

Ker predloženi izpisek, ki izkazuje lastninsko pravico zapustnice na nepremičnini na podlagi prepisa podatkov iz centralne baze zemljiškega katastra, ni usklajen s podatki ročno vodene zemljiške knjige, ga v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj v primeru, kadar se iz centralne baze zemljiškega katastra preslikani podatki v elektronski zemljiški knjigi ne ujemajo s podatki B lista ročno vodene zemljiške knjige, sodišče uskladi stanje tako, da prepiše podatke iz zemljiške knjige, ki je še ročno vodena oz. prevzame podatek, tako kot je vpisan v ročni zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 15.9.2008. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dedič. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep v celoti razveljavi in naj se izda predlagani dodatni sklep o dedovanju. Poudarja, da izrek izpodbijanega sklepa ni jasen in razumljiv in se ga zato ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sklep ni vsebinsko obrazložen, ker v njem ni razlogov o odločilnih dejstvih. Lastnik nepremičnine parc. štev. 184/106 je zapustnica A. Z., kar je razvidno iz vpisa v posestnem listu in iz vpisa v zemljiški knjigi. Zapustnica ima na nepremičninah pravico uporabe, ki je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pretvorjena v lastninsko pravico. Tako je jasno, da je predmet dedovanja tudi navedena parcela. Iz razlogov sklepa pa tudi ni razvidno, kdo naj bi bil lastnik nepremičnine, če to ni zapustnica.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni izkazana. Izrek sklepa je povsem jasen in razumljiv in se da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je nedvoumno odločilo, da se pritožnikov predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zavrne. Izpodbijani sklep je tudi v zadostni meri obrazložen in se da preizkusiti.

Po določbi 11. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ) velja domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Takšnih pravnih učinkov zapis imetnika v centralnem zemljiškem katastru nima. Zemljiška knjiga predstavlja tudi edino podlago za vpis podatkov o lastniku v zemljiškem katastru (glej 12. in 21. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin Ur. l. RS, št. 47/2006; ZEN). Kot pravno verodostojen dokaz o veljavnem obstoju lastninske pravice torej ni mogoče upoštevati podatkov centralne baze zemljiškega katastra, temveč le podatke zemljiške knjige in ne obratno. Predlagatelj tako ni izkazal, da je bila zapustnica lastnica predmetne nepremičnine. Njegov predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, na podlagi katerega bi postal lastnik nepremičnine, je bil torej pravilno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da s strani pritožnika predloženi izpisek, ki izkazuje lastninsko pravico zapustnice na nepremičnini na podlagi prepisa podatkov iz centralne baze zemljiškega katastra (glej B list na izpisku) ni usklajen s podatki ročno vodene zemljiške knjige (glej zapis na samem izpisku z dne 24.10.2008). To pomeni, da ga v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj v primeru, kadar se iz centralne baze zemljiškega katastra preslikani podatki v elektronski zemljiški knjigi ne ujemajo s podatki B lista ročno vodene zemljiške knjige, sodišče uskladi stanje tako, da prepiše podatke iz zemljiške knjige, ki je še ročno vodena oz. prevzame podatek, tako kot je vpisan v ročni zemljiški knjigi (glej 2. alineo drugega odstavka in tretji odstavek 3. člena ter 7. člen Uredbe o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra; Ur. l. RS, št. 42/2001). Iz zemljiškoknjižnega izpiska ročno vodene zemljiške knjige pa izhaja, da je zapustnica le imetnica pravice do brezplačnega uživanja nepremičnine, in da ta pravica pripada tudi njenim pravnim naslednikom (glej C list) (1), kot lastnica pa je vpisana O (glej B list).

Zato je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).

(1) Zato sicer niso pravilni prvostopni razlogi v delu, ko sodišče prve stopnje protispisno ugotavlja, da naj bi šlo za osebno služnost v smislu 227. člena SPZ. Vendar pa gre upoštevaje zgoraj obrazloženo za pravno neodločilne razloge in zato pritožbeno sodišče pritožbenega očitka, da je zapustnica bila imetnica pravice uporabe, ki naj bi se spremenila v lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ni moglo upoštevati.